Jedro

Listina z dne 5. 6. 2019 ni pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo 81. člena ZDR-1, zaradi česar je prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, na tej podlagi nezakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je zaradi tega, ker je tožnik ostal na delu tudi po poteku prve pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, ta pogodba o zaposlitvi spremenjena v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik s toženo stranko 22. 2. 2019 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s pravicami in obveznostmi, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 8. 2018 (I. točka izreka), ter da listina z naslovom "prenehanje delovnega razmerja" z dne 5. 6. 2019 ni sporazum med strankama o prenehanju pogodbe o zaposlitvi (II. točka), da je tožena stranka tožnika 5. 6. 2019 nezakonito odjavila iz obveznega socialnega zavarovanja (III. točka) in da tožniku delovno razmerje pri njej 5. 6. 2019 ni prenehalo, temveč je trajalo do 4. 3. 2021 (IV. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku za čas od 6. 6. 2019 do 4. 3. 2021 vzpostavi delovno razmerje, prizna delovno dobo, ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter mu obračuna mesečna bruto nadomestila plače v višini 2.377,76 EUR, zmanjšana za v tem obdobju prejete bruto zneske denarnega nadomestila za brezposelnost, po plačilu davkov in prispevkov pa izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka). Dalje ji je naložilo, naj tožniku obračuna denarno povračilo v višini 9.511,04 EUR bruto in mu po odvodu davkov in prispevkov plača ustrezni neto znesek, kar pa je zahteval več (plačilo celotnega denarnega povračila, torej še razliko 11.888,80 EUR bruto), je zavrnilo (VI. točka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku obračuna in izplača regres za letni dopust za leto 2019 v znesku 469,96 EUR, za leto 2020 v znesku 940,58 EUR ter za leto 2021 v znesku 170,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka). Sklenilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.487,47 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper sodbo z izjemo zavrnilnega dela iz VI. točke izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov ter kršitve pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Vztraja, da sta stranki 5. 6. 2019 sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da je bila prava volja strank, da 5. 6. 2019 skleneta sporazum, in da je bila ta listina pripravljena na izrecno željo tožnika zaradi ugodnosti iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Zatrjuje zmotno uporabo 50. člena OZ v zvezi z navideznimi posli. Sklicuje se na predložene dokaze, predvsem pa na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da je bila prava volja strank sklenitev sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Zatrjuje, da je po nareku tožnika v sporazum z dne 5. 6. 2019 vstavila še dopis "Vzrok prenehanja delovnega razmerja: Izteka pogodbe o zaposlitvi" in dodatek, da tožnik s podpisom potrjuje zgolj prejem te listine. Po njenem mnenju listina vsebuje vse obvezne sestavine sporazuma o prenehanju delovnega razmerja skladno z 81. členom ZDR-1 (pisna listina, datum prenehanja, podpis delavca in delodajalca). Sklicuje se na odjavni obrazec M-2, na katerem je navedeno sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ter izpoved A.A., da je listino z dne 5. 6. 2019 vseskozi štela za sporazum. Nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi strank in zatrjuje, da je sledilo le izpovedi tožnika, ni pa pojasnilo, zakaj naj bi bila izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke neverodostojna. Vztraja, da je ta prepričljivo in koherentno pojasnil dogajanje pri toženi stranki 5. 6. 2019. Zatrjuje bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi njenega zakonitega zastopnika. Meni, da je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem tožene stranke izvedlo zgolj formalno, zaradi česar zatrjuje kršitev pravice do izjave ter kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje neenakopravno obravnavo strank v zvezi s presojo njunih izpovedi in poseg v pravico tožene stranke do poštenega postopka. Meni, da že besedilo, da se listina izdaja zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi, kaže na to, da ni bilo podlage za njeno izdajo niti interesa tožene stranke, pač pa je bila izdana na željo tožnika. Navaja, da ni logično, da bi ustrahovala tožnika, hkrati pa kar trikrat popravljala listino na željo tožnika. Zatrjuje neverodostojnost tožnikove izpovedi in njegov zaničevalen odnos do zakonitega zastopnika tožene stranke. Glede na način izražanja zakonitega zastopnika vztraja, da besedne zveze iz sporne listine kažejo na to, da so bile zapisane po nareku tožnika. Zatrjuje, da je tožnik že ob podpisu listine vedel, da ta nima pravne veljavnosti in da jo bo uspešno izpodbijal na sodišču, zakonitega zastopnika tožene stranke, ki ne pozna delovnopravne zakonodaje, pa je s tem pretental, da se strinja, da mu delovno razmerje preneha 5. 6. 2019. Po njenem mnenju bi tožnik, če ne bi imel svoje prikrite "agende", moral na enak način, kot je zavrnil podpis sporazuma in podpis vmesne listine, zavrniti tudi podpis sporne listine. Navaja, da v nasprotju s tožnikom zakoniti zastopnik tožene stranke ni vešč pravnega izrazoslovja, ne loči med sporazumnim prenehanjem delovnega razmerja in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter ne pozna določbe člena 56 ZDR-1, niti da se pogodba o zaposlitvi za določen čas izteče brez odpovednega roka. Nasprotuje tudi prisojeni višini nadomestila po 118. členu ZDR-1 zaradi neupoštevanja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki manj kot 1 leto in mu posledično ne bi pripadala odpravnina v primeru odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti oziroma preteka pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo okoliščine prenehanja delovnega razmerja in ni podvomilo v tožnikovo vlogo pri pripravi listine z dne 5. 6. 2019. Zatrjuje ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Zavzema se za nadomestilo v bistveno nižjem znesku, maksimalno v znesku ene plače. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožba uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, oziroma zaradi nestrinjanja z materialno-pravnimi stališči sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki na podlagi listine z naslovom prenehanje delovnega razmerja z dne 5. 6. 2019, v kateri je bil kot razlog prenehanja delovnega razmerja naveden iztek pogodbe o zaposlitvi (listina A 2). Ob pravilni uporabi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR‑1) je ugotovilo, da je bila tožnikova pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas ter da je prenehanje delovnega razmerja nezakonito, pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 4. 3. 2021 ter tožniku prisodilo denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 v višini štirih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, reparacijo, znižano za prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo, ter pripadajoče zneske regresov za letni dopust za leta 2019, 2020 in 2021. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je tožnik s toženo stranko 21. 8. 2018 sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 21. 8. 2018 do 21. 2. 2019 s polnim delovnim časom za delovno mesto komercialna dela v pisarni in na terenu, - da je tožnik z delom pri toženi stranki nadaljeval po izteku navedene pogodbe brez pisne pogodbe vse do 5. 6. 2019, ko ga je tožena stranka odjavila iz obveznega socialnega zavarovanja, - da je v obrazcu M-2 – potrdilu o odjavi tožnika iz socialnih zavarovanj tožena stranka navedla, da je razlog za odjavo iz zavarovanj sporazumno prenehanje delovnega razmerja, - da je tožena stranka navedenemu obrazcu priložila listino z dne 5. 6. 2019 z naslovom prenehanje delovnega razmerja, v kateri je kot razlog prenehanja delovnega razmerja naveden iztek pogodbe o zaposlitvi (A 2).

Zavzelo je pravilno stališče, da navedena listina z dne 5. 6. 2019 ni pisni sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo 81. člena ZDR-1, zaradi česar je prenehanje delovnega razmerja, sklenjenega za nedoločen čas, na tej podlagi nezakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je zaradi tega, ker je tožnik ostal na delu tudi po poteku prve pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, ta pogodba o zaposlitvi spremenjena v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

9. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedma strank glede vprašanja okoliščin sklepanja listine z dne 5. 6. 2019. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika, predvsem pa na vsebino listine z dne 5. 6. 2019 ter ostale listine v spisu. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je spregledalo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke oziroma da se do nje ni opredelilo. Dokazna ocena je prepričljiva, pritožnica pa pri pritožbenem sodišču ni vzbudila dvoma vanjo niti ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje o kršitvi ustavnih in konvencijskih pravic do poštenega postopka, enakega obravnavanja, do izjave, dostopa do sodišča ter do pritožbe. Ni podana niti zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj toženi stranki ni bilo onemogočeno izjaviti se v postopku, če sodišče izpovedi njenega zakonitega zastopnika ni sledilo. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

10. Glede pritožbenih trditev v zvezi z navideznostjo pravnega posla, ki naj bi bil zaobsežen v izjavi z dne 5. 6. 2019, pritožbeno sodišče zavrača očitek o zmotni uporabi določb OZ, ki se nanašajo na navidezne posle. Glede na prepričljivo in ustrezno obrazloženo ugotovitev o tem, da listina z dne 5. 6. 2019 ni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka neutemeljeno vztraja, da gre za dvostranski pravni posel oziroma da je bila listina izdana na željo tožnika. Dokazni postopek teh trditev toženke ni potrdil. Na odločitev ne vplivajo trditve, da zakoniti zastopnik tožene stranke ni poznal relevantnih določb ZDR-1, da ne loči med seboj različnih pravnih institutov ter da prava ni vešč, saj s takimi navedbami delodajalec ne more opravičiti nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavcu. Pravno nepomembne (pa tudi neprepričljive in nelogične) so pritožbene navedbe, da je tožnik zgolj s podpisom prejema navedene listine (ki jo je nesporno pripravila tožena stranka) ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter zakonitega zastopnika tožene stranke pretental, da je bil prepričan v to, da tožnik soglaša s prenehanjem delovnega razmerja 5. 6. 2019. 11. V pritožbi tožena stranka nasprotuje tudi odmerjeni višini denarnega nadomestila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki manj kot eno leto in mu zato ne bi pripadala niti odpravnina v primeru odpovedi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti oziroma preteka pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi glede odmere višine denarnega povračila pravilno upoštevalo, da je bil tožnik do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zaposlen pri toženi stranki manj kot leto dni, po odločitvi sodišča pa v trajanju dve leti in pol, njegovo starost 54 let ter izobrazbo diplomirani ekonomist, njegovo zdravstveno stanje, zaradi katerega mu je bila svetovana predstavitev na invalidski komisiji za oceno delazmožnosti (v času pred izdajo izpodbijane sodbe je bil tožnik z odločbo ZPIZ št. ... z dne 22. 2. 2021 že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni), ter tožnikovo brezposelnost v času izdaje sodbe. Glede na to je odločitev o odmeri denarnega povračila v višini štirih plač v okoliščinah predmetne zadeve pravilna, na njeno pravilnost pa ne vpliva toženkino neutemeljeno vztrajanje, da je izdala sporno listino na tožnikovo željo oziroma da je toženo stranko zaradi zasledovanja koristi iz naslova zavarovanja za brezposelnost pretental, saj dokazni postopek česa takega ni pokazal. Pri odmeri denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ni odločilno, ali bi delavcu v primeru pripadala odpravnina ter v kakšni višini.

12. Tožena stranka glede odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na spremembo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, ne podaja nobenih konkretnih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

13. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe skladno z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS‑1) ter prvega odstavka 154. v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

16. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).