Jedro

Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Zaposlen je bil na delovnem mestu bančni komercialist IV v poslovalnici, kjer je v spornem obdobju postala vodja E.E., ki je nad tožnikom začela izvajati trpinčenje na delovnem mestu (ni mu omogočila koriščenja odmora za malico, želela se ga je znebiti, zato je bil tožnik premeščen v drugo poslovalnico...). Sodišče prve stopnje je praviolno ugotovilo, da ima ravnanje tožnikove neposredno nadrejene vse znake trpinčenja na delovnem mestu, ki ga opredeljuje in prepoveduje 7. člen ZDR-1 v 4. odstavku, tožena stranka kot delodajalec pa ima po 47. členu ZDR-1 dolžnost varovanja delavčevega dostojanstva pri delu. Zato je tožberni zahtevek po temelju utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo tožniku zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju v celoti utemeljen (točka I izreka), odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo (točka II izreka).

2. Zoper vmesno sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje (pravilno: sojenje). Po oceni tožene stranke namreč nobeno od v sodbi opisanih ravnanj, če bi res obstajala, ne vsebuje elementov nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, kot je to opredeljeno v ZDR in dosedanji sodni praksi. Tožnik ni bil nikoli izpostavljen sistematičnemu ali dalj časa trajajočem napadu s strani vodje z namenom, da bi ga izrinila iz delovne organizacije. Dokazni postopek ni potrdil, da bi bil tožnik res kriv za vse, da bi bil t.i. grešni kozel, kar je tipičen znak trpinčenja. Vodja sčasoma ni bila več zadovoljna s tožnikovim delom, zato ga je občasno opozarjala na napake, kar pa je njena pravica in tudi obveznost. Če namreč tožnik ni pravilno umestil svojega podpisa ali ni zadostno obrazložil predloga ipd., je bila vodja pooblaščena, da svoj podpis zavrne. Trpinčenja tožnika ni bilo, saj na tožnika ni nikoli nihče kričal, ga zmerjal ali mu jemal besede, niso mu bile odrejene nesmiselne naloge, ali naloge, ki bi žalile njegovo dostojanstvo, prav tako pa ni bil izoliran ali postavljen v položaj, ko mu delo sploh ne bi bilo odrejeno. Tožnik je vseskozi delal v urejenem delovnem okolju in tožena stranka ni delodajalec, pri katerem bi bilo nadlegovanje in trpinčenje normalen pojav. Tožnikovo subjektivno dojemanje dogajanja ne more imeti za posledico ugotovitve, da je trpinčenje dejansko obstajalo. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako naj bi se domnevna ravnanja vodje pojavila v sistematičnem in dalj časa trajajočem smislu, saj je le navedlo, da naj bi to potekalo od vrnitve delavca iz A. v B. pa do konca marca 2015, ni pa pojasnilo, kdaj, kolikokrat, kako dolgo in v kakšni obliki naj bi se posamezna domnevna šikanozna ravnanja pojavljala. Iz dokaznega postopka izhaja, da se je tožnik preveč ozko osredotočil na opis del in nalog iz pogodbe o zaposlitvi in je zanj že vsaka naloga izven tega okvira predstavljala trpinčenje. Tožnik je imel možnost malicati v poslovalnici, vendar tega ni hotel izvajati in je vodjo provociral tako, da je malical na delovnem mestu t.j. na blagajniškem pultu, kar pa je po stališču tožene stranke vsekakor neprimerno in nesprejemljivo. Ravnanje vodje, ki tudi tožnikovi sodelavki, kadar sta bili v poslovalnici sami, ni dovolila na malico, tako ni bilo usmerjeno le na tožnika. V zvezi s pošto tožnik sodelavki ni nikoli potarnal, da ima kakršnekoli težave. Poudarja, da je imel tožnik možnost, če je menil, da kakšno izmed opravil, za katero je bil zaprošen, ne spada v okvir njegovih del in nalog, to opravilo zavrniti. Vsaka prošnja, predlog in tudi zahteva nadrejenega, ne more biti trpinčenje na delovnem mestu, ker tožniku to ni po godu ali celo meni, da za to ni usposobljen (arhiviranje). Očitno je, da tožniku niso jasna neka pravila hierarhije v tako veliki finančni ustanovi, kjer je sam opravljal skorajda najbolj elementarna bančna opravila. Zatrjevane prepovedi komunikacije med sodelavko C.C. in tožnikom ni bilo, saj je to C.C. izrecno izpovedala. Postopek ocenjevanja je bil za oba, torej tako tožnika kot sodelavko enak, saj je bila tudi ona slabše ocenjena in tudi ona pojasnila o tem ni dobila. Ker je, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, domnevno trpinčenje tožnika izvajala izključno vodja in nihče drug, tožena stranka za ravnanja svojih zaposlenih ne more biti objektivno odgovorna. Tožena stranka je imela akte, ki so urejali primere in postopek ugotavljanja trpinčenja na delovnem mestu. Tako je ob vložitvi tožnikove zahteve skladno z določbo 47. člena ZDR-1 takoj ukrepala in uvedla postopek, ki pa ga zaradi uvedbe sodnega postopka ni uspela dokončati, vodjo pa je na njeno zahtevo premestila. Tožnik zahteve za delo s krajšim delovnim časom zaradi varstva otroka ni nikoli podal, zato tudi v tem primeru ni mogel biti oviran ali oškodovan. Nadalje navaja, da presoja vodje, kdo je upravičen do stimulacije, ni ravnanje, ki bi lahko pomenilo trpinčenje, saj gre za avtonomno in subjektivno presojo nadrejenega o delu delavca. Ta za pričakovane in običajne delovne rezultate že dobiva plačo. Sodišče je nekritično ugotovilo, da je tožniku zaradi ravnanj tožene stranke nastala kakšna omembe vredna škoda. Iz izpovedi priče dr. D.D. izhaja, da tožnik ni bil v bolniškem staležu, ker ga ni potreboval in ga tudi ni zahteval, zato pri tožniku ni prišlo do kakšnega posega v njegovo psihofizično stanje. Tožnik je namreč ves čas delal in ni bil napoten k specialistu psihiatru, sam pa ga tudi ni poiskal. Navedbe tožnikove žene so neverodostojne, saj ima interes za izid postopka. Navaja pa še, da je izpodbijana sodba odmik od ustaljene sodne prakse, kar pomeni tudi bistveno strožjo presojo odgovornosti delodajalca za ravnanja svojega delavca.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka skladno z 286.b členom ZPP bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala do konca naroka za glavno obravnavo, se v pritožbi nanje ne more sklicevati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da je ravnanje tožnikove vodje sistematično dalj časa trajajoče trpinčenje tožnika na delovnem mestu, kar je v razlogih sodbe obširno in podrobno pojasnilo. Na to dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (pritožba se nanje le pavšalno sklicuje), dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku zaradi trpinčenja na delovnem mestu, po temelju v celoti utemeljen, zato odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Zaposlen je bil na delovnem mestu bančni komercialist IV v poslovalnici v B., kjer je leta 2014 postala vodja E.E., ki je nad tožnikom začela izvajati trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je preizkusilo utemeljenost tožnikovega zatrjevanja o posameznih nedopustnih ravnanjih vodje in s tem tožene stranke. Ugotovilo je, da je utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da mu vodja ni omogočila koriščenja odmora za malico, kadar je bila njegova sodelavka C.C. odsotna z dela, kar je podrobno obrazloženo v točki 8 obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe. Res je poslovalnica v B. majhna, zato je ob odsotnosti enega delavca in upoštevanju zahtev delovnega procesa prihajalo do organizacijske težave pri zagotavljanju pravice do odmora za malico, vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izpovedi vodij poslovalnice pred E.E. in po njej. Ne prej in tudi ne kasneje v poslovalnici ni bilo problema in je tožnik lahko izkoristil odmor za malico. Tako očitno ni šlo le za problem majhnosti poslovalnice, kot to neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi, ampak za problematično ravnanje vodje poslovalnice. Dejstvo, ki ga poudarja pritožba, da vodja tudi tožnikovi sodelavki ni omogočila koriščenja polurnega odmora za malico, ji je pa dovolila, da na delovnem mestu zaužije jogurt, česar tožniku ni, pa ne more spremeniti ugotovitve sodišča prve stopnje, da gre za trpinčenje tožnika na delovnem mestu, pa tudi njegovo diskriminatorno obravnavanje.

8. Drži tudi tožnikova trditev, da se ga je hotela vodja poslovalnice v B. znebiti, zato je bil premeščen v poslovalnico v A. zaradi nadomeščanja delavke na željo vodje. Ta ni zanikala dejstva, da je bilo v času tožnikove odsotnosti v poslovalnici prijetnejše vzdušje, hkrati pa je pojasnila, da je predlagala tožnikovo premestitev iz razloga, ker so bile razmere v poslovalnici vedno slabše. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bila tožnikova vrnitev v poslovalnico v B. pogojena s tem, da se odreče uveljavljanju pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega zaradi starševstva, kot izhaja iz točke 9 obrazložitve. Iz tožnikovih elektronskih sporočil v prilogi A5 in A75 namreč izhaja, da je dne 10. 9. 2014 uveljavil pravico do dela s skrajšanim delovnim časom za otroka do tretjega leta starosti, in sicer pet urni delovni čas ter da mu je to ustno odobril direktor poslovne enote A. F.F.. Iz tega razloga so pritožbene navedbe, da tožnik takega zahtevka ni nikoli podal, neresnične in v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo listino v prilogah pod A6, in sicer dogovor med tožnikom in F.F., po katerem se tožnik zavezuje, da ne bo koristil pravice do krajšega delovnega časa po zakonu, v kolikor bo opravljal delo v B.. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o sprenevedanju tožnika, ki naj bi mu sodišče prve stopnje nekritično sledilo.

9. Po vrnitvi v B. je vodja poslovalnice od tožnika, kljub temu da ji je pojasnil, da mora takoj po zaključku delovnega časa po otroka v vrtec, zahtevala, da odnese pošto in mu celo predlagala, da naj s seboj na pošto vzame tudi otroka, kar je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje dejansko šikanozno ravnanje. Razloge za to stališče je obširno obrazložilo v točki 10 obrazložitve. Da ni šlo za enkraten dogodek, pa izhaja tudi iz izpovedi priče C.C., zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Tožniku je bila po vrnitvi ukinjena tudi stimulacija in je ni prejemal vse do takrat, ko je E.E. prenehala z vodenjem te poslovalnice. Pravilna je ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni izkazala slabšega poslovanja oziroma slabšega tožnikovega dela v tem obdobju, pa tudi ne, da je bilo tožnikovo delo pred tem in po tem obdobju obsežnejše in kvalitetnejše. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je se je tožnik šele ob prejemu negativne ocene dela seznanil s tem, da mu je vodja štela v škodo, ker naj ne bi pomival skodelic, zamenjaval WC papirja, dodajal papirja v tiskalnik. Tožnikova negativna ocena sploh ni bila ustrezno obrazložena, saj pravilnik tožene stranke v 19. členu določa, da je potrebno oceno uspešnosti zaposlenega utemeljiti z objektivnimi in dokazljivimi dejstvi, zabeleženimi tekom leta. Tudi iz tega razloga je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vodja tožniku iz subjektivnih in neutemeljenih razlogov ter brez ustrezne obrazložitve šikanozno dodelila najslabšo možno oceno.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se je tožnik pri svojem delu preveč ozko opiral na opis del in nalog, navedenih v pogodbi o zaposlitvi, da je zanj že vsaka naloga izven tega okvira predstavljala trpinčenje in poniževanje in da je obnašanje v delovnih kolektivih nesprejemljivo. Na podlagi izpovedi tožnikove bivše nadrejene v poslovalnici na G. H.H., kjer je tožnik opravljal delo pred zaposlitvijo v B., tožnikovega bivšega nadrejenega v poslovalnici v B. I.I. in njegove sodelavke C.C. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik nekonfliktna oseba, da je delaven, korekten in prijazen do strank, da na njegovo delo ni pripomb, zato so te pritožbene navedbe povsem neutemeljene, še posebej, ker tudi iz izpovedi C.C. izhaja, da je bila komunikacija E.E. neprimerna, njen odnos do zaposlenih in strank pa nekorekten, vzvišen in ponižujoč. Vse to je botrovalo napetemu in stresnemu ter neugodnemu delovnemu ozračju v poslovalnici tudi kar se tiče strank, ki z njenim načinom komuniciranja niso bile zadovoljne (npr. J.J.).

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik pred 30. 3. 2015 ni opozarjal nadrejenih na neprimeren in žaljiv odnos, ki ga je imela E.E. do njega, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so neutemeljene. Iz izpovedi prič F.F. in C.C. namreč izhaja, da je tožnik nadrejene o tem seznanil, vendar niso ukrepali. Vse to je sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 14 obrazložitve vmesne sodbe.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka ne more biti objektivno odgovorna za ravnanje njenih zaposlenih, torej tudi E.E. ne. Sodišče prve stopnje se je glede odškodninske odgovornosti delodajalca pravilno oprlo na 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki določa, da mora škodo, povzročeno delavcu pri delu ali v zvezi z delom, povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, torej po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in na 8. člen istega zakona, po katerem je tudi delodajalec odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava v primeru kršitve prepovedi diskriminacije in trpinčenja na delovnem mestu. Ugotovilo je, da ima ravnanje tožnikove neposredno nadrejene vse znake trpinčenja na delovnem mestu, ki ga opredeljuje in prepoveduje 7. člen ZDR-1 v 4. odstavku, tožena stranka kot delodajalec pa ima po 47. členu ZDR-1 dolžnost varovanja delavčevega dostojanstva pri delu. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo obstoj vseh splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava, in sicer protipravnost ravnanja tožene stranke, nastanek škode ter vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in povzročeno škodo. Tožena stranka se te odgovornosti ne more razbremeniti zgolj iz razloga, ker je tožnika trpinčila E.E., saj gre za odškodninsko odgovornost delodajalca, ki pa ima možnost regresnega zahtevka do delavca, ki je škodo povzročil. 14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri presoji temelja odškodninskega zahtevka povsem nekritično ocenilo, da je tožniku zaradi ravnanj tožene stranke sploh nastala kakršnakoli omembe vredna škoda. Na podlagi izpovedi tožnikove osebne zdravnice D.D., dr. med. in tožnikove partnerke je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve pravilno obrazložilo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da je tožniku zaradi enoletnega trpinčenja na delovnem mestu nastala škoda. Ker pa je sodišče z vmesno sodbo odločilo le o temelju, bo o višini nepremoženjske škode odločilo šele po tem, ko bo sodni izvedenec ugotovil obseg te škode.

15. Pritožbeno sodišče je tudi ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje podrobno opredelilo do vsakega posameznega izmed s strani tožnika zatrjevanih ravnanj trpinčenja v obdobju od marca 2014 do maja 2015. Ločeno je ocenilo vsako ravnanje posebej in se nato opredelilo do vseh ravnanj skupaj ter ugotovilo, da vsa ravnanja skupaj predstavljajo nezakonito trpinčenje na delovnem mestu.

16. Ker razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče s sodbo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.