Jedro

V pravdnem postopku so dokazila prirejena. Sklepanje sodišča prve stopnje, da določena poškodba pri tožniku ni podana, ker je izvedenec pojasnil, da je do te ugotovitve prišel na podlagi podatkov, ki mu jih je posredoval tožnik, iz medicinske dokumentacije pa poškodba ne izhaja, je najmanj preuranjeno. Četudi poškodba iz medicinske dokumentacije ne izhaja in je izvedenec na tej podlagi ne more potrditi, to še ne pomeni, da tožnik ne bi mogel dokazati, da je do poškodbe in posledic zaradi nje prišlo. O obstoju tega dejstva je namreč izpovedal sam, dodatno njegov obstoj potrjujejo tudi listine v spisu in zaslišanje priče. Metodološki napotek, zapisan v 8. členu ZPP, od sodišča terja, da skrbno oceni vse dokaze, nato pa izpelje zaključek o (ne)obstoju nekega dejstva. Tega sodišča prve stopnje ni storilo, zato je zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki izreka: * delno tako spremeni, da je tožena stranka (poleg že pravnomočno prisojenih 11.812,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 9. 2009 dalje do plačila) dolžna tožniku plačati še 1.300,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 9. 2009 dalje do plačila; * razveljavi za znesek 4.000,00 EUR (glede zavrnilnega dela odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti) in posledično glede sorazmernega dela pravdnih stroškov ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanjem delu (3. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločalo le še o višini zahtevka(1) in razsodilo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati odškodnino v znesku 11.812,19 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.661,09 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevanega dejstva, da je ob škodnem dogodku (poleg zloma zapestja) utrpel tudi udarec v glavo, pri čemer je sodišče zmotno navedlo, da naj to ne bi izhajalo iz podatkov v spisu. Sodišče se je pri tem oprlo zgolj na dopolnitev izvedeniškega mnenja, kjer je izvedenec navedel, da obstoj te poškodbe ne izhaja iz medicinske dokumentacije. Sodišče ni upoštevalo, da je udarec v glavo potrdil tožnik ob svojem zaslišanju, poleg tega pa to izhaja iz prijave škodnega primera iz zavarovanja civilne odgovornosti, izjave najemnice lokala, zavarovanke tožene stranke, nakazuje pa tudi izpoved priče D.. Navedenih dokazov v svoji dokazni oceni sodišče sploh ni upoštevalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v povezavi z 8. členom ZPP. Glede nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti, povezanih z zdravljenjem, je sodišče zmotno navedlo, da tožnik tekom zaslišanja ni podrobneje opisal trajanja in stopnje telesnih bolečin, kar ne drži, saj je izpovedal, da čuti bolečine pri spremembah vremena, ima manj gibljivo zapestje zaradi poškodbe, ne more dvigovati težkih bremen, ne more opravljati fizičnih del. Odmerjena odškodnina 5.000,00 EUR glede na zahtevanih 6.000,00 EUR je tudi prenizka, pritožnik izpostavlja odločitev v zadevi Višjega sodišča v Kopru Cp 794/2008. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je odmerjena odškodnina 5.000,00 EUR glede na zahtevanih 8.000,00 EUR prenizka tudi brez upoštevanja nepopolne/zmotne ugotovitve dejanskega stanja (glede udarca v glavo). Sodišče namreč ni upoštevalo, da je tožniku škodni dogodek bistveno spremenil življenje. Sodišče nikjer ni omenilo, da je tožnik mlajša oseba (v času škodnega dogodka je bil star 23 let), desničar, pred dogodkom je bil aktiven športnik, pri čemer je zdaj zelo omejen, v celoti je moral opustiti boks. Poleg tega je po poklicu kuhar, pred škodnim dogodkom je bilo njegovo delo vezano na pripravo kebaba, česar zdaj ne more več opravljati, mu pa posledice poškodbe povzročajo težave tudi pri sedanjem delu picopeka. Tožnik izpostavlja odločitvi v zadevah Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2638/2011 in Višjega sodišča v Celju Cp 794/2008. Glede odškodnine zaradi strahu je odločitev sodišča, ki je tožniku prisodilo 700,00 EUR namesto zahtevanih 1.000,00 EUR, v nasprotju z mnenjem izvedenca, saj je ta v svojem mnenju glede primarnega strahu navedel, da se je tožnik utemeljeno močno ustrašil, saj ga je nepričakovano spodneslo na spolzki površini, njegov strah pa se je tekom strahu izkazal za upravičenega, saj je gibljivost njegovega zapestja omejena in svojega dela ne bo več mogel opravljati kot pred dogodkom. Glede odškodnine zaradi skaženosti je sodišče tožnikov zahtevek neutemeljeno zavrnilo, saj je zmotno zaključilo, da tožnik ni izkazal subjektivnega elementa, kar je v nasprotju z njegovo izpovedbo na sodišču. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 4.000,00 EUR od zahtevanih 8.000,00 EUR, ker je ugotovilo, da je pri tožniku podano zgolj zmanjšanje življenjskih aktivnosti, povezanih s poškodbo zapestja, ne pa tudi tisti, za katere je tožnik trdil, da so posledica udarca v glavo. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri izvedbi dokazne ocene ni upoštevalo/ni vrednostno ocenilo nekaterih dokazov (iz katerih izhaja nasprotno od tega, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje), je utemeljen. Drži sicer, da je izvedenec oftalmolog v dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 163) zapisal, da iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik pri udarcu utrpel udarec v glavo, toda to ne odvezuje sodišča, da ne bi dokazno ocenilo tudi preostalih predloženih dokazov in naredilo skrbne in celovite dokazne ocene na podlagi rezultata celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). Pritožnik utemeljeno opozarja, da o zatrjevanem udarcu v glavo izpovedal sam (list. št. 64). Da se je tožnik ob padcu udaril v glavo, izhaja tudi iz prijave škodnega primera iz zavarovanja civilne odgovornosti (A 1) in iz izjave najemnice lokala, zavarovanke tožene stranke (A 14). Okoliščine v zvezi s padcem je opisala tudi priča S. (list. št. 73).

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožnik ni udaril v glavo, ker je izvedenec ugotovil, da to ne izhaja iz medicinske dokumentacije, je najmanj preuranjen. Pritožbeno sodišče poudarja, da so dokazila v pravdnem postopku prirejena, kar pomeni, da je neko dejstvo (z enako dokazno močjo) možno dokazovati tako z izvedencem kot z zaslišanjem strank ali z listinami. Zgolj zato, ker izvedenec do ugotovitev o udarcu v tožnikovo glavo na podlagi vpogleda v medicinsko dokumentacijo ni mogel priti, prišel pa je na podlagi tega, kar mu je povedal tožnik, še ne pomeni, da do udarca ni prišlo. O obstoju tega dejstva je namreč izpovedal tožnik sam, dodatno pa njegov obstoj potrjujejo tudi listine v spisu in zaslišanje priče. Ugotavljanje dejstev, ne da bi sodišče ocenilo vse predlagane in izvedene dokaze, lahko predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik te sicer ne uveljavlja, pač pa utemeljeno opozarja, da je sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč kršilo metodološke napotke iz 8. člena ZPP, kar je (kot izhaja iz zgoraj opisanega) vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato zavrnilni del sodbe, koliko je z njim zavrnjen tožnikov zahtevek za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku oceniti vse dokaze v zvezi z relevantnimi dejstvi ter oblikovati jasno in celovito dokazno oceno, pri tem pa upoštevati zapisane napotke pritožbenega sodišča o prirejenosti dokazil v pravdnem postopku.

7. Pritožbeno sodišče je zavrnilni del odškodnine, kolikor se nanaša na zmanjšanje življenjskih aktivnosti, razveljavilo iz zgolj navedeni razlogov. Ker je dejansko stanje zaradi postopkovnih kršitev ostalo nepopolno ugotovljeno, pritožbeno sodišče ni moglo uporabiti materialnega prava in na podlagi v sodbi ugotovljenih dejstev (tistih, ki se nanašajo na posledice težav z zapestjem) odmeriti pravične denarne odškodnine. Pač pa višje sodišče pritrjuje pritožniku, da je glede na primerljive primere prisojena odškodnina (že na podlagi sedaj ugotovljenih dejstev – tj. težav z zapestjem) odmerjena prenizko.(2) Tožnik je namreč, kot pravilno izpostavlja pritožba, po poklicu kuhar (pri opravljanju tega poklica ima zapestje pomembno vlogo) in desničar. Glede na mnenje izvedenca (list. št. 151) je tožnik utrpel trajno funkcionalno posledico v obliki omejene gibljivosti ravno desnega zapestja lažje stopnje z bolečino v forsiranih skrajnih legah, s povečanimi napori izvaja dela in aktivnosti, kjer je potrebno odrivanje, ne more več boksati, zaradi skrbi glede ponovnega padca ne upa več igrati športov z žogo, npr. nogometa. Pri novi odmeri odškodnine bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse okoliščine primera in (ne glede na ugotovitve o obstoju udarca v glavo) pri tem preveriti tudi sodno prakso v primerljivih primerih.

8. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med in v zvezi z zdravljenjem, pritožbeno sodišče glede na primerljive primere iz sodne prakse pritrjuje stališču pritožnika, da je prisojena odškodnina prenizka. Tožnik je bil namreč po zlomu čolničaste kosti desnega zapestja(3) po skoraj devetih mesecih (neuspešnega) konzervativnega zdravljenja operiran, skupaj deset mesecev je nosil mavec/longeto, bil operiran v splošni anesteziji, trikrat so mu bile prevezane rane in odstranjeni šivi, desetkrat je šel na RTG slikanje, opravil je RTG tomografijo, bil je štiri dni hospitaliziran, sedemkrat na kontroli pri specialistu, sedemindvajsetkrat pri osebnemu zdravniku, desetkrat na seansah fizioterapije, v bolniškem staležu je bil skoraj eno leto. Tožnik je trpel hude bolečine dva dni, srednje hude en teden po poškodbi in en teden po operaciji in lahke bolečine štiri tedne in tri tedne občasno. Utemeljena je primerjava z zadevo Cp 794/2008(4), kjer je prav tako šlo za zlom zapestja in je bilo tožniku prav tako prisojeno 5.000,00 EUR(5), a je bilo v tistem primeru potrebno „le“ ambulantno zdravljenje, tožnik je „le“ pet tednov nosil mavec, štirinajst dni longeto, bil „le“ en mesec v bolniškem staležu, je pa bil prav tako podvržen številnim pregledom in utrpel primerljiv obseg bolečin, in sicer hude en dan, srednje hude trideset dni in lahke 60 dni. Pomembno je še, da je v primerjalni zadevi (nasprotno kot v obravnavani) šlo za zlom na tipičnem mestu s premaknitvijo. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera zaključuje, da je tožnik za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upravičen do odškodnine v celotni vtoževani višini, tj. 6.000,00 EUR, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu skladno s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo in tožnikovemu zahtevku v tem delu ugodilo v celoti in prisodilo 6.000,00 EUR oziroma dodatnih 1.000,00 EUR.

9. Glede nematerialne škode zaradi strahu se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da primarni strah ni podan, če se tožnikove navedbe, da je ob samem dogodku čutil močan strah, ne potrdijo v dokaznem postopku z njegovim zaslišanjem (če torej izpove, da ga ni bilo strah). Na to ne more vplivati mnenje izvedenca, ki je ocenil, da je bilo tožnika utemeljeno strah. Pri primarnem strahu gre namreč za subjektivno doživljanje dogodka, o katerem je za odločitev ključna izpoved oškodovanca - tistega ki naj bi ta strah utrpel. Če sam izpove, da strahu ni čutil, zaključek, da ga je bilo strah, ne bi bil utemeljen. Pri tožniku je torej izkazan le sekundarni strah, tu pa pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je prisojena odškodnina zaradi strahu prenizka, saj glede na primerljive primere v sodni praksi(6) ocenjuje, da vtoževanih 1.000,00 EUR povsem ustreza kriterijem pravične in primerne odškodnine, zato je tudi v tem delu sodbo sodišča druge stopnje spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP) in tožniku namesto 700,00 EUR prisodilo 1.000,00 EUR oziroma dodatnih 300,00 EUR.

10. Pritožbene navedbe glede duševnih bolečin zaradi skaženosti niso utemeljene. Pritožbeno sodišče sicer (drugače od sodišča prve stopnje) meni, da tožnik je izkazal subjektivni kriterij, saj je izpovedal o neugodnostih, ki jih občuti glede brazgotin na zapestju desne roke in na sprednji strani medenice. To pa na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne vpliva, saj tudi pritožbeno sodišče na podlagi izvedenskega mnenje ugotavlja, da tožnik ni izpolnil objektivnega kriterija. Izvedenec je namreč v svojem mnenju (list. št. 151) zapisal, da sta obe brazgotini v barvi kože, komaj opazni pri komunikacijski razdalji. Sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP. Ob zaključku sojenja bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o vseh stroških, ki so sedaj zajeti v nezapisanem zavrnilnem stroškovnem delu kot posledica delne zavrnitve tožnikovega zahtevka, pa tudi o stroških te pritožbe, kjer je tožnik v pretežnem delu s pritožbo uspel. (1) Potem, ko je o temelju zahtevka z vmesno sodbo z dne 20. 3. 2013, opr. št. 2617/2012, po opravljeni pritožbeni obravnavi razsodilo višje sodišče. (2) Glej npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25. 1. 2012, opr. št. II Cp 2638/2011, kjer se sicer (v nasprotju z obravnavanim primerom) še po operaciji zlom zapestja ni pravilno zarasel, je pa prav tako šlo za mlado osebo in je bila gibljivost zapestja lažje zmanjšana. Prisojena je bila odškodnina (ob upoštevanju 20 % soprispevka) 8,2 povprečne plače. (3) Za tovrstno poškodbo je izvedenec splošne kirurgije in travmatologije v mnenju (list. št. 150), ki ga tudi pritožbeno sodišče sprejema kot strokovno in natančno utemeljeno, ugotovil, da se počasi zarašča, pogosto se ne in nastane t. i. lažni sklep, kar je treba pri odmeri odškodnine tudi upoštevati.

(4) Sodba Višjega sodišča v Kopru z dne 4. 3. 2009, opr. št. Cp 794/2008. (5) Ob takratni (čas odločanja je bil marec 2009) povprečni mesečni neto plači 921,69 EUR.

(6) Npr. v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 2638/2011, z dne 25. 1. 2012, je bil glede strahu podan primerljiv dejanski stan - tožnik je izvedel, da ima nezaraščen zlom, neposredno pred operacijo je trpel hud strah, po operaciji pa 1 teden srednji in 1 teden blažji strah. Prisojena je bila odškodnina 1.000,00 EUR, ob takratni povprečni neto plači 993,53 EUR. Zdaj (zadnji že razpoložljiv izračun je za november 2014) znaša 1.053,77 EUR.