Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi tega, da je bila prvo tožena stranka že izbrisana iz sodnega registra, ugotovilo, da ni podana njena pasivna procesna legitimacija in da niso izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti stranke s pravnim učinkom v tej pravdi (76. člen ZPP). Če sodišče sposobnosti biti stranka ne prizna, o tem sicer lahko izda ločen sklep, ni pa nujno. Zato sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko, iz katerega je konkludentno razvidna njegova odločitev, da prvo toženi stranki sposobnosti biti stranka ni priznalo, tožeče stranke ni bilo dolžno seznanjati s svojimi stališči glede izpolnjevanja pogojev po tretjem odstavku 76. člena ZPP oziroma ji dati možnost izjave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba zoper prvo toženo stranko zavrže. 2. Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožeča stranka in sklep izpodbija v celoti, zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe določb drugega in tretjega odstavka 76. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijani sklep. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa moralo upoštevati celotni kontekst tožbe, njen namen, očitne in grobe kršitve več kogentnih določb, temeljne ustavne pravice tožeče stranke in temeljna načela pravnega reda. Nepremičnine, ki so predmet izbrisne tožbe, so v lasti prvega toženca, čeprav je subjekt formalno prenehal. Prodajna pogodba, ki sta jo sklenila toženca, je nična zaradi kršitve več kogentnih določb. Za primer, ko se po zaključku stečajnega postopka najde premoženje stečajnega dolžnika, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v 380. členu ureja institut pozneje najdenega premoženja. Ker se ničnost in njene pravne posledice ugotavljajo v tej pravdi, premoženju, ki je predmet izbrisne tožbe v tej pravdi ni mogoče odrekati pravnega statusa pozneje najdenega premoženja. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 76. člena ZPP, ko je presodilo, da v konkretnem primeru ne gre za pozneje najdeno premoženje v smislu 380. člena ZFPPIPP. Z zavrženjem tožbe zoper prvega toženca obstaja tveganje, da bo tožeča stranka ostala brez sodnega varstva, saj njenega tožbenega zahtevka ne bo mogoče izvršiti. Tako bodo v nasprotju z načelom pravne države iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) varovane več kot očitne zlorabe v stečajnem postopku. V tretji točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje odločilo zgolj, da izjemi po drugem in tretjem odstavku 76. člena ZPP nista podani, pri tem pa ni navedlo nikakršnih razlogov, zakaj ni podana izjema po tretjem odstavku 76. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa tudi ni seznanilo tožeče stranke s svojo odločitvijo, da prvemu tožencu ne bo priznalo sposobnosti biti stranka po določbi drugega odstavka 76. člena ZPP in ji ni dalo možnosti, da se izjavi o izjemi po tretjem odstavku 76. člena ZPP.

4. Drugo tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži vračilo pravdnih stroškov za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega, da je bila prvo tožena stranka že izbrisana iz sodnega registra, ugotovilo, da ni podana njena pasivna procesna legitimacija in da niso izpolnjeni pogoji za priznanje lastnosti stranke s pravnim učinkom v tej pravdi (76. člen ZPP). Če sodišče sposobnosti biti stranka ne prizna, o tem sicer lahko izda ločen sklep, ni pa nujno1. Zato sodišče prve stopnje pred izdajo sklepa o zavrženju tožbe zoper prvo toženo stranko, iz katerega je konkludentno razvidna njegova odločitev, da prvo toženi stranki sposobnosti biti stranka ni priznalo, tožeče stranke ni bilo dolžno seznanjati s svojimi stališči glede izpolnjevanja pogojev po tretjem odstavku 76. člena ZPP oziroma ji dati možnost izjave. V okviru pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen URS, mora biti v kontradiktornem postopku vsaki stranki oziroma udeležencu postopka omogočeno, da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki lahko vpliva na odločitev sodišča; navedeno pa ne pomeni, da je sodišče dolžno vnaprej pojasnjevati razloge, na katere bo oprlo svojo odločitev. Kontradiktornost je bila zagotovljena v pritožbenem postopku zoper izpodbijani sklep.

7. Tožeča stranka navaja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa ni navedlo razlogov za svojo odločitev. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da izjemi iz drugega in tretjega odstavka 76. člena ZPP nista podani, zlasti, zakaj se ne strinja s stališčem tožeče stranke, da se bo premoženje, ki je predmet te pravde, obravnavalo kot pozneje najdeno premoženje v smislu 380. člena ZFPPIPP.

8. Pristop sodišča pri podeljevanju sposobnosti biti stranka, zlasti na pasivni strani, mora biti restriktiven.2 Prvo tožena stranka, družba z omejeno odgovornostjo, je v skladu s prvim odstavkom 521. člena Zakona o gospodarskih družbah s stečajem prenehala. Glede na navedeno prvo tožena stranka tudi po oceni višjega sodišča prvenstveno ne izpolnjuje glavnih pogojev za sposobnost biti stranka, ki bi ji omogočali priznanje lastnosti stranke v tej pravdi. Namreč, prvo tožena stranka ne obstaja še naprej (relativna trajnost) v, na primer, drugi obliki združevanja, z uveljavljenimi pravili zastopanja in drugim, kar po uveljavljeni sodni praksi3 omogoča priznanje lastnosti stranke. Tudi pozneje najdeno premoženje, na katerega se sklicuje tožeča stranka, tega dejstva ne bi spremenilo, saj obstoj ločenega premoženja (na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo), ni edina okoliščina, ki jo mora sodišče presoditi pri odločanju, ali bo podelilo sposobnost biti stranka.4 Prvo tožena stranka tudi po morebitni pridobitvi premoženja ne bi izpolnjevala glavnih pogojev za pridobitev sposobnosti biti stranka, morebitno premoženje pa je, kot že navedeno, le ena od okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev sposobnosti biti stranka v postopku. Prav tako morebitna nezmožnost zagotovitve sodnega varstva v primeru, da sodišče ne podeli sposobnosti biti stranka, ne bi predstavljala pogoja za priznanje sposobnosti biti stranka. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

9. Ker pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Posledično mora tožeča stranka sama kriti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Drugo tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka, saj z odgovorom na pritožbo na svoj procesni položaj ne more vplivati.

1 Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem/Lojze Ude … - Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005, stran 321. 2 Primerjaj Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem/Lojze Ude … - Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005, stran 319 in 320. 3 V sodni praksi se pojavlja podeljena sposobnost biti stranka v primerih, kot so stanovanjska skupnost, agrarna skupnost, gospodarska skupnost v ustanovitveni fazi, idr. Primerom je skupna jasna ločenost subjektivitete določene oblike združevanja, njena relativna trajnost, posebna pravila o zastopanju in ločeno premoženje. 4 Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem/Lojze Ude … - Ljubljana: Uradni list: GV Založba, 2005, stran 319 in 320.