Jedro

Pri razlagi določbe 32. člena ZD je treba izhajati iz njenega namena, ki je v tem, da ne bi drugi dediči, ki niso prispevali k povečanju vrednosti zapuščine, dedovali tistega, kar je k temu premoženju prispeval njihov sodedič. Ob takem izhodišču pa pravice do izločitve ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, ampak je bistveno, da je prispevek k povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja, pri čemer skupno gospodinjstvo ali življenje pod isto streho ni nujen pogoj za utemeljenost zahtevka po tej določbi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da ne spada v zapuščino po pok. I. T. solastninski delež v obsegu 3/10 nepremičnin vl. št. 332 in 333 k.o., in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ugotovilo je, da tožnica ni živela skupaj z zapustnikom in zato ni izpolnjena ta predpostavka za uporabo 32. člena zakona o dedovanju. Zahtevek tožeče stranke pa tudi nima podlage v določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljnjem ZTLR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da sta z zapustnikom skupaj delala v frizerski delavnici in da mu je dajala ves svoj zaslužek, ki ga je vlagal v hišo. K vlaganjem je poleg tega prispevala še s svojim denarjem. Poleg tega pa našteva svoje investicije v hišo in navaja, da gra za spojitev po 23. čl. ZTLR.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga, da revizijsko sodišče zavrne revizijo kot neutemeljeno.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. zakona o pravdnem postopku - v nadalnjem ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zakon o dedovanju v 32. čl. določa, da imajo zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapuščine izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta določba ne pomeni, da je pogoj za izločanje iz zapuščine skupno gospodinjstvo med zapustnikom in potomcem, ki uveljavlja izločitev. Pri razlagi te določbe je treba izhajati iz njenega namena, ki je v tem, da ne bi drugi dediči, ki niso prispevali k povečanju vrednosti zapuščine, dedovali tistega, kar je k temu premoženju prispeval njihov sodedič. Ob takem izhodišču pa pravice do izločitve ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, ampak je bistveno, da je prispevek k povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja, pri čemer skupno gospodinjstvo ali življenje pod isto streho ni nujen pogoj za utemeljenost zahtevka po 32. čl. zakona o dedovanju. Prav takšno skupno delo pa zatrjuje tožnica, ko navaja, da je delala v očetovi frizerski delavnici in je v ta namen redno prihajala iz Š. v P., pri čemer je zaslužek prepuščala očetu. Tožnica zatrjuje tudi še nadaljnje prispevke k investicijam v hišo, katerih rezultat je povečanje vrednosti hiše. S tem tožnica zatrjuje dejstva, ki so, če se bodo izkazala za resnična, podlaga za izločanje po 32. čl. zakona o dedovanju.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki izhaja iz drugačne razlage določbe 32. čl. zakona o dedovanju, ni pravilna. Okoliščina, da se je tožnica po poroki preselila iz P. v Š., sama po sebi ni ovira za utemeljenost njenega zahtevka. Skupnost, ki jo zahteva navedena določba, je lahko obstajala tudi po preselitvi na način, ki ga zatrjuje tožnica.

V nadaljevanju postopka bo treba ugotoviti obseg tožničinega dela, višino njenih prispevkov in delež, ki ga predstavlja v zapuščini rezultat njenih prispevkov.

Revizijski predlog, da se opravi obravnava pred drugim senatom, ni obrazložen. Podatki spisa ne dajejo nobene podlage za tako odločitev. Pravno stališče, ki je sicer različno od stališča revizijskega sodišča, ki pa je izčrpno obrazloženo in temelji na gramatikalni razlagi zakona, ni razlog za nezaupanje v senat, ki je odločal na prvi stopnji. Zato revizijsko sodišče ni ugodilo predlogu, da se zadeva vrne v sojenje drugemu senatu.

Sklep revizijskega sodišča temelji na določbi drugega odst. 395. čl. ZPP. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.