Jedro

V primeru, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili, je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog oškodovanca kot tožilca A. A. za oprostitev plačila sodne takse.

2. Zoper sklep se je pritožil oškodovanec kot tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS, kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic ter kršitve določb o stroških postopka. Predlagal je, da višje sodišče „ugodi ugovoru krajevno nepristojnega Okrajnega sodišča v Ljubljani“ ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek pri stvarno in krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v Kranju.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v točki 1 obrazložitve sklepa sodišče prve stopnje res zapisalo „določba“ namesto „odločba“ CSD X., vendar pa je iz konteksta pisanja povsem jasno, da je sodišče zagrešilo očitno pisno napako, ki ni vplivala na razumljivost razlogov sklepa. Pritožbeni očitki oškodovanca kot tožilca so zato v tem delu neutemeljeni.

5. Na podlagi prvega odstavka 105.a člena Zakona o sodiščih lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju. V predmetni zadevi je začasna predsednica Okrožnega sodišča v Kranju Špela Jakopič zaradi preobremenjenosti s številom nerešenih zadev v povezavi z močno kadrovsko omejenostjo na kazenskem področju v sodnem okrožju Kranj podala predlog za prenos pristojnosti, ki mu je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani Anton Panjan delno ugodil in prenesel pristojnost za sojenje v skupaj 130 nerešenih kazenskih zadevah Okrajnega sodišča v Kranju na Okrajno sodišče v Ljubljani. Predmet prenosa so bile (razen izključenih zadev) zadnje pripadle K zadeve na Okrajnem sodišču v Kranju. Pristojnost Okrajnega sodišča v Ljubljani za odločanje v predmetni zadevi tako temelji na sklepu predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, Antona Panjana Su 463/2021-2 z 4. 1. 2022, ki se nahaja na list. št. 10 do 14 kazenskega spisa.

6. Pritožnik nadalje navaja, da po šestem odstavku 3. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) oškodovanec kot tožilec sodno takso plača ob vstopu v kazenski postopek, do česar je v tej zadevi prišlo junija 2021, ko je vložil subsidiarni obtožni predlog. V skladu z 12.b členom ZST-1 bi moralo zato sodišče prve stopnje pri odločanju o oprostitvi plačila sodne takse upoštevati dohodke oškodovanca kot tožilca v mesecih maj, april in marec 2021, ko je prejemal socialno pomoč, ne pa dohodkov iz decembra 2021. Oškodovanec kot tožilec bi moral biti glede na navedeno plačila sodne takse oproščen.

7. Sodišče prve stopnje je predlog oškodovanca kot tožilca za oprostitev plačila sodne takse zavrnilo zaradi neizpolnjevanja t. i. dohodkovnega kriterija. Bistveno vprašanje v tej zadevi je, ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je pri odločanju o predlogu za taksno oprostitev upoštevalo tekoče dohodke oškodovanca kot tožilca v času odločanja namesto dohodkov iz obdobja zadnjih treh mesecev pred vložitvijo predloga. Od vložitve predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča o njem je, tudi iz razloga prenosa pristojnosti, preteklo daljše časovno obdobje, vmes pa so se dohodki oškodovanca kot tožilca relevantno povečali.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da 12.b člen ZST-1, na katerega se sklicuje pritožnik, ne predstavlja primerne pravne podlage za ugotavljanje materialnega položaja oškodovanca kot tožilca v tej zadevi, saj se nanaša na samostojne podjetnike posameznike, opravljalce poklica in pravne osebe. Glede ugotavljanja materialnega položaja strank, ki so fizične osebe, in njenih družinskih členov, se uporablja 12.a člen ZST-1, ki v drugem odstavku napotuje na določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Ta zakon je Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki v 11. členu v povezavi z 20. členom določa, da se kot lastni dohodek samske osebe upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred vložitvijo vloge.

9. Jasno je, da navedena ureditev predvideva, da bo do odločanja o predlogu za taksno oprostitev prišlo neposredno po njegovi vložitvi, saj bi v takšnem primeru dohodki stranke oz. predlagatelja v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge predstavljali njegove aktualne, upoštevne tekoče dohodke. V primeru, kot je obravnavani, ko je med vložitvijo predloga za taksno oprostitev in odločanjem sodišča preteklo daljše obdobje (dobrih devet mesecev, saj je bil predlog vložen 28. 6. 2021, izpodbijani sklep pa je sodišče prve stopnje izdalo 7. 4. 2022) in so se prejemki predlagatelja v tem času občutno spremenili (ob vložitvi predloga junija 2021 je prejemal denarno socialno pomoč, nato pa se je avgusta 2021 zaposlil in je bil v času odločanja sodišča o predlogu zaposlen s povprečno mesečno plačo 1.662,43 EUR neto), pa je ob upoštevanju temeljnih določb ZST-1, ZUPJS ter ZBPP kot tudi samega namena instituta oprostitve plačila sodne takse po presoji pritožbenega sodišče edino pravilno, da se upoštevajo tekoči dohodki predlagatelja iz zadnjih treh koledarskih mesecev pred odločanjem o predlogu za taksno oprostitev, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi pravilno storilo.

10. Institut oprostitve plačila sodne takse je namenjen varovanju ustavne pravice posameznika do sodnega varstva, to je, da se tudi osebam s slabšim materialnim položajem omogoči dostop do sodišč. Temeljna zakonska določba, ki ureja oprostitev plačila sodne takse na podlagi odločbe sodišča, je prvi odstavek 11. člena ZST-1. Ta določa, da sodišče stranko v celoti ali deloma oprosti plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali osebe, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Pri odločanju o oprostitvi taks mora sodišče skrbno presoditi vse okoliščine, zlasti pa upoštevati materialni položaj stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka in število oseb, ki jih stranka preživlja (peti odstavek 11. člena ZST-1).

11. V tej zadevi pritožnik ob vložitvi subsidiarnega obtožnega predloga res ni imel zadostnih sredstev za plačilo sodne takse, vendar pa je bila z vložitvijo predloga za taksno oprostitev obveznost dejanskega plačila sodne takse zamaknjena v prihodnje obdobje, v katerem pa je njegov materialni položaj občutno izboljšan, saj prejema 1.662,43 EUR neto mesečnega dohodka, kar pa pritožniku, ki je samska oseba, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsekakor omogoča, da sodno takso (120,00 EUR) plača, ne da bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja (prvi odstavek 11. člena ZST-1). Pritožnikova ustavna pravice do sodnega varstva s tem ni (bila) v ničemer kršena, prav tako pa tudi ne druge ustavne in konvencijska pravica, na katere se sklicuje pritožnik.

12. Do enakega zaključka o pravilnosti izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče vodi tudi določba tretjega odstavka 13. člena ZST-1, po kateri lahko sodišče sklep o oprostitvi plačila taks med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati, pri čemer odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila (že) oproščena. Primerljive določbe, ki se nanašajo na položaj spremembe okoliščin in neupravičeno priznane pravice iz javnih sredstev oz. pravice do brezplačne pravne pomoči, sicer vsebujeta tudi ZUPJS (42. do 45. člen) in ZBPP (41. do 43. člen). Slednje pomeni, da tudi če bi sodišče ob vložitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks le-temu ugodilo, bi ob spremenjenih okoliščinah, ki pritožniku omogočajo plačilo takse, svoj sklep razveljavilo in odločilo, naj sodno takso za vložitev subsidiarnega obtožnega predloga plača. 13. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

14. V skladu s šestim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se v postopkih odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks in o pritožbi zoper sklep o tem predlogu sodna taksa ne plača (taksna oprostitev na podlagi zakona). Kljub neuspešni pritožbi zato oškodovancu kot tožilcu sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila naložena.