Jedro

Tožeča stranka mora v svojem trditvenem gradivu navesti vsa dejstva, ki so pravnoodločilna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki Zavarovalnici X. d.d. znesek 147.591,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1997 dalje do plačila. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 137.987,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugoditveni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da ravnanje tožene stranke v tej prometni situaciji, ko je šlo za udeleženca v prometu, v ničemer ne odstopa od ravnanja udeležencev v prometu, ki so popolnoma trezni. Tožena stranka je vozila kombinirano vozilo, ki v zadnjem delu nima zastekljenih delov, kar je pomenilo, da je bilo potrebno zapeljati kombinirano vozilo do samega stičišča Kovinarske in Ljubljanske ceste. Nesporno je, da je toženec svoje vozilo pred križiščem ustavil in ko se je prepričal, da se lahko varno vključi v promet, je z že nakazanim levim smernikom ta manever tudi opravil. Zato ni nobene vzročne zveze med ravnanjem toženca in samo prometno nesrečo. Morebiti določena stopnja alkoholiziranosti (dve pivi) namreč ni mogla imeti nobenega vpliva na reakcijo tožene stranke kot voznika. Vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in prometno situacijo ter samo prometno nesrečo ter njenimi posledicami, sodišče izpelje po prepričanju "splošno znanega dejstva, da so vinjeni vozniki manj zanesljivi in so njihove ocene glede razdalj slabše, kar velja tudi za hitrost in da je v taki posledici slabše ocene zaznati ravnanje tožene stranke". Pritožba poudarja, da je bila na tem odseku ceste hitrost omejena na 50 km/h, da omejitev hitrosti velja za normalne vozne razmere, ker pa je tega dne bilo deževno vreme, so morali biti udeleženci na tem odseku še veliko bolj pazljivi in hitrost prilagoditi stanju na cesti. Oškodovanec je začel z zaviranjem in umikanjem proti nivoju sredinske črte šele, ko je toženec že zapeljal v križišče. Tako ravnanje na strani oškodovanca odstopa od ravnanja povprečnega voznika. Zato je samo prometno nesrečo izključno pripisati neprimerni hitrosti oškodovanca. Toženec je bil pripravljen opraviti preizkus alkoholiziranosti, katerega je pogojeval s tem, da se preizkus opravi tudi za oškodovanca, saj je bil prepričan, da je oškodovanec tisti, ki je povzročil nesrečo in da je pri njemu iskati vzrok v takem ravnanju, to je alkoholiziranosti. Oškodovanec pove, da je toženec najprej odklonil preizkus alkotesta, zapisnik v tistem trenutku še ni bil sestavljen, da se je nadaljeval preizkus z elektronskim alkotestom z oškodovancem in da je nato ponovno pristopil toženec ter izjavil policistu L., da je preizkus pripravljen opraviti (spis sodnika za prekrške Kamnik). Nato pa mu policist ni več dovolil opraviti alkotesta. Tako je ostalo odprto vprašanje, ali je toženec v času prometne nesreče bil pod vplivom alkohola. Njegova prva reakcija, ko je v prvi vrsti pogojeval preizkus alkoholiziranosti oškodovanca, pa gotovo ne more biti v škodo toženi stranki do take mere, da bi izgubil kritne pravice iz zavarovalne pogodbe. Zato sodišče napačno zaključuje, da je bil toženec pod vplivom alkohola, ker vinjenost pri tožencu sploh ni bila ugotovljena. V primeru, da je cesta mokra in spolzka, se snop luči zaradi odboja na cesti skrajša in je zelo varljiva hitrost, s katero se vozilo približuje.Tako se pogosto zgodi, da tudi popolnoma trezni vozniki napačno ocenijo tako hitrost, kot razdaljo prihajajočega vozila. Tožeča stranka pa je vložila pritožbo zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o stroških postopka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povračilo izplačane nematerialne škode, čeprav je iz podatkov v spisu in tudi dokazov, na katere se sodišče sklicuje, nedvomno razvidno, da je oškodovancu M. D. nastala nematerialna škoda. Iz zdravniških potrdil pa je razvidno, kakšna škoda je dejansko nastala in koliko časa je trajalo njegovo zdravljenje. Prav tako je iz predložene dokumentacije in iz sklenjene poravnave nedvomno razvidno, da je tožeča stranka oškodovancu izplačala utrpljeno nematerialno škodo dne 15.3.1995 ter da je tedaj plačala tudi stroške odvetniškega zastopanja po veljavni odvetniški tarifi. V tej smeri pa je tožeča stranka predlagala tudi dokaz z zaslišanjem samega oškodovanca, ki ga je sodišče kot nepotrebnega zavrnilo. Tožeča stranka je z oškodovancem sklenila izvensodno poravnavo, ki je dogovor tožeče stranke kot zavezanca za plačilo odškodnine v imenu tožene stranke ter oškodovanca in predstavlja kompromisno rešitev, zato nima posebne opredelitve o zneskih za posamezne elemente nepremoženjske škode. Neutemeljeno je stališče izpodbijane sodbe, da zahtevka tožeče stran ke za povračilo izplačane nematerialne škode oškodovancu ni mogoče preizkusiti, ker niso navedeni posamezni elementi za nematerialno škodo ob sklenitvi izvensodne poravnave. V izpodbijani sodbi pa je sodišče po mnenju pritožnika tudi napačno uporabilo materialno pravo, s tem, da je zapadlost terjatve vezalo na vročitev tožbe toženi stranki, to je od 8.5.1997 dalje. Pri odločanju o teku zamudnih obresti bi sodišče moralo svojo odločitev opreti na določbo 300. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka je imela interes za izpolnitev obveznosti do oškodovanca, zato je na tožečo stranko po samem zakonu prešla njegova terjatev skupaj z vsemi stranskimi pravicami z dnem izpolnitve. Zaradi napačne sodbe tudi izrek o stroških temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava. Pri izreku o stroških pa je sodišče tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče ni navedlo, katere stroške je priznalo pravdnim strankam kot upravičene stroške. Pritožbi nista utemeljeni. O pritožbi tožene stranke: Zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (3. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO - 95), pri čemer se šteje, da je pod njegovim vplivom, če se po prometni nezgodi izmakne preiskavi njegove alkoholiziranosti oziroma jo odkloni (3.c tč. 3. čl. Splošnih pogojev). Zavarovanec pa ne izgubi svojih pravic, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. (1.b tč. 2. odst. 3. čl. Splošnih pogojev). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo toženčev ugovor, da je bil postopek preizkusa alkoholiziranosti nepravilno izveden in da zato ne gre za odklonitev preizkusa. Pritožbeno sodišče se pri tem v celoti sklicuje na razloge, ki jih je v sodbi navedlo že sodišče prve stopnje. Ob tem pa poudarja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec podpisal zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti po izdihanem zraku, kjer je navedeno, da preiskovanec ni bil pripravljen opraviti preizkusa. Teh ugotovitev sodišča prve stopnje navedbe pritožbe ne omajajo, pri čemer pritožba neresnično navaja, da je oškodovanec v postopku pred sodnikom za prekrške potrdil toženčeve trditve o tem, da je bil preizkus pripravljen opraviti. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (ki se v obravnavanem primeru zaradi odklonitve preizkusa domneva). Zato je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo domnevo, da vzročna zveza obstoji. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno poudarilo, da obstoj vzročne zveze potrjuje ravnanje toženca, ki je pri dobri vidljivosti in preglednosti na cesti, zapeljal na prednostno cesto le 44 m pred oškodovancem, ki ga je pred tem videl. Toženec je slabo ocenil tako razdaljo kot tudi hitrost in zato menil, da bo še pravočasno zavil na svoj vozni pas. Pritožbenega sodišča ne prepričajo navedbe pritožbe o tem, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z toženčevo alkoholiziranostjo, ker je izključni vzrok za prometno nesrečo neprimerna hitrost vožnje oškodovanca. Pri razbremenitvi vinjenega zavarovanca gre namreč za izjemo od pravila o izgubi pravic iz zavarovanja zaradi vožnje pod vplivom alkohola (oziroma zaradi odklonitve preizkusa alkoholiziranosti ustvarjene domneve o alkoholiziranosti voznika). Zato zavarovanca sama ugotovitev, da je tudi drugi udeleženec prometne nesreče vozil nepravilno (z neprimerno hitrostjo), ne more razbremeniti regresne obveznosti napram zavarovalnici. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da gre pri vprašanju o ohranitvi pravic iz zavarovanja in pri vprašanju izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo (tudi pri vozniku, pri katerem se alkoholiziranost domneva) predvsem za vprašanje, ali ni prišlo do škode iz kakšnega drugega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca oziroma do nastanka škode. Tega pa toženec tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspel dokazati. Pritožbeno sodišče se nadalje v okviru preizkusa pravilnosti materialnega prava strinja s porazdelitvijo odgovornosti med oškodovancem in tožencem v razmerju 40%:60%. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje je toženec izsilil prednost, kar je ocenilo kot hujšo kršitev, kot je vožnja z neprimerno hitrostjo (74 km/h). Zato so pritožbene navedbe, ki trdijo, da je za nesrečo izključno kriv oškodovanec, neutemeljene. Pritožba tožene stranke je glede na navedeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v ugoditvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O pritožbi tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev izplačanega zneska oškodovancu iz naslova nematerialne škode (460.000,00 SIT). 7. člen ZPP določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče namreč preizkuša utemeljenost tožbenega zahtevka glede na dejstva, ki jih stranka navede v svojem trditvenem gradivu. Zato mora tožeča stranka v svojem gradivu navesti vsa dejstva, ki so pravnoodločilna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je zaradi pomanjkljivih dejanskih navedb tožene stranke onemogočen preizkus utemeljenosti zahtevka na povrnitev zneska, ki ga je zavarovalnica izplačala oškodovancu iz naslova nematerialne škode. Tožena stranka je namreč ugovarjala tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišču predložila vse dokaze, iz katerih izhaja, da je oškodovancu nastala nematerialna škoda in da mu je zato utemeljeno izplačala znesek iz naslova nematerialne škode, ko ob tem tožeča stranka hkrati ni navedla pravnoodločilnih dejstev za utemeljenost njenega tožbenega zahtevka. Zavarovalnica mora namreč v regresni pravdi dokazati, da je sama ravnala po zavarovalni pogodbi, to pomeni, da je utemeljeno izplačala oškodovancu odškodnino. To pa lahko dokaže le tako, da navede dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njenega izplačila (vrsta poškodb, trajanje telesnih bolečin itd.) Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava glede začetka teka zamudnih obresti. 300. člen ZOR, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, vprašanja teka zamudnih obresti ne rešuje. Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO - 95) predstavljajo pogodbeno materialno pravo, saj dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma in praviloma zavezujejo tako kot ti ( 1. odstavek 142. člena ZOR). Za razlago posameznih njihovih določil je potrebno uporabiti določila 99. - 102. člena ZOR. 3. odstavek 3. člena Splošnih pogojev določa, da ima v primerih, določenih v 1. odstavku 3. člena zavarovalnih pogojev, zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, od zavarovanca in od odgovorne osebe pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov (regres), skupaj z obrestmi in stroški. Nejasnih določil pogodbe ni potrebno razlagati, saj se uporabljajo tako kot se glasijo (1. odstavek 99. člena ZOR). V primeru, da določilo ni jasno, pa je potrebna njihova razlaga. 100. člen ZOR določa, da če je bila pogodba pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Omenjeno določilo Splošnih pogojev sicer določa pravico zavarovalnice, da v primeru izplačila škode oškodovancu, zahteva od zavarovanca poleg izplačanega zneska tudi obresti. Ker pa to določilo ne določa tudi trenutka, od kdaj začnejo te obresti teči, je to določilo v tem pogledu nejasno. Zato ga je potrebno razlagati v korist zavarovanca. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec prišel v zamudo šele, ko mu je bila vročena tožba in ne prej (2. odst. 324. člena ZOR). Tožeča stranka namreč ni izkazala, da bi toženec prišel v zamudo pred tem trenutkom. Glede stroškov odvetniškega zastopanja, za katere tožeča stranka v pritožbi pavšalno zatrjuje, da jih je izplačala oškodovancu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za povračilo zneska iz tega naslova, saj tožeča stranka ni izkazala, da bi oškodovanca v postopku pri zavarovalnici zastopal odvetnik niti višino teh stroškov. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje pritožnik, to je, da se sklep o stroških postopka ne da preizkusiti. Odmera stroškov sodišča prve stopnje je razvidna iz stroškovnikov obeh pooblaščencev, ki so v spisu (l.št. 56 in 57 spisa), zato so navedbe pritožbe v zvezi s tem neutemeljene. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in tudi v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj obenem ni našlo nobenih kršitev iz razlogov, na katere mora na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj v pritožbenem postopku nista uspeli (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).