Jedro

Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila.

Obtoženec uveljavlja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče prve stopnje je ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožbama obtoženca in njegovega zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se:

1. obtoženi D. D. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti obtožbe da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil druga z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ju s tem zapeljal, da sta v škodo tujega premoženja nekaj storila, s tem pa povzročil veliko premoženjsko škodo, s tem da je prijatelja M. B. in R. B. z zatrjevanjem, da v S. kupuje hišo, da denar sicer ima, a vezanega na banki, vezava pa se bo sprostila šele čez en mesec in jima bo denar najkasneje takrat vrnil, prepričal v sigurnost vračila posojila in ju tako zapeljal, da sta mu dne 4. 3. 2008 v prostorih P.B. v K. posodila 100.000 evrov, last mame M.B. A.G., nato pa denarja v obljubljenem roku, niti vse doslej, razen 20.000 evrov, ki jih je vrnil junija 2008, kljub številnim pozivom ni vrnil, zaradi česar sta denar A.G. vrnila B., ki sta zaradi tega oškodovana za 80.000 evrov, sam pa je za isti znesek okoriščen, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter v tem delu potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov, proračun;

2. v odločbi o kazenski sankciji enotna kazen ne izreče. II. V ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženega D. D. spoznalo za krivega storitve pod točko 1. kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in pod točko 2. kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen šest mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Sklicujoč se na prvi odstavek 95. člena ZKP je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in sodno takso v višini 350,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca R. B. in V. M. s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta vložila pritožbi obtoženec in njegov zagovornik. Obtoženec sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje.

3. Obtoženčev zagovornik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje.

4. Okrožna državna tožilka v odgovoru na pritožbo sodišču predlaga, da pritožbi kot neutemeljeni zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5. Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika sta deloma utemeljeni.

6. Obtoženi v pritožbi najprej utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. V primeru, ko obtoženec ni ustrezno poučen o svojih pravicah, se sodišče ne sme opreti na njegovo izpovedbo (deseti odstavek 227. člena ZKP). Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje (obrazloženo v nadaljevanju). Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih ter da tudi po naravi stvari ne bi mogle temeljiti na obtoženčevih izjavah iz glavne obravnave, saj je z njimi smiselno zanikal očitana mu ravnanja. Izjavljanje obtoženca na glavni obravnavi gotovo ne predstavlja ključnega dokaza ali enega od dokazov, na podlagi katerega bi sodišče zaključevalo o njegovem kaznivem dejanju. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila, kakor ga izrecno omenja izpodbijana sodba. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka torej ni podana.

7. Obtoženec nadalje uveljavlja tudi kršitve določb kazenskega postopka povezane z dokaznimi predlogi obrambe, katere je sodišče štelo kot prepozne. V zvezi s tem navaja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP. Pritožbeno poudarjanje, da je bila obtožencu onemogočena obramba z izbranim zagovornikom, izgubi svojo težo ob dejstvu, da je obtoženec temu istemu izbranemu zagovorniku kmalu zatem preklical pooblastilo. Ob vsem tem sta imela obtoženec in zagovornik med 23. 11. in 8. 12. 2016 dovolj časa za pripravo obrambe na način in v obsegu, ki je potreben glede na naravo in zahtevnost predobravnavnega naroka. Gre namreč za narok, na katerem se dokazi načelom ne izvajajo, ampak je namenjen najprej temu, da se obtoženec izjavi o priznanju krivde po obtožbi ter poda svoje dokazne predloge, predlaga morebitne izločitve dokazov, kakor tudi predloge povezane z sestavo sodišča v nadaljevanju postopka. Obtoženi in zagovornik sta dejansko imela vse možnosti, da se seznanita z očitki, sprejmeta informirano odločitev glede priznanja ali nepriznanja krivde, pribavita in pripravita morebitne dokazne predloge ter se dogovorita za morebitne druge procesne predloge, kar vse bi lahko obtoženi na samem naroku podal tudi ob sodelovanju substituta zagovornika. Ob tem tudi ni bilo nobenih razlogov, ki bi opravičevali pooblastitev substituta šele tik pred samim narokom. Ob vseh teh okoliščinah sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podajati posebne obrazložitve, zakaj ni ugodilo predlogu zagovornika za preložitev naroka, v katerem je kot razlog navajal okoliščine, ki niso utemeljen ali opravičljiv razlog, zaradi česar odločitev o predlogu za preložitev v celoti spada v dispozicijo predsednika senata znotraj njegovega procesnega vodstva. Sodišče prve stopnje ni kršilo ustavno in zakonsko zagotovljene pravice do obrambe in je v nadaljevanju postopka ob odločanju o dokaznih predlogih obrambe, ki so bili tudi podani šele na drugem naroku za glavno obravnavo, pravilno uporabilo določbo 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP.

8. V povezavi s slednjim je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Strinjati se je sicer potrebno, da to načelo zavezuje sodišče, da tudi samo ugotavlja določena dejstva, ter da je tudi na ta način relativizirano pravilo o prekluziji pri dokaznih predlogih. Vendar pa je sodišče prve stopnje ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno, oziroma ne zatrjuje vzročne povezave med vsebino teh dokazov in drugačnim ugotavljanjem relevantnega dejanskega stanja glede na izpodbijano sodbo. Nepravilnosti, ki jih v tem delu uveljavljata obe pritožbi, torej niso podane.

9. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenim izvajanjem obtoženčevega zagovornika, da v zvezi z izvedbo narok za glavno obravnavo dne 17. 5. 2017 niso bili izpolnjeni pogoji za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti. Pritožba navaja, da se obtoženi ni izogibal sojenju in je svojo odsotnost vnaprej opravičil, sodišče pa ni opravilo testa sorazmernosti. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da okoliščina, ali se obdolžena oseba izogiba sojenju ali ne, sploh ni okoliščina relevantna za odločanje o sojenju v nenavzočnosti (tretji odstavek 307. člena ZKP). Kar pa zadeva vprašanje opravičljivosti razloga za izostanke iz naroka, pa se pritožbeno sodišče strinja s pravilno razlago v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da turistično potovanje v tujino ne predstavlja tovrstnega razloga. Sodišče prve stopnje je torej opravilo tehtanje med interesi za izvedbo kazenskega postopka na eni strani in interesi obtoženca v smeri zasledovanja prostočasnih aktivnosti na drugi strani ter sprejelo pravilno odločitev.

10. V zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona pritožba obtoženčevega zagovornika glede kaznivega dejanja na škodo zakoncev B. (dejanje pod točko 1 opisa) pravilno navaja, da je za obstoj kaznivega dejanja goljufije potrebno, da storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist. Kaznivo dejanje goljufije je podano le v primeru, če storilec s tem posebnim, to je goljufivim namenom, ravna že ob izpolnitvi preostalih zakonskih znakov tega kaznivega dejanja. Če oseba ne ravna goljufivim namenom že ob sklenitvi posla, potem v primeru morebitne poznejše neizpolnitve pogodbenih zavez ne gre za obravnavano kaznivo dejanje, ampak zgolj za neizpolnitev civilnopravnih obveznosti. Slednje velja tudi v primeru, kakršen je obravnavani, ko naj bo storilec drugemu lažno prikazoval določene okoliščine povezane z njegovo likvidnostjo. Kljub tovrstnemu zavajanju ob sklepanju posla, morata biti že takrat pri storilcu hkrati podana tudi zavest in namen, da svojih obveznosti ne bo izpolnil. Goljufivi namen predstavlja zakonski znak, ki mora biti v opisu ustrezno konkretiziran. Slednje je še toliko bolj pomembno ravno pri pogodbenih razmerjih, ko mora pristojni tožilec, ravno z namenom razlikovanja kaznivega dejanja goljufije od običajnega civilnopravnega razmerja, v opis vnesti tudi trditev, da na primer storilec že od vsega začetka ni imel namena vrniti določenega zneska (tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 4574/2012 z dne 13. 12. 2012). Te trditve pa obravnavani opis ne vsebuje.

11. Pri kaznivemu dejanju goljufije za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve in ravnanja s preslepitvenim (goljufivim) namenom ne zadostuje že navedba v abstraktnem delu opisa, da naj bi obtoženec ravnal z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist. Iz konkretnega dela opisa dejanja v točki 1 izreka sodbe tako najprej ne izhaja jasno zatrjevanje ali je obtoženec obstoj vezanih sredstev na banki zatrjeval lažno ali ne, predvsem pa opis ne vsebuje trditve, da obtoženec že od vsega začetka ni imel namena vrniti posojila. Slednje je še toliko manj jasno ob dejstvu, da je del posojila vrnil. Za konkretizacijo preslepitve se v takih primerih zahteva več od zgolj splošnega zatrjevanja ravnanja z določenim namenom v abstraktnem delu opisa. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 navedlo, da je potreben opis vedenja oziroma zavesti storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To storilčevo zavest lahko izpeljemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožbe oziroma izrek sodbe, saj šele to dejstvo ravnanju storilca daje jasen kazenskopravni značaj. Navedeno razlago je Vrhovno sodišče sicer podalo v zvezi z opisom kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar pa gre za izhodišča, ki jih je potrebno v tem delu na enak način upoštevati tudi pri kaznivem dejanju goljufije.

12. Obrazloženih pomanjkljivosti v opisu kaznivega dejanja ni mogoče nadomeščati z obrazložitvijo preslepitvenega namena v razlogih sodbe. Ker torej iz opisa kaznivega dejanja pod točko 1 sodbe ni mogoče razbrati obsojenčevega preslepitvenega namena, pritožbeno sodišče zaključuje, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje oziroma je bil v tem delu z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon (1. točka 372. člena ZKP). Ne da bi se v tem delu opredeljevalo do preostalih navedb pritožnikov, je sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP pritožbam ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ, kakor je opisano v točki 1 izpodbijane sodbe. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico tudi spremembo odločbe o kazenski sankciji na način, da se enotna kazen ne izreče. Izrek o stroških glede oprostilnega dela sodbe temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP.

13. Drugače kakor predhodno obrazloženo pa pritožbeno sodišče glede drugega obravnavanega kaznivega dejanja ugotavlja, da iz opisa izhaja ustrezna konkretizacija vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Pritožba obtoženčevega zagovornika neutemeljeno zatrjuje nesklepčnost obtožbe s poudarjanjem okoliščin, da je obtoženec oškodovanca V. M. seznanil s svojo finančno stisko, ter da je kasneje z njim sklenil sodno poravnavo. Slednja po oceni pritožbenega sodišča ni bistvena ob upoštevanju dejstva, da je do spornega posojila prišlo v letu 2009, medtem ko je bila sodna poravnava sklenjena leta 2014 in torej več let po poteku roka za vračilo posojila in s tem dokončanju obravnavanega kaznivega dejanja. Razloge o tem izpodbijana sodba vsebuje v 18. točki obrazložitve. Ravno tako tudi obtoženčeva seznanitev oškodovanca s svojim slabim finančnim stanjem izgubi težo ob upoštevanju hkratnega obtoženčevega zatrjevanja, da ima druge stanovanjske nepremičnine v N.G. (glede na ugotovitve v razlogih sodbe, pa tudi drugje v S.), ki jih bo prodal. S tem je oškodovancu lažno prikazoval okoliščine, ki so ga, kljub seznanitvi s trenutnim slabšim finančnim stanjem, zapeljale v zmoto o obtoženčevem siceršnjem premoženjskem stanju, kasnejši likvidnosti oziroma varnosti njunega posla, zaradi česar je pristal na plačilo njegovega dolga v višini 30.000,00 EUR. Z vidika konkretizacije zakonskega znaka preslepitve z lažnim prikazovanjem je pomembna tudi okoliščina, da je bilo posojilo dano za razmeroma kratek čas treh mesecev, kar je tudi ustvarjalo predstavo o zgolj trenutni finančni stiski pri obtožencu. V konkretnem delu opisa je tudi ustrezno zatrjevano, v nadaljevanju sodbe pa ustrezno obrazloženo, da obtoženec ni imela namena vrniti tega denarja. Glede na časovni okvir vseh ravnanj, kakor so navedena v opisu, je jasno, da je bil ta goljufivi namen pri obtožencu podan že v času sklepanja posla. Opis kaznivega dejanja torej nima pritožbeno zatrjevanih pomanjkljivosti ali nasprotij.

14. Nadalje je napačna in zmotna tudi pritožbena navedba, ki poskuša odgovornost prevaliti na oškodovanca V.M., ker slednji ni ravnal s potrebno skrbnostjo in zagotovil ustreznih zavarovanj ter se zavestno izpostavil negotovosti. Ravno obtoženčeva zatrjevanja o prodaji nepremičnin v N.G. so bila tudi po oceni pritožbenega sodišča tista, ki so oškodovanca prepričala v varnost posla in možnost ter namen obtoženca, da mu bo v dogovorjenem roku vrnil založena sredstva. Ob lažnih zatrjevanjih s strani obtoženca je neutemeljeno oškodovancu pripisovati del odgovornosti za nastalo situacijo.

15. Zagovornik v pritožbi navaja, da je oškodovanec s spornim plačilom kupcu stanovanja izpolnil nekaj, kar je bil tudi sam dolžan izpolniti kot solidarni dolžnik. S podpisom pogodbe z dne 16. 3. 2009 naj bi bilo med obtožencem in oškodovancem zgolj urejeno notranje razmerje med njima kot solidarnima dolžnikoma, sicer pa s pogodbo obtoženec ni pridobil nobene koristi. Tovrstna izvajanja v smeri solidarnih zavez so neutemeljena, saj ni z ničemer izkazano, da naj bi se obtoženec in oškodovanec, ob tem ko sta se s kupcem njunega stanovanja v B. dogovorila, da mu priskrbita drugo ustreznejše stanovanje, kakorkoli zavezala kot solidarna dolžnika. Da je šlo pri vsem tem za posojilo in ne za morebitno ureditev notranjega regresnega razmerja jasno izhaja tudi iz pisnega dogovora med obtožencem in oškodovancem z dne 16. 3. 2009 (list. št. 51). Da je moral vsak od njiju plačati svojih 30.000,00 EUR je povedal tudi obtoženec. Tudi sicer sta oba z oškodovancem v svojih izpovedbah ta znesek označevala kot posojilo (14. in 15. točka obrazložitve sodbe).

16. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo na kakšni podlagi je ugotovilo kraj in čas storitve kaznivega dejanja. Že iz samega opisa kaznivega dejanja jasno izhaja, da je dne 16. 3. 2009 v N.G. med obtožencem in oškodovancem sklenjena pogodba tista, ki opredeljuje in dokazuje čas in kraj storitve kaznivega dejanja. Pogodba je bila kot listinski dokaz prebrana na glavni obravnavi in nanjo se sklicuje tudi sodišče v obrazložitvi sodbe. Ko sta kraj in čas storitve tako jasno opredeljena že z navedbo listine v opisu kaznivega dejanja, razlogi sodbe pa se cel čas opirajo na listino kot takšno, ni potrebno teh okoliščin izrecno in ločeno ugotavljati in obrazlagati.

17. Obe pritožbi v povezavi z obstojem goljufivega namena uveljavljata tudi pritožbeni razlog zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s tem podajate svoje videnje zadeve in lastno interpretacijo izvedenih dokazov, vendar pa po oceni pritožbenega sodišča pravilnih in ustrezno obrazloženih ugotovitev sodišča prve stopnje ne omajata. Obrazložitev izpodbijane sodbe v 15. točki najprej ustrezno izpostavi oškodovančevo izpovedbo o tem, kako mu je obtoženec prikazoval, katere vse nepremičnine ima v lasti. Oškodovanec vse do leta 2014 tudi ni vedel za obremenitve na teh nepremičninah. Ne drži zagovornikova pritožbena navedba, da ni pomembna okoliščina, da je obtoženec po zapadlosti posojila prodal stanovanje v B. in o tem ni obvestil oškodovanca. Z vidika ugotavljanja goljufivega namena je to gotovo upoštevna okoliščina, ki dokazuje, da je obtoženec imel nepremično premoženje, ga prodal, vendar ves ta čas ni imel namena vrniti prejetega posojila. V zvezi z odprodajami nepremičnin, pri čemer obtoženec prejetih kupnin ni namenil niti za delno plačilo dolga oškodovancu, prvostopenjsko sodišče pravilno opozori tudi na vsebino elektronskega sporočila na list. št. 158 - 160. Tudi v 18. točki obrazložitve sodišče povzema obtoženčeva razpolaganja z njegovim premoženjem, pravilno opozarja na obtoženčeve investicije v druge nepremičnine in zaključuje o obtoženčevem selektivnem razpolaganju z denarnimi sredstvi in nesorazmernem zadolževanju. Čeprav gre za ravnanja obtoženca po času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, pa z vidika ugotavljanja goljufivega namena ne gre za nerelevantne okoliščine. Kasnejša ravnanjih obtoženca, pri katerih se ni menil za svoj dolg do oškodovanca, so gotovo pomemben dokaz za ugotovitev, da že od začetka ni imel namena poravnati svoje obveznosti. Na podlagi vseh teh dokazov sodišče v 16. in 17. točki obrazložitve pravilno zaključi o obtoženčevih lažnih prikazovanjih in njegovem goljufivem namenu. Tudi način obrazložitve, v kateri je sodišče obstoj goljufivega namena ugotavljalo povezano za obe obravnavani kaznivi dejanji, ne vpliva na jasnost razlogov v sodbi. Ravno tako pri kaznivemu dejanju na škodo V. M. pravilno opozori tudi na obtoženčev predhodno neporavnan dolg do zakoncev B.. Gre za dodaten dokaz, ki sodišči utrjuje v prepričanju o obstoju obtoženčevega goljufivega namena. Nepravilna je tudi pritožbena navedba, da se je sodišče s povzemanjem okoliščin o svetovni gospodarski krizi postavilo v vlogo izvedenca. Ob dokazni oceni obtoženčevega zagovora, v katerem se je skliceval na zlom nepremičninskega trga, je sodišče na dopusten način in na ravni splošno znanih dejstev zgolj časovno opredelilo začetek gospodarske krize.

18. V zvezi z ugotavljanjem obstoja goljufivega namena pri obtožencu obe pritožbi opozarjata na tisti del obrazložitve v 17. točki izpodbijane sodbe, v katerem naj bi sodišče v nasprotju z drugimi razlogi sodbe dopuščalo možnost, da je neizvajanje posojilnih pogodb in kasnejšo uvedbo stečajnega postopka možno pripisati zunanjim faktorjem ter da je obtoženec ob sklepanju poslov računal z bodočimi posli. Zaradi tega nasprotja med razlogi sodbe je po oceni pritožb podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno pritožbeno povzemanje in razumevanje obrazložitve prvostopenjske sodbe iztrgano iz konteksta. Povzema se namreč zgolj manjši del 17. točke obrazložitve in se tako spregleda predhodna ugotovitev sodišča, da je obtoženec po zapadlosti posojila razpolagal s potrebnimi sredstvi za vračilo posojila, pa tega ni vrnil. Ravno tako sodišče ugotavlja obtoženčevo selektivnost pri poplačilih dolžnikov in njegovo kasnejše prevzemanje dodatnih obveznosti. Tudi če torej sodišče dopusti možnost, da je obtoženec lahko računal z bodočimi posli, pa je potrebno to okoliščino razumeti v povezavi z drugim delom obrazložitve, in sicer da obtoženec kljub sredstvom, ki jih je imel po zapadlosti posojila (oziroma je nanje računal), ni imel namena poravnati dolga. Izpodbijana sodba torej ne vsebuje zatrjevanih nasprotij, ampak v tem delu zgolj zaključuje o intenzivnosti obtoženčevega naklepa.

19. Pritožbi sta neutemeljeni tudi v delih, ko se ne strinjata z izbiro in odmero kazenske sankcije. Zagovornik neutemeljeno izpostavlja, da izpodbijana sodba ne pojasni, zakaj sodišče ni izreklo pogojne obsodbe. Sodišče ni dolžno obrazlagati kazenske sankcije, ki je ni izbralo, ampak mora predvsem navesti okoliščine, ki utemeljujejo izrečeno kazensko sankcijo, ter okoliščine, ki so pomembne za odmero tako izbrane sankcije. V zvezi s tem so v 19. točki izpodbijane sodbe ustrezno ovrednotene in pravilno obrazložene okoliščine, ki jih sodišče upoštevalo ob odločanju. Kot olajševalni okoliščini je upoštevalo nekaznovanost obtoženca in potek časa od storitve kaznivega dejanja, ter jima po oceni pritožbenega sodišča dalo zadosten pomen. Ravno tako je pravilno ovrednotilo obteževalne okoliščine, ki se kažejo v kriminalni količini, preračunljivosti in zavlačevanju obtoženca, kakor tudi izkoriščanju poslovnega odnosa z oškodovancem. Pri vsem tem gre torej za okoliščine, ki glede na določbo tretjega odstavka 58. člena KZ-1 lahko predstavljajo oviro za izbiro opozorilne sankcije ter narekujejo izbiro kazni zapora. Teža kaznivega dejanja, ki se kaže v višini premoženjske koristi, obnašanje obtoženca po samem dejanju, stopnja krivde ter druge okoliščine, v katerih je dejanje storil in ki so podrobneje navedene v razlogih sodbe, po oceni pritožbenega sodišča kot pravilno utemeljujejo izbiro in odmero kazenske sankcije v izpodbijani sodbi. Je pa sodišče druge stopnje v posledici izrečene oprostilne sodbe za eno od kaznivih dejanj v odločbo o kazenski sankciji poseglo na način, da se enotna kazen ne izreče. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje zagovornika, da sodišče ne bi smelo odločati o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, ker je bilo o njih že pravnomočno odločeno. Sodišče namreč ravno iz tega razloga o zahtevkih sploh ni odločalo, ampak je udeležence napotilo na pravdo.

20. Ker glede na vse obrazloženo v ostalem pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika nista utemeljeni, ju je sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP pazilo po uradni dolžnosti. Glede na to, da je obtoženec v pritožbenem postopku deloma uspel, izrek o stroških pritožbenega dela postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.