Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da projekt ni pred zaustavitvijo; tožena stranka se je tudi sklicevala na 4.2.1.3. točko razpisa in je štela, da iz vloge izhaja, da bi tožeča stranka tudi z lastnimi sredstvi, brez državne pomoči zaključila projekt z dnem 30. 10. 2009. Ta cilj pa na podlagi citiranih točk tožena stranka v skladu s standardom določenega polja proste presoje lahko razlaga tako, kot ga je v konkretnem primeru, saj ne gre za očitno nerazumno odločitev, sodišče pa se v skladu z omenjenim standardom presoje v tovrstnih upravnih sporih v ekonomsko logiko izpodbijane odločitve ne spušča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožeče stranke za sofinanciranje že začetih razvojno investicijskih projektov ter spodbujanja prezaposlitev ter samozaposlovanja v letih 2009 in 2010 (dalje Javni razpis). Javni razpis je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 63/09. Kot razlog za zavrnitev tožena stranka navaja, da vloga tožeče stranke ni skladna s ciljem javnega razpisa za sklop 1, to je preprečiti zaustavljanje že pričetih razvojno investicijskih projektov v podjetjih zaradi likvidnostnih težav. Tožeča stranka je namreč v obrazcu S1 navedla, da se začeti razvojno investicijski projekt zaključuje 30. 10. 2009. Na podlagi tega datuma in navedb tožeče stranke v rubriki „Predvidene aktivnosti po oddaji vloge do konca leta 2009“ je tožena stranka ocenila, da že začeti razvojno investicijski projekt ni pred zaustavitvijo, temveč je z dnem 30. 10. 2009 že zaključen. Tožena stranka navaja še, da je iz točke 4.2.1.3. javnega razpisa razvidno, da se sofinancirajo le tisti upravičeni stroški, ki so nastali med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009, odsotnost njihovega sofinanciranja pa bi zaustavilo nadaljevanje projekta. To pomeni, da bi se moral projekt nadaljevati tudi po obdobju upravičenosti stroškov, če je bil znotraj tega obdobja uspešno zaključen, pa sofinanciranje s ciljem preprečitve ustavitve ni potrebno oziroma smiselno. Ker je tožeča stranka z lastnimi sredstvi, brez pomoči države, projekt že zaključila, ni izkazala izpolnjevanja ciljev javnega razpisa.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedeno stališče tožene stranke, da bi morala odsotnost sofinanciranja stroškov, nastalih med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009, pomeniti zaustavitev projekta, predstavlja pogoj, ki ga v razpisu ni. Enako velja za njeno interpretacijo, da bi se projekt moral nadaljevati tudi po 30. 10. 2009, ki je v popolnem neskladju z določbami razpisa. V razpisu ali v dodatnih pojasnilih namreč ni nikjer navedeno, da se mora projekt nadaljevati po 30. 10. 2009, niti to, da mora biti projekt kadarkoli po oddaji vloge dejansko ustavljen, tako da dejanska ustavitev projekta ni bistvena. Kljub temu, da je tožeča stranka v svoji vlogi navedla, da je projekt trenutno zaustavljen ter ga bo brez pomoči države projekt težko ali celo nemogoče zaključiti, je tožena stranka ocenila, da bo projekt zaključen brez državne pomoči. Ne glede na to, kateri datum bi bil zapisan v rubriki „Zaključek izvajanja projekta“, bi tožena stranka lahko že zgolj na podlagi tega, da je ta datum določen, sklepala, da bo prijavitelj lahko projekt zaključil brez državne pomoči. Poleg tega se tožena stranka ni držala 60 dnevnega roka za odločanje, ki je bil naveden v razpisu, tako da so bile prve pogodbe za sofinanciranje podpisane šele z dnem 20. 10. 2009, torej deset dni pred rokom, ko naj bi bili zaključeni upravičeni stroški. Financiranje je odvisno tudi od tega, ali bo projekt dosegel konkretne rezultate, kar dejansko pomeni, da mora prijavitelj projekt zaključiti brez financiranja države, saj so stroški povrnjeni šele na podlagi dokazil o zaključenem projektu. Kljub temu je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zapisala, da tožeča stranka zato, ker bo projekt zaključila sama, ni upravičena do pomoči. Postavlja se vprašanje, kateri projekti so bolj primerni za sofinanciranje, tisti, ki imajo do zaključka še relativno malo aktivnosti in s tem manj tveganj za njegovo uspešnost, ali projekti, ki tudi po obdobju sofinanciranja za njegovo zaključevanje še vedno potrebujejo daljše aktivnosti. Za te aktivnosti namreč ni predvideno sofinanciranje in jih torej prijavitelji morajo izvesti na lastne stroške. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se vlogi tožeče stranke na Javni razpis za Sklop 1 – Razvojno investicijski projekti za sofinanciranje projekta, ugodi, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki dodeliti nepovratna sredstva v skladu z določili 4.4. Javnega razpisa, ter podrejeno, da se izpodbijani sklep odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, skupaj zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vročitve sodbe tega sodišča dalje, do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je tožeča stranka v svoji vlogi sama navedla datum zaključka projekta, iz ostalih tam navedenih podatkov pa tudi ni bilo mogoče sklepati, da se bo razvojni projekt po tem datumu nadaljeval. Če bi njeni vlogi ugodila, bi bil projekt deležen finančne pomoči v času, ko je bil že zaključen, to pa bi bilo v popolnem neskladju s ciljem razpisa, ki ni namenjen financiranju že zaključenih razvojno investicijskih projektov. Tožena stranka svoje odločitve ni oprla le na navedbo tožeče stranke o datumu zaključka projekta, temveč je upoštevala tudi ostale navedbe o projektu. Rezultati, ki jih je zahtevala tožena stranka, so tipični za razvojno raziskovalno dejavnost in ne prejudicirajo zaključka projekta. Tožeča stranka je sama opredelila, katerega izmed teh rezultatov bo v okviru projekta dosegla do 15. 11. 2009. Tožba ni utemeljena.

Glede pravne narave sofinanciranja (ne)gospodarskih subjektov iz proračunskih sredstev na podlagi javnega razpisa in njenih učinkov na sodno varstvo v upravnem sporu je že uveljavljena upravno-sodna praksa, ki jo sodišče povzema v nadaljevanju te obrazložitve. V sodbi v zadevi U 1104/2003-24 z dne 14. 12. 2005 je namreč Upravno sodišče med drugim navedlo naslednje: „V zadevah presoje zakonitosti odločitev o sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu na podlagi javnega razpisa gre za specifičen tip upravnega spora, ki je v temeljnem načinu presoje zakonitosti izpodbijanega akta primerljiv z upravnimi spori, ko gre za podeljevanje koncesij. Po mnenju sodišča tudi pri sofinanciranju zasebnih projektov v gospodarstvu, kjer gre za čiste finančne subvencije, mora upravno odločanje tako kot pri koncesiji upoštevati načelo enakih možnosti ponudnikov (14. člen Ustave RS), da konkurirajo za javna sredstva, kar ponudnikom predstavlja tudi uresničevanje svobodne gospodarske pobude v skladu z javno koristjo (74. člen Ustave). Zaradi tega pomena obravnavane dejavnosti za javni interes in civilne interese strank, ki sodelujejo na javnem razpisu, je presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev v upravnem sporu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa je narava tovrstnega odločanja v pretežni meri strokovno-tehnična in v številnih elementih, tako kot v obravnavani zadevi, ima upravna odločitev tudi ekonomsko-razvojne implikacije. Pri strokovno-tehničnih vprašanjih in v zadevah, ki pomenijo tudi ekonomsko-razvojne odločitve nosilcev javnih pooblastil, pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj ekonomsko upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP) za izbiro koncesionarja (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9. 2002) zlasti glede na vsebino pritožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (načelo delitve oblasti, 3. člen Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005).“ Upoštevajoč obveznost razvijanja ustavi skladne interpretacije zakona s strani rednega sodišča (odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-303/08-9 z dne 11. 2. 2010), mora torej pristojni organ, ki odloča o dodeljevanju sredstev iz omenjenega sklada, pri odločanju upoštevati pravila ZUP in sicer na podlagi 2. odstavka 3. člena ZUP (subsidiarna uporaba ZUP).

V obravnavanem upravnem sporu je izpodbijana odločitev za tožečo stranko sporna, ker negativna odločitev tožene stranke temelji na zaključku tožene stranke, da projekt tožeče stranke ni bil pred zaustavitvijo, ker je v vlogi navedla, da se bo projekt zaključil 30.10.2009. Cilj državne pomoči je bil sofinanciranje že začetih projektov za krepitev dolgoročne konkurenčnosti, da se ne bi ti projekti zaustavili zaradi likvidnostnih težav (točki 2. in 4.2.1.1. javnega razpisa), ki so nastali kot posledica splošne finančne krize (točka 4.1.), pri čemer mora prijavitelj dokazati aktivno izvajanje projekta in do 15. 11. 2009 morajo projekti doseči enega izmed vnaprej določenih rezultatov (točka 4.2.1.1.). V razpisu sicer ne piše, da projekt, ki se zaključi pred 30. 10. 2009, ni upravičen do sofinanciranja, navedeno pa je, da se sofinancirajo le tisti stroški, nastali med 1. 7. 2008 in 30. 10. 2009. Vendar pa tožena stranka vloge tožnika ni zavrgla, ampak jo je po vsebini obravnavala in jo je zavrnila, ker ne ustreza omenjenemu cilju. Tožena stranka je namreč ugotovila, da projekt ni pred zaustavitvijo; tožena stranka se je tudi sklicevala na 4.2.1.3. točko razpisa in je štela, da iz vloge izhaja, da bi tožeča stranka tudi z lastnimi sredstvi, brez državne pomoči zaključila projekt z dnem 30. 10. 2009. Ta cilj pa na podlagi citiranih točk tožena stranka v skladu s standardom določenega polja proste presoje lahko razlaga tako, kot ga je v konkretnem primeru, saj ne gre za očitno nerazumno odločitev, sodišče pa se v skladu z omenjenim standardom presoje v tovrstnih upravnih sporih v ekonomsko logiko izpodbijane odločitve ne spušča. V to, ali je tožeča stranka projekt do 30.10.2009 dejansko zaključila, ali ne, pa se toženi stranki v tem postopku ni bilo treba spuščati. Glede vprašanja pomena zaključka projekta tožeča stranka tudi ne navaja, da je poskušala to vprašanje razčistiti pred prijavo, a mu tožena stranka te možnosti ni dala.

Sodišče se je že v sodbi, opr. št. I U 2070/2009 opredelilo, da bi bolj natančno opredeljen kriterij v razpisu pomembno izboljšal pravno varnost in v začetku te sodbe omenjene pravno zavarovane vrednote oziroma interese tožnika. Vendar pa sodišče ugotavlja, da opredelitev cilja financiranja iz sklopa 1 javnega razpisa ni do tolikšne mere nedoločna, ob upoštevanju tožbenih argumentov in dejstva, da je tožena stranka o vlogi tožeče stranke odločala po vsebini, da bi sodišče moralo izpodbijani akt odpraviti. V preostalem delu sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke in ne bo ponavljalo razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, v nadaljevanju ZUS-1).

Po določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, v nadaljevanju ZUS-1) je potrebno tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V tožbi morajo biti med drugim podane tudi tožbene navedbe, saj sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 20. člena ZUS-1 preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Navedeni rok je prekluziven, kar pomeni, da vložitve tožbe kot procesnega dejanja po poteku tega roka ni več mogoče opraviti, prav tako pa tudi ni več mogoče vlagati nadaljnjih tožbenih navedb. Glede na navedeno sodišče navedb tožeče stranke, vloženih po preteku 30 dnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, ni presojalo.

Ker gre v obravnavani zadevi za presojo pravilnosti uporabe materialnega prava, na katero zaslišanje strank ne bi moglo vplivati, poleg tega tožeča stranka v tožbi niti ni navedla, katere stranke naj bi se zaslišale in kaj naj bi le-te izpovedale, sodišče tega dokaza ni izvedlo.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1), to pa zajema tudi stroškovni zahtevek (4. odstavek 25. člena ZUS-1).