Jedro

Pri nujnem sosporništvu je od procesne udeležbe vseh subjektov spornega materialnopravnega razmerja odvisna legitimacija stranke. Nujni sosporniki so po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini, parc. št. 1433/2, k.o. Š, v solastniškem idealnem deležu do 3/4. Del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izročitev originalnih listin za vpis solastniškega deleža tožeče stranke v višini 6/72 ter podrejeni zahtevek na plačilo 6.000.000,00 SIT, je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del sodbe (1. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. S pripravljalno vlogo z dne 3.4.2006 je tožeča stranka tožbo spremenila in tožbeni zahtevek povečala. Za spremembo tožbe pa je potrebna privolitev tožene stranke, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V prodajni pogodbi je določeno, da se solastninska pravica vknjiži na vsakega izmed kupcev. Zato tožbe za vknjižbo lastninske pravice ne more vložiti le eden od kupcev na svoje ime v celoti. Oba kupca sta nujna enotna sospornika. Sodišče se je na določilo 419. člena OZ neutemeljeno sklicevalo. Ker gre za prenos pogodbe, je potrebna privolitev tožene stranke. Tudi če bi šlo za cesijsko pogodbo bi moral odstopnik terjatve toženca o prenosu terjatve obvestiti, česar ni storil. Iz navedb tožeče stranke in izpovedbe direktorice tožeče stranke izhaja, da je del kupnine plačal R. M., asignatar po pogodbi o odstopu. Odprto ostaja vprašanje, ali je prodajalec prvi del kupnine sploh prejel, in vprašanje prodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge o plačilih kupnine zavrnilo neutemeljeno. S tem je kršilo kontradiktornost postopka. O pogodbi tožena stranka ni vedela nič, pokojni M. ji o tem ni ničesar povedal. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni očitek o potrebnosti privolitve tožene stranke v spremembo tožbe ni utemeljen. Zakon o pravdnem postopku v 186. členu določa, da privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage zahteva drug predmet ali denarni znesek. Ker je bila pogodba o odstopu pogodbenih pravic (A7) sklenjena po vložitvi tožbe, je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 186. člena ZPP pravilno ugotovilo, da privolitev tožene stranke za spremembo tožbenega zahtevka ni potrebna.

Prav tako pritožnik neutemeljeno opozarja, da naj bi sodišče prve stopnje napačno zavrnilo ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka zmotno meni, da sta kupca, ki sta od njenega pravnega prednika kupila solastni del nepremičnine, nujna enotna sospornika, zaradi česar bi morala tožbo vložiti oba skupaj. Pri nujnem sosporništvu je od procesne udeležbe vseh subjektov spornega materialnopravnega razmerja odvisna legitimacija stranke. Nujnega sosporništva na aktivni strani ni. (N. Betteto: Pogostejši problemi enotnega in nujnega sosporništva, Pravosodni bilten, letnik 2001). Nujni sosporniki so po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravicami, za kar pa v obravnavanem primeru upoštevaje določilo 66. člena SPZ ne gre. S prodajno pogodbo (A2) je pravni prednik tožene stranke dovolil, da se na nepremičnini v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica na tožečo stranko do 1/2 in na podjetje D. d.o.o do 1/2. Ker ima na podlagi 66. člena SPZ vsak solastnik pravico uporabljati stvar in z njo razpolagati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, je sodišče prve stopnje ugovor aktivne legitimacije, ki ga je uveljavljala tožena stranka, pravilno zavrnilo.

Za prenos pogodbe je v skladu z določilom 122. člena OZ potrebna privolitev druge stranke, na kar pravilno opozarja pritožnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vsebina pogodbe o odstopu pogodbenih pravic in dogovor o asignaciji (A7), poleg tega, da gre za pogodbo o odstopu terjatve, omogoča sklepanje, da so s pogodbo prenesene tudi obveznosti. To pa na upravičenost tožeče stranke, katere tožbeni zahtevek temelji zgolj na terjatvi podjetja D. d.o.o. in lastni terjatvi do prednika toženca, ne vpliva. Zaradi tega je sodišče prve stopnje pogodbo o odstopu pogodbenih pravic (A7) utemeljeno obravnavalo kot pogodbo o odstopu terjatve (cesija). Pritožbeni očitek, da tožena stranka o pogodbi o odstopu pogodbenih pravic ni bila obveščena, ne drži. V skladu z določilom 1. odstavka 419. člena OZ za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, kar zmotno meni pritožnik. Dolžnik mora biti o odstopu terjatve obveščen. Ker je bil toženec o odstopu obveščen z vročitvijo vloge z dne 3.4.2006, njegov očitek o neobveščenosti ni upravičen.

Ker iz 3. člena prodajne pogodbe (A2) izhaja, da je bil prenos lastninske pravice dogovorjen takoj in brez kakršnihkoli pogojev, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je upravičeno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke v zvezi s plačilom kupnine. Ob dejstvu, da tožena stranka veljavnosti prodajne pogodbe ni izpodbijala, očitki o njeni veljavnosti niso na mestu. Ker je bil v 3. členu prodajne pogodbe (A2) prenos lastninske pravice dogovorjen takoj, toženec pa je kot dedič v skladu z določilom 142. člena Zakona o dedovanju za zapustnikove dolgove odgovoren do višine vrednosti podedovanega premoženja, dejstvo, da za prodajno pogodbo zapustnika ni vedel, na utemeljenost zahtevka tožeče stranke ne vpliva.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bila zagrešena kakšna od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

Ker toženec s pritožbo ni uspel, odgovor tožeče stranke pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve in v skladu z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP ni bil potreben, vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP).