Jedro

Ključni razlog za to, da tožnik (še) ni mogel začeti z gradnjo hiše, je v tem, da je želel graditi na nepremičnini, ki ni imela redne neposredne povezave z javnim cestnim omrežjem, in ne zatrjevana dolgotrajnost postopka za določitev nujne poti. Nedopustno ravnanje toženke je bilo kvečjemu eden od pogojev za nastanek (morebitne) škode (zaradi kasneje začete gradnje), ne pa odločilni pogoj. Pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in škodo torej ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 18.990,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.002,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da jo višje sodišče spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bil pet let razumen rok za dokončanje postopka za določitev nujne poti. Postopek po zapletenosti ni v ničemer odstopal od običajnih postopkov za določitev nujne poti, dokazni postopek je bil relativno preprost, ni bilo potrebe po izvajanju številnih narokov, ki jih je opravilo sodišče. Poleg tega pritožnik opozarja, da je tak postopek že po vsebini zadeve nujen, zaradi česar bi moralo sodišče skrbeti, da bi tekel hitro in neovirano.

Ker Okrajno sodišče v Grosupljem tako dolgo ni odločilo o predlogu za določitev nujne poti, je bila tožniku vrsto let preprečena izgradnja hiše. Edini razlog, da tožnik ni mogel vložiti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja, je bil v potrebi po določitvi nujne poti, ki je zakonski pogoj. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi komunalni prispevek lahko plačal predhodno. Odmera je vezana na konkreten projekt in je odvisna od lastnosti konkretne gradnje. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je med škodo, ki naj bi bila v izgubi možnosti zahtevati znižano plačilo komunalnega prispevka ter dolgotrajnim nepravdnim postopkom podana le naravna vzročna zveza, pravno relevantna pa ne. Pritožnik meni, da je dolgotrajnost postopka celo edini vzrok nastanka škode.

Glede plačila najemnine pritožnik preprosto vztraja pri tem, da najemnine ne bi plačeval, če bi že imel zgrajeno lastno hišo. Edini vzrok za večletni časovni zamik pri izgradnji hiše, je v nerazumno dolgem trajanju postopka. Ugotovitev sodišča, da bi imel pritožnik tudi z bivanjem v lastni hiši stroške, je pavšalna in nepojasnjena. Ni jasno, kakšne stroške ima sodišče v mislih. Če ima v mislih obratovalne stroške, jih je imel tudi v najetem stanovanju. Če je sodišče menilo, da bi moral tožnik premoženjski položaj in stroške natančneje analizirati, pa bi ga moralo o tem podučiti v okviru materialnega procesnega vodstva.

Glede plačila vrtca pritožnik opozarja, da sodišče brez vsake podlage zaključuje, da bi tožnik lahko kupil ali najel stanovanje bližje C. Če bi to storil, pa bi bila najemnina višja, ker bi moral plačati tržno najemnino. S tem, ko je najel službeno stanovanje, je mnogo prihranil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Materialnopravna izhodišča za odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe so pravilna, tako da jih višje sodišče ne bo ponavljalo.

5. Za odločitev o obravnavanem tožbenem zahtevku niti ni odločilno, ali bi moral biti postopek za določitev nujne poti v zadevi N 36/2004 (kasneje N 10/2009) končan v treh ali petih letih1. Višje sodišče se zato s pritožbeno polemiko v tej smeri natančneje ne ukvarja (1. odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Pritožnik namreč nima prav, ko v pritožbi navaja, da je edini vzrok za nastanek stroškov, ki jih kot škodo uveljavlja v tem postopku, dolgotrajnost nepravdnega postopka. Najprej mu je treba pojasniti, da gre za povsem običajne stroške, ki jih imajo številni ali celo večina ljudi. Da bi ti stroški predstavljali nedopustno škodo, bi moral tožnik dokazati, da mu sicer ne bi nastali ali pa bi bili nižji (in koliko), pa tega uspel. 6. Nato pa je pomembno tudi, da je ključni razlog za to, da tožnik (še) ni mogel začeti z gradnjo hiše, v tem, da je želel graditi na nepremičnini, ki ni imela redne neposredne povezave z javnim cestnim omrežjem. Nedopustno ravnanje toženke je bilo kvečjemu eden od pogojev za nastanek (morebitne) škode (zaradi kasneje začete gradnje), ne pa odločilni pogoj.(2) Pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in škodo torej ni.

7. Višje sodišče pa soglaša tudi z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnik niti nastanka škode ni dokazal:

8. Glede plačila višjega komunalnega prispevka višje sodišče k razlogom sodišča prve stopnje predvsem dodaja, da je tožnik trdil, da njegova škoda znaša 20% od 13.000,00 EUR, kolikor približno bi znašal komunalni prispevek za tožnikovo zemljišče. V dokaz je tožnik predložil informacijo o okvirnem izračunu komunalnega prispevka (priloga A 25 v spisu) in zapis o oprostitvi plačila sorazmernega dela stroškov (priloga A 24 v spisu). Iz informacije o okvirnem izračunu komunalnega prispevka na dan 27. 11. 2013 res izhaja, da naj bi višina znašala 12.920,13 EUR. Vendar hkrati višje sodišče opozarja, da je sam tožnik na naroku za zavarovanje dokazov (izvedenem pred sodnico, ki ni izdala izpodbijane sodbe, zaradi česar lahko višje sodišče na seji senata oceni njegovo izpoved v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ni ocenilo; 3. alineja 358. člena ZPP) izpovedal, da je plačal 11.100,00 EUR komunalnega prispevka (list. št. 59 v spisu). Višje sodišče tako opozarja, da tožnik svojih trditev o višini škode niti z lastno izpovedjo ni potrdil. Konkretnega izračuna komunalnega prispevka (ki mu je bil očitno torej vsaj ob zaslišanju na naroku 8. 7. 2014 že dokončno in ne več le okvirno odmerjen) pa ni predložil. Kot je bilo zgoraj zapisano, je izpovedal, da je bil prispevek precej nižji od trditev o višini, ki jih je podal v tožbi. Višje sodišče lahko zgolj ugiba, ali je bil odmerjen v takšni višini zato, ker je upravni organ upošteval svojo prejšnjo odločitev o oprostitvi plačila sorazmernega dela stroškov z 8. 7. 2004 (priloga A 24 v spisu), ali iz kakšnega drugega razloga. Vsekakor pa je opisano razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo 2.600,00 EUR, ki naj bi predstavljalo 20 % od 13.000,00 EUR. Tožnik višine zatrjevane škode ni izkazal. 9. Glede najemnine je sodišče prve stopnje tožniku popolnoma pravilno pojasnilo, da bi moral za utemeljenost takšnega tožbenega zahtevka pojasniti, koliko je bil zaradi tega, ker je živel v najemnem stanovanju in ne v lastni hiši, njegov premoženjski položaj slabši (če je sploh bil(3)). Seveda v hiši ne bi plačeval najemnine, plačeval pa bi stroške.(4) Pravno priznana škoda bi mu nastala šele, če bi najemnina in stroški v neprofitnem stanovanju, v katerem je živel, znašali več kot stroški v hiši, ki naj bi jo v tistem času zgradil. Tega tožnik ni izkazal, pa bi moral. Tožnikovo stališče, da za utemeljenost tožbenega zahtevka zadošča to, da v lastni hiši ne bi plačeval najemnine, za službeno stanovanje pa jo je plačeval, je napačno. Pritožbeno stališče, da bi ga moralo sodišče prve stopnje na materialnopravno neutemeljenost takšnega stališča in zatorej tožbenega zahtevka opozarjati v okviru materialnega procesnega vodstva, je napačno.

10. Kar se tiče vrtca višje sodišče k razlogom sodišča prve stopnje dodaja še, da bi, če bi tožnikova družina želela, da ju varuje stara mati, nedvomno lahko otroka vozila iz Ljubljane v zgolj 14,9 km oddaljeno C.(5) ali pa, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, poiskala bivališče bližje starim staršem. Stroški, ki so tožniku nastajali s plačilom programa vrtca (pa tudi stroški prehrane v vrtcu, fotografij za otroka, prevoza, izletov in drugega, kar vse je sešteto v vtoževanem znesku, kot izhaja iz seznama konto kartic saldakontov, ki ga je predložil tožnik – priloga A18 do A22 v spisu in za katere niti ni jasno zakaj bi predstavljali škodo), torej niso nastali zaradi dolgotrajnosti nepravdnega postopka (drugače povedano: niso v pravno relevantni vzročni zvezi z dolgotrajnostjo postopka), ampak so posledica odločitve tožnika oziroma njegove družine, kakšne vrste varstvo si za otroka želi.

11. S temi razlogi je odgovorjeno na vse pravno relevantne pritožbene trditve, ostale odgovora pritožbenega sodišča ne terjajo (1. odstavek 360. člena ZPP). Višje sodišče je neutemeljeno pritožbo v skladu s 353. členom ZPP, ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Op. št. (1): Višje sodišče pa pritožniku vseeno pojasnjuje, da to, da se postopek imenuje postopek za dovolitev nujne poti, ne pomeni, da gre po naravi stvari za nujen postopek. Nujni so tisti postopki, za katere to zakon določa ali pa so taki po naravi stvari (83. člen Zakona o sodiščih).

Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 39/2011 z 19. 6. 2014. Op. št. (3): Tožnik na primer v pritožbi sam poudarja, da je izbral najugodnejšo možnost in si najel službeno najemno stanovanje, za katerega je plačeval najemnino, znatno nižjo od tržnih najemnin.

Op. št. (4): Splošno znano je, da je z lastništvom nepremičnine povezanih veliko stroškov, ki jih najemnik nima.

Op. št. (5): Trajanje poti med L. in G. je po podatkih Najdi.si 11 minut; v jutranji konici morda nekoliko, ne pa odločilno dlje.