Jedro

Sodišče je vezano na zahtevo stranke in če je že ugotavljalo, da sporno pravno razmerje ni verjetno izkazano, bi moralo obrazložiti, na podlagi česa to ugotavlja, zahtevo pa bi smelo kvečjemu zavrniti, ne zavreči. Po uradni dolžnosti sodišče lahko izda začasno odredbo le na podlagi 3. odstavka 62. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1398/99-2 z dne 11.10.1999 in zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 22.9.1999 vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.8.1999, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Prometnega inšpektorata Republike Slovenije, Oddelka za inšpekcijski nadzor cest in cestnega prometa z dne 9.7.1999. V tožbi je tožnik istočasno predlagal, da sodišče z začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.) začasno uredi stanje v zvezi s spornimi prevozi v tem smislu, da do odločitve o tožbi dovoli tožniku opravljanje prevozov, ki so mu bili z odločbo inšpektorata prepovedani. Sodišče navaja, da je bil tožniku na podlagi Zakona o prevozih v cestnem prometu (ZPCP) izrečen inšpekcijski ukrep, s katerim je bilo odločeno, da je dolžan v 24 urah po prejemu odločbe omejiti relacijo izvajanja javnega linijskega prevoza oseb od postajališča Trbovlje Komunala do Termoelektrarne T. in obratno na relacijo od postajališča T. B. do postajališča T. TE in obratno, ki je registrirana v voznem redu št. ... (9. člen ZPCP). Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, saj med strankama ni spornega razmerja iz te določbe. Zato je predlog za izdajo začasne odredbe obravnavalo v smislu 1. odstavka 69. člena ZUS, po katerem lahko tožnik zahteva odložitev izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe, če izvršitve akta na zahtevo tožnika ne odloži pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS. Taka določba pomeni, da sta podani procesni predpostavki za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe pri sodišču le tedaj, če je bila zahteva za začasno odložitev izvršitve izpodbijanega akta vložena pri pristojnem organu iz 2. odstavka 30. člena ZUS in je brezuspešno potekel sedemdnevni rok za odločitev o tej zahtevi (3. odstavek 30. člena ZUS). Ker tožnik procesnih predpostavk iz 1. odstavka 69. člena ZUS ne zatrjuje, niti iz tožbe oziroma izpodbijane odločbe in iz priloženih listin ni razvidno, da bi bili podani, je sodišče zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

V pritožbi tožnik navaja, da je vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke skupaj z zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS, sodišče pa je "zavrnilo" zahtevo za odložitev izvršitve inšpekcijskega ukrepa. Meni, da je takšna "zavrnitev" zahteve neutemeljena. Navaja, da je že v pritožbi zoper odločbo inšpektorata in tudi še prej inšpektorju povedal, da po pogodbi za potrebe podjetja TE T. opravlja prevoze delavcev podjetja le na relaciji T. B. do T. K., medtem ko prevoze na relaciji T. B. do T. TE opravlja na podlagi registriranega voznega reda kot javni prevoz v linijskem cestnem prometu po 9. členu ZPCP. Prevoz delavcev po pogodbi s podjetjem se opravlja samo na relaciji T. B. do T. K. in sicer na podlagi 3. odstavka 14. člena ZPCP, zato ker siceršnji linijski promet ne ustreza potrebam podjetja. Ne ustreza pa zaradi tega, ker siceršnji prevoznik (I. K.) na tej relaciji ne opravlja prevozov ob sobotah, nedeljah in praznikih. Ker tožniku in tudi naročniku prevozov zaradi prepovedi opravljanja prevozov na relaciji T. K. do T. B. nastajajo škodljive posledice, ki se kažejo na strani tožnika kot izpad dohodka, na strani naročnika prevozov pa kot nemožnost prevoza delavcev, smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, tako da se izda zahtevana začasna odredba na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po 2. odstavku 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS po eni strani obravnavalo (ko je ugotovilo, da sporno razmerje iz te določbe ni izkazano), po drugi strani pa jo je zavrglo zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk iz 1. odstavka 69. člena ZUS, kljub temu da je pritožnik izrecno uveljavljal začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS. Sodišče je torej odločilo o zahtevi, ki ni bila vložena, kar pritožnik tudi uveljavlja v pritožbi, in to utemeljeno, saj sodišče ne more odločati o nečem, kar ni bilo zahtevano. Sodišče je vezano na zahtevo stranke in če je že ugotavljalo, da sporno pravno razmerje ni verjetno izkazano, bi moralo obrazložiti, na podlagi česa to ugotavlja; zahtevo pa bi smelo kvečjemu zavrniti, ne zavreči. Po uradni dolžnosti sodišče lahko izda začasno odredbo le na podlagi 3. odstavka 62. člena ZUS.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 74. in 68. členu ZUS ter 366. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek.