Jedro

Različna raba vode povzroča različne oblike obremenjevanja voda.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila vodno povračilo za leto 2013 v višini 37.145,00 EUR (1. točka izreka), ki ga je bila dolžna plačati v 60 dneh od dokončnosti odločbe (4. točka izreka), po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka). Ugotovila je še, da tožnica ni plačala akontacij (2. in 3. točka izreka) ter da v tem postopku stroški niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil tožnici z vodnim dovoljenjem št. 35536-10/2011-6 z dne 4. 8. 2011 dovoljen odvzem vode za tehnološke namene. To vodno dovoljenje je podlaga za odmero vodnega povračila za leto 2013, novo vodno dovoljenje z dne 14. 8. 2014, s katerim je tožnica spremenila posebno rabo vode, in sicer za pridobivanje toplote, pa je postalo pravnomočno leta 2014, zato ne more biti podlaga za obračun vodnega povračila za leto 2013. 3. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da je imela tožnica na podlagi vodnega dovoljenja z dne 4. 8. 2011 vodno pravico za vse tehnološke namene, torej tudi za hlajenje stavb. Ker je vodno povračilo vezano na namen in obseg pridobljene vodne pravice, je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbo druge alineje prvega odstavka 6. člena Uredbe o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba), ne pa pete alineje, ki določa osnovo za rabo vode za tehnološke namene pri hlajenje v termo- in jedrskih elektrarnah. Na navedeno ne more vplivati dejstvo, da naj bi tožnica rabila vodo za hlajenje stavbe, podobno kot pri rabi vode za tehnološke namene pri elektrarnah.

4. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in navaja, da se voda po zajetju iz vodotoka spelje preko hladilnih teles, nato se v celoti vrne v vodotok, in sicer prečiščena umazanije, vendar za kakšne 0,1 stopinje toplejša. Zato bi moralo biti pri odmeri upoštevano, da v svojem tehnološkem procesu vode ne porablja, niti voda po uporabi ne postane odpadna, pač pa njen namen po uporabi ostane nespremenjen. Navedeno je toženka delno upoštevala pri obračunu nadomestila za leto 2015, ko je kot osnovo za obračun upoštevala deveto alinejo prvega odstavka 6. člena Uredbe, ki določa, da se za pridobivanje toplote plača nadomestilo glede na porabo energije v MWh. Poleg tega niti Uredba, niti vladni sklep (Uradni list RS, št. 102/12) ne vsebujeta navedbe rabe, ki bi bila enaka tožničini (raba vode za hlajenje), zato ni pravne podlage, na kateri bi bila dolžna plačati vodno povračilo. Izpodbija še veljavnost Uredbe in omenjenega sklepa, ker naj ne bi upoštevala načela povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, oziroma ker določata višino vodnih povračil v nasprotju s 124. členom Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1).

5. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da se ji odpusti plačilo vodnega povračila ali se ga odmeri po deveti alineji prvega odstavka 6. člena Uredbe. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Upravna organa obeh stopenj sta namreč v obrazložitvah svojih odločb navedla pravilne razloge za odločitev, s katerimi se sodišče strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

9. V zadevi ni sporno, da je bila tožnica v letu 2013 imetnica vodne pravice na podlagi vodnega dovoljenja št. 35536-10/2011-6 z dne 4. 8. 2011, s katerim ji je bil dovoljen odvzem vode za tehnološke namene, to pa je namen iz druge alineje prvega odstavka 6. člena Uredbe. Ker vodno dovoljenje vsebuje med drugim opis vrste, obsega in namena vodne pravice (prvi odstavek 128. člena ZV-1), tožnica v tem postopku ne more doseči ugotavljanja posebnosti načina rabe vode v tehnološki namen in drugačne opredelitve, kot izhaja iz izdanega vodnega dovoljenja.

10. Imetnik vodne pravice je za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice (prvi odstavek 124. člena ZV-1). To je bilo v izpodbijani odločbi upoštevano prek količine odvzete vode. Poleg tega je ZV-1 v petem odstavku istega člena določil, da vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskem vrednotenju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec kot eno od okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri odmeri, navedel tudi vrsto rabe vode. Ker je tožnici dovoljen odvzem vode za tehnološke namene, je bilo to pravilno upoštevano pri izdaji izpodbijane odločbe.

11. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na odločitev toženke, ki je pri odmeri nadomestila za leto 2015 kot osnovo za odmero vodnega povračila upoštevala namen iz devete alineje prvega odstavka 6. člena Uredbe, to je za pridobivanje toplote. Kot ugotavlja toženka, je namreč tožnica s spremembo vodnega dovoljenja z dne 14. 8. 2014 spremenila namen rabe vode, s čimer se je spremenila tudi pravna podlaga za odmero vodnega povračila.

12. Neutemeljeni so tožbeni očitki o nezakonitosti Uredbe, ker da je višina vodnega povračila vezana izključno na namen, za katerega uporabnik rabi vodo, kar naj bi pomenilo, da vlada pri tem ni izhajala iz 124. člena ZV-1. Tožnica navedeno utemeljuje s tem, da na podlagi dostopnih dokumentov, povezanih s sprejemanjem Uredbe, ni mogoče ugotoviti, katere parametre iz ZV-1 je vlada upoštevala.

13. Glede na tako splošen oz. nekonkretiziran ugovor sodišče ob upoštevanju, da je v tej zadevi sporna uporaba osnove za obračunavanje vodnega povračila (raba vode za tehnološke namene), pojasnjuje, da je način določanja višine vodnega povračila urejen v 5. in 6. členu Uredbe. Po prvem odstavku 5. člena se višina povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, ki jo določa vodna pravica (merilo iz prvega odstavka 124. člena ZV-1). V skladu s 6. členom se upošteva tudi vrsta rabe vode, vendar v kombinaciji s količino, in sicer je v drugi alineji kot osnova za obračunavanje vodnega povračila pri rabi vode za tehnološke namene določena količina iz vodnih virov odvzete vode, izražene v m3. Podlago za določitev osnove za obračun vodnega povračila glede na vrsto rabe vode, pa, kot rečeno, predstavlja peti odstavek 124. člena ZV-1. Upoštevanje te okoliščine namreč temelji na predpostavki, da različna raba vode povzroča različne oblike obremenjevanja voda. V 9. členu Uredbe so nato določeni še načini obračunavanja vodnega povračila glede na vrsto rabe, ki so izraz upoštevanja socialnih in gospodarskih značilnosti. Tako se vodno povračilo za rabo vode obračuna v višini zneska za celotno prostornino vode, odvzete v koledarskem letu (prva alineja prvega odstavka). Navedeno torej pomeni, da višina vodnega povračila po Uredbi ni odvisna le od vrste rabe vode, zato je drugačno tožbeno stališče neutemeljeno. Ali so v 6. členu Uredbe opredeljene rabe vode primerne ali ne, pa ni pravno, ampak strokovno vprašanje, zato ne more biti predmet preizkusa v tem upravnem sporu.

14. Navedena stališča glede zakonitosti Uredbe izhajajo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-215/11, Up-1128/11 z dne 10. 1. 2013, v kateri je ugotovilo, da 5., 6., 8. in 9. člen Uredbe niso v neskladju z Ustavo.

15. Za odločitev v zadevi niso pomembni niti tožbeni ugovori o nezakonitosti sklepa vlade, s katerim je določila ceno za osnove vodnih povračil. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bila v obračunu upoštevana cena za leto 2013 (sklep, objavljen v Uradnem listu RS, št. 102/12), ki je bil objavljen na podlagi 8. člena Uredbe, ki določa, da ceno za osnovo vodnega povračila iz 6. člena določi vlada do 31. 12. tekočega leta za naslednje leto. Sklep ne določa drugega kot to, za kar je dana podlaga v omenjenem 8. členu – to je ceno za osnovo vodnega povračila, med drugim za rabo vode za tehnološke namene na m3 odvzete vode (druga alineja 1. točke). Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi glede cene še navedlo, da je določitev cene za posamezno vrsto rabe vode odraz ekonomskega vrednotenja voda, torej upoštevanja stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, njihovim varstvom in urejanjem (konkretizacija načela povrnitve stroškov iz drugega odstavka 124. člena ZV-1), ter da je primernost konkretnih cen strokovno-tehnično vprašanje (15. točka obrazložitve). Vprašanje višine cene zato ne more biti predmet presoje niti v tem upravnem sporu.

16. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (tj. obseg in namen vodne pravice), med tožnico in toženko ni sporno.

17. Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).