Jedro

Za presojo pravilnosti odločitve je ključno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imelo tožnikovo delo pri toženi stranki lastnosti delovnega razmerja. Po 4. členu ZDR-1 je to razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek). V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti (drugi odstavek). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik vključen v delovni proces, da je delo izvajal po navodilih in nadzoru tožene stranke, da je uporabljal delovna sredstva in delovno opremo tožene stranke, delo je opravljal osebno ter za to prejel plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu "namestnik direktorja" od 1. 9. 2018 dalje (točka I izreka); da je delovno razmerje, sklenjeno 1. 9. 2018 med tožnikom in toženo stranko, dne 28. 9. 2018 nezakonito prenehalo (točka II izreka); da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v socialna zavarovanja in za čas od 1. 9. 2018 naprej urediti vpis delovne dobe pri matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vse v roku 8 dni (točka III izreka) ter ga pozvati nazaj na delo, mu za čas od 1. 9. 2018 do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 28. 9. 2018 obračunati plačo za opravljeno delo v višini 2.377,76 EUR bruto na mesec, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter izplačati morebitno razliko med neto zneskom mesečne plače in že izplačanimi denarnimi prejemki za posamezni mesec, mu izplačati tudi pripadajoča povračila stroškov povezanih z delom; od 29. 9. 2018 pa do pravnomočnosti sodbe pa mu obračunati nadomestilo plače v višini 2.377,76 EUR bruto, obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoči neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec, v roku 8 dni (točka IV izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za dan 28. 9. 2018, v zvezi s tem obračun davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2018; za plačilo zakonskih zamudnih obresti od plače in nadomestila plače za vsak 15. dan v posameznem mesecu za pretekli mesec; za izdajo pisne pogodbe o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu "namestnik direktorja" za nedoločen čas in za polni delovni čas od 1. 9. 2018 dalje s pripadajočo plačo 2.377,76 EUR bruto na mesec, ter za priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja (točka V izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 727,97 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper I., II., III., IV. in VI. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da tožnik in tožena stranka stika nista vzpostavila neposredno, npr. preko objave prostega delovnega mesta s strani tožene stranke (kar bi kazalo na jasno potrebo po opravljanju dela), temveč s posredovanjem Zavoda RS za zaposlovanje. V sklopu projekta aktivne politike zaposlovanja je namreč zavod tožnika napotil na razgovor k toženi stranki. Pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko ni bila sklenjena, saj je bila zaposlitev vezana na odobritev subvencioniranja zaposlitve oziroma vključitve v program Zavoda RS za zaposlovanje. Tožnik je ravnal v slabi veri, saj je kršil civilnopravni načeli vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic, ki sta temeljni načeli, ki ju je treba upoštevati pri vzpostavitvi oziroma obstoju delovnega razmerja. Zlorabil je dobronamernost in dobrovernost tožene stranke ter je kot izkušen delavec v gostinstvu ves čas zbiral dokaze, s katerimi bi kasneje potrjeval svoje trditve o obstoju zaposlitve. Tožena stranka je predlagala zaslišanje predstavnika zavoda za zaposlovanje, ki bi ustrezno osvetlil ta vidik. Določene osebe tožena stranka ni mogla navesti, saj ni vedela, katera oseba je vodila zadevo na zavodu za zaposlovanje, oziroma se v primerih reševanja prošenj za subvencije na isti zadevi zamenja več oseb. Sodišče tožene stranke ni pozvalo, da konkretneje opredeli ta dokazni predlog. Dokazni predlog je posledično neutemeljeno zavrnilo. S tem je kršilo pravico tožene stranke do kontradiktornega postopka. Tožnik je izrazil željo, da se ga redno obvešča o dogajanju v gostinskem lokalu, z namenom, da bo ob samem začetku zaposlitve seznanjen z aktualnim dogajanjem. Običajna komunikacija med sodelavci je potekala preko SMS obvestil, ki jih je zato prejemal tudi tožnik. Vendar navedena komunikacija ni bila namenjena tožniku in se nanjo ni odzival. Tožnik pa to komunikacijo sedaj razlaga na način, kot da je bila namenjena zgolj njemu. Tožena stranka mu je dala službeno obleko, vendar z namenom, da jo bo uporabljal takrat, ko bo zaposlen in bo dejansko opravljal delo za toženo stranko. Če bi se tožnik že septembra pojavil pri toženi stranki v službeni obleki, bi mu zastopnik tožene stranke takoj prepovedal vstop oziroma gibanje v gostinskem lokalu. To jasno dokazuje, da ni opravljal dela za toženo stranko.

Tožena stranka dopušča, da je tožnik v smeri zlorabe in naknadnega dokazovanja "zaposlitve" pri toženi stranki opravil na lastno pobudo še kakšno nalogo (npr. podpis dobavnice). Ključno je, da je tožnik takrat, ko mu je tožena stranka sporočila, da z njim ne bo sklenjena pogodba o zaposlitvi, začel toženi stranki groziti in tudi izsilil plačilo v gotovini v višini 1.500,00 EUR. Ker gre za izkušenega gostinskega delavca z dobrimi zvezami, se je tožena stranka resno oziroma upravičeno ustrašila za lastno varnost oziroma za varnost gostov in gostinskega lokala. Tožnik je torej zlorabil dobronamernost in dobrovernost tožene stranke ter ravnal v slabi veri.

Nadalje navaja, da niso podani elementi delovnega razmerja v smislu določbe 4. člena ZDR-1. Sodišče je verjelo le "tožnikovi" priči A.A., ki je po sporu prenehala opravljati delo pri toženi stranki in je očitno povezana s tožnikom. Kršilo je določbe postopka, ker je tožnikovi pooblaščenki brez omejitev omogočalo postavljanje vprašanj, pričam pa postavljalo vprašanja, ki nimajo zveze z zadevo. Navedb tožene stranke pa ni v ustrezni meri upoštevalo oziroma ni upoštevalo izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke ter s strani toženih strank predlaganih prič B.B., C.C. in D.D. Ne strinja se z ugotovitvijo, ki jo je potrdila priča A.A., da je tožnik opravljal delo za toženo stranko, saj so ostale priče to zavrnile. Glede na tožnikove navedbe bi tožnik moral delati 8 oziroma 9 ur na dan, saj je navedel, da je v obdobju od 1. 9. 2018 do 28. 9. 2018 opravil 220 delovnih ur. Ni zatrjeval, da bi opravljal delo namestnika direktorja, temveč da je opravljal delo kot drugi sodelavci, kar pomeni, da bi moral opravljati tudi delo natakarja. Tožena stranka je hotela tožniku postaviti konkretno vprašanje glede okoliščin opravljanja dela, sodišče pa tega dokaza ni dopustilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je napačna ugotovitev, da je delo opravljal nepretrgoma pod navodilom in nadzorom tožene stranke, oziroma da bi bil vključen v delovni proces. Ni bil naveden ("vključen") v koledarju, ni imel dostopa v lokal, ni imel dostopa v računalniški sistem in davčno blagajno, dela tudi ni opravljal v službeni obleki. Za delo ni uporabljal službene elektronske pošte, temveč svojo lastno. Pri tem je tudi pomembno, da je v času domnevne zaposlitve pri toženi stranki pošiljal elektronsko pošto drugega podjetja E. d. o. o. Vse to kaže na to, da ni bil vključen v delovni proces. Če bi tožnik dejansko opravljal delo na delovnem mestu namestnika direktorja, bi moral nadomestiti nekoga na drugem delovnem mestu, kar bi zahtevalo izvedbo reorganizacije na delovnem mestu. Za obstoj delovnega razmerja je bistveno tudi plačilo. Višina 850,00 EUR je bila sicer opredeljena v osnutku pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto namestnik direktorja, vendar bi to veljalo le v primeru, če bi bila pogodba o zaposlitvi sklenjena in bi tožnik nastopil delo na tem delovnem mestu. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila med strankama dogovorjena bruto mesečna plača v višini 2.377,76 EUR. Nekritično je upoštevalo izpoved tožnika, čeprav za takšen zaključek v spisu ni bilo nobene dokazne podlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predstavnika Zavoda RS za zaposlovanje, oziroma tožene stranke ni pozvalo h konkretnejši obrazložitvi tega dokaznega predloga, saj je štelo, da je dokazni predlog nesubstanciran, ker tožena stranka ni konkretno poimensko navedla, koga naj bi sodišče zaslišalo. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik v obravnavanem obdobju opravljal delo pri toženi stranki, ki je imelo vse elemente delovnega razmerja v smislu 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS; št. 21/2013 in nasl.), zato zaslišanje predstavnika zavoda za zaposlovanje ne bi moglo vplivati na drugačne zaključke sodišča prve stopnje. Tožena stranka torej z zaslišanjem predstavnika zavoda za zaposlovanje ne bi mogla dokazati, da ni bila sklenjena ustna pogodba o zaposlitvi, ki se je dejansko izvajala, niti, kot bo navedeno v nadaljevanju, da je tožnik kršil načeli vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic, oziroma da je ravnal v slabi veri.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo navedene bistvene kršitve določb postopka, ker ob zaslišanju tožnika in direktorja tožene stranke F.F. pooblaščencu tožene stranke ni dovolilo postavljanja nekaterih vprašanj. Vprašanja tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bila odločilna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, ali pa tožena stranka zanje ni podala ustrezne trditvene podlage (npr. število vrat v lokalu, število miz v lokalu, koliko v notranjosti in koliko na terasi), kar vse naj bi kazalo na tožnikovo nepoznavanje lokacije opravljanja dela in s tem dokazovalo, da dela sploh ni opravljal. 7. Prav tako se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na kršitev določb postopka iz 8. člena ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej ter vse dokaze skupaj. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj verjame tožniku in priči A.A., ki je izpovedala, da je tožnik v spornem obdobju delal v gostinskem lokalu tožene stranke. Svojo ugotovitev, da je tožnik v septembru 2018 opravljal delo pri toženi stranki, je oprlo tudi na pisno izjavo G.G., iz katere izhaja, da je bil nekajkrat v kontaktu s tožnikom v mesecu septembru 2018 na lokaciji v kavarni H. z namenom pregleda avdio opreme in svetovanja o nadgraditvi le-te, nadalje na pisno izjavo I.I., da je bil na sestanku s tožnikom na lokaciji kavarna H. v zvezi s sodelovanjem o izdelkih, ki jih zastopa podjetje J. d. o. o., na pisno izjavo K.K., da se je s tožnikom dogovoril za sestanek na lokaciji kavarna H. z namenom ogleda lokala in podpisa pogodbe o sodelovanju – prodaja vina, ter da je tožnik oddal tudi prvo naročilo, na pisno izjavo L.L., da je bil v mesecu septembru 2018 na prošnjo tožnika večkrat na lokaciji kavarna H. z namenom preureditve lokala in M.M., da je v mesecu septembru sodeloval s tožnikom in posledično tudi z direktorjem tožene stranke F.F. v zvezi z reorganizacijo prisotnosti kavarne H. na socialnih omrežjih.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča te izjave dokazujejo, da se je tožnik kot delavec tožene stranke dogovarjal z različnimi dobavitelji oziroma izvajalci za potrebe kavarne H. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj ni upoštevalo izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke o tem, da tožnik dela pri njih ni opravljal. Pravilno jo je ocenilo kot nekonsistentno in v nasprotju s samo seboj. Prav tako je pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbam prič, zaposlenih pri toženi stranki. Izpovedi B.B. (slaščičar pri toženi stranki), D.D. (natakarica pri toženi stranki) in C.C. (nekdanja vodja kavarne pri toženi stranki) so namreč tudi po stališču pritožbenega sodišča prirejene za potrebe postopka, sodišče prve stopnje pa je opozorilo na njihove nedoslednosti in nelogičnosti, zaradi katerih so neprepričljive. Tožena stranka z navedbami o selektivni oceni dokazov torej zgolj navidezno uveljavlja navedeno postopkovno kršitev in dejansko nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Za presojo pravilnosti odločitve je ključno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imelo tožnikovo delo pri toženi stranki lastnosti delovnega razmerja. Po 4. členu ZDR-1 je to razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (prvi odstavek). V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti (drugi odstavek). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja, izhaja, da je bil tožnik vključen v delovni proces, da je delo izvajal po navodilih in nadzoru tožene stranke, da je uporabljal delovna sredstva in delovno opremo tožene stranke, delo je opravljal osebno ter za to prejel plačilo.

10. Neutemeljeno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje ni (v zadostni meri) upoštevalo dejstva, da tožena stranka ni razpisala objave prostega delovnega mesta, temveč da je prišlo do pogovorov med strankama na podlagi napotitve tožnika k toženi stranki s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s 1. 9. 2018 pričel delati pri toženi stranki, saj sta se tako dogovorila tožnik in direktor tožene stranke. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na to, da je bila zaposlitev odvisna od subvencioniranja zaposlitve s strani zavoda za zaposlovanje. Od takrat, ko je tožena stranka kot delodajalec (ustno) sklenila s tožnikom dogovor o delu na delovnem mestu pomočnika direktorja, ki se je s 1. 9. 2018 začel v celoti izvrševati, v zadevi ni več pravno odločilna vloga zavoda za zaposlovanje kot posrednika pri zaposlitvi tožnika.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje glede vključenosti tožnika v delovni proces. Tožnik je o delu dobival ustna navodila s strani direktorja tožene stranke, zato ni odločilno, če ni bil naveden v razporeditvah dela (koledarju). Pravilno je tudi zaključilo, da je prejemal jasna SMS sporočila, ki nedvomno kažejo na to, da mu je tožena stranka tudi s sporočili odrejala delovne naloge. Zato so v celoti neupoštevne pritožbene navedbe, da naj bi tožnikovo prejemanje SMS pomenilo neko vrsto uvajanja v delo, za primer, ko bi bila kasneje sklenjena s tožnikom, ob posredovanju in prejemu subvencije, pogodba o zaposlitvi. V kolikor delodajalec delavcu "dovoli", da se vključi v delovni proces in ima to delo vse elemente delovnega razmerja, ne gre za "uvajanje", ki bi bilo v celoti odvisno od kasnejše presoje delodajalca in ne bi imelo delovnopravnih posledic.

12. Smiselno enako dokazuje tudi ugotovljeno dejstvo, da je direktor tožene stranke tožniku izročil delovno obleko (srajca), kar pritožba (spet) neutemeljeno prikazuje kot ravnanje tožene stranke, ki naj bi se nanašalo šele na eventualno bodočo zaposlitev tožnika. Nasprotno, izročitev delovnih sredstev dokazuje, da je bil tožnik vključen v delovni proces in da je opravljal delo za toženo stranko. Glede na prepričljivo izpoved A.A. in zgoraj navedene pisne izjave prič, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožena stranka tožniku takoj onemogočila opravljanje dela oziroma vstop v gostinski lokal, če bi prišel v gostinski lokal v delovni obleki. Izvedeni dokazni postopek dokazuje prav nasprotno, da je tožnik vsakodnevno prihajal na delo iz N. v gostinski lokal oziroma kavarno H. v O. Zato pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik v spornem obdobju opravil 220 delovnih ur.

13. Glede na izpoved priče A.A., da je tožnik vsakodnevno opravljal delo pri toženi stranki, ter pisne izjave prič, ki dokazujejo, da se je tožnik v spornem obdobju dogovarjal z dobavitelji oziroma izvajalci del (npr. pregled avdio opreme in svetovanje o nadgraditvi le-te, sestanek v zvezi s sodelovanjem o izdelkih, sestanek z namenom ogleda lokala in podpisa pogodbe o sodelovanju pri prodaji vina, oddaja prvega naročila, pogovori o preureditvi lokala, dogovori glede reorganizacije prisotnosti kavarne H. na socialnih omrežjih), niso utemeljene pritožbene navedbe, da je tožnik ravnal v slabi veri in "zbiral" dokaze, ki bi jih kasneje uporabil proti toženi stranki v sodnem sporu o obstoju delovnega razmerja. Tudi načeloma so povsem neutemeljene pritožbene navedbe o tožnikovi zlorabi pravic. Tožena stranka kot delodajalec je tista, ki je v razmerju do delavca močnejša stranka ter odloča o zaposlitvi, zato se kasneje ne more sklicevati na to, da gre za ravnanje v slabi veri, če delavec, zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca, uveljavlja sodno varstvo, pri tem pa predlaga izvedbo tistih dokazov, ki jih je pridobil ob opravljanju dela.

14. Glede na to, da se je tožnik po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje v času opravljanja dela nahajal v gostinskem lokalu, kjer je tudi opravljal svoje delo (in ni zgolj kot gost sedel v lokalu kot drugi obiskovalci, kot je to navedla tožena stranka), niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnik ni bil vključen v koledar, da ni imel dostopa v računalniški sistem in davčno blagajno. Prav tako tudi ni nujno, da naj bi tožnik uporabljal elektronski poštni naslov drugega podjetja, saj je dokazano, da je delo opravljal osebno za toženo stranko.

15. Nadalje je neutemeljena pritožba tudi v delu, ki se nanaša na tožnikovo plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsebino ustnega dogovora o tožnikovi plači, zato sklicevanje tožene stranke na osnutek pogodbe, ki je določal plačo v bruto znesku 850,00 EUR, pa še to po navedbah tožene stranke le v primeru, ko bi bila odobrena sredstva na zavodu za zaposlovanje, ni odločilno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da ni odločilno, da ni bila sklenjena pisna pogodba o zaposlitvi, saj to ni pogoj za obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi, ker je enako veljavna tudi pogodba, ki se sklene ustno ali kako drugače (četrti odstavek 17. člena ZDR-1).Tožnik je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje opravljal dela delovnega mesta namestnik direktorja, tožena stranka pa bi morala z njim skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto za plačo 2.377,76 EUR bruto (plača je bila namreč dogovorjena ustno v višini 1.500,00 EUR), pri čemer je svojo ugotovitev oprlo na izpoved tožnika, ter pri tem upoštevalo, da ostali priči, ki jih je predlagala tožena stranka (B.B. in C.C.) nista želeli povedati, kakšna je bila višina njihove plače. Posledično so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka tožniku izplačala 1.500,00 EUR, ker naj bi se bala za varnost gostov in gostinskega lokala, saj je bilo izplačilo posledica dogovora o višini plače. 16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. in 154. in 155. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške.