Jedro

Nedosegljivost tujcev, ob dejstvu obdolženčeve in zagovorničine navzočnosti med njunim zaslišanjem dne 26.11.2023, je glede na vse ugotovljene okoliščine pomenila opravičljivi razlog za opustitev njunega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi.

Branje izpovedb dveh zaslišanih tujcev iz faze nujnih preiskovalnih dejanj je bilo skladno z zakonskimi, ustavnimi in zahtevami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki v ničemer ni poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe.

Izrek

I.Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o varnostnih ukrepih spremeni tako, da se varnostni ukrep odvzema zasežene gotovine ne izreče.

II.V ostalem se pritožba zagovornika kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče na Ptuju je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen tri leta in en mesec zapora, v katero se všteje čas prestajanja pripora od 25. 11. 2023 od 17.45 ure dalje, in denarno kazen v skupnem znesku 1.300,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od izvršljivosti sodbe, z opozorilom na posledice morebitnega neplačila. Obdolžencu je izreklo tudi izgon tujca iz države za čas treh let, na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 odvzem osebnega avtomobila znamke SAAB, s kontaktnimi ključi vozila in prometnim dovoljenjem, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa tudi odvzem zasežene gotovine, mobilnih telefonov in navigacijske naprave, kot je določno navedeno v izreku sodbe. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve in plačila vseh stroškov kazenskega postopka, nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljene zagovornice do razrešitve pa bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma, s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Ni ji sicer mogoče priznati uspeha, ko sodišču prve stopnje v zvezi z branjem izpovedb zaslišanih tujcev iz faze nujnih preiskovalnih dejanj, ter zavrnitvijo predloga obrambe za zaslišanje še preostalih dveh odraslih tujcev - ilegalnih pribežnikov, sodišču prve stopnje očita bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Slednje je namreč v točki 2 obrazložitve sodbe skladno s podatki kazenskega spisa primarno utemeljeno izpostavilo zagotovljeno pravico obdolžencu do učinkovite obrambe, saj sta bila tako obdolženec sam kot tudi njegova takratna zagovornica navzoča pri zaslišanju obeh tujcev - B. B. in C. C. med nujnimi preiskovalnimi dejanji; ter nadalje, da so bila vsa prizadevanja sodišča (tako vabljenje na edina znana naslova v Turčiji, kot tudi poizvedbe v azilnem domu) za zagotovitev njune navzočnosti na glavni obravnavi neuspešna. Ker iz njunih izpovedb skladno izhaja, da je bila ciljna država vseh ilegalnih migrantov Nemčija in ne Italija, je bila opustitev s strani obrambe predlaganih poizvedb pri varnostnih organih Republike Italije, ali se tujci morda nahajajo tam, povsem razumna. Slednje velja tudi za tujca D. D. in E. E., ko sicer obramba - po pravilnih razlogih izpodbijane sodbe - dokaznega predloga za njuno zaslišanje še poleg dveh že zaslišanih tujcev, niti ni z ničemer utemeljila.

5.Nedosegljivost prvo navedenih tujcev, ob dejstvu obdolženčeve in zagovorničine navzočnosti med njunim zaslišanjem dne 26.11.2023, je glede na vse ugotovljene okoliščine pomenila opravičljivi razlog za opustitev njunega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi, kot je pravilno in tehtno utemeljilo sodišče prve stopnje; pri čemer pa njuni izpovedbi tudi nista edini oziroma odločilen dokaz glede okoliščin oziroma načina prevažanja tujcev v vozilu obdolženca in s tem izpolnjenosti zakonskega znaka povzročitve nevarnosti za njihovo življenje in zdravje. Slednje namreč brez dvoma potrjujejo že fotografije, ki so jih na kraju zaustavitve obdolženca s tujci posneli policisti PP P., kot tudi zavarovani elektronski podatki iz obdolžencu zaseženih mobilnih telefonov - galerija videoposnetkov vseh sedmih ilegalnih migrantov (točka 3 na straneh 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Nazornost in prepričljivost teh dokazov že sama po sebi izključuje potrebo po kakršnemkoli dodatnem dokazovanju teh okoliščin, ki jih sicer kot edine (relevantne) v zvezi opustitvijo neposrednega zaslišanja tujcev B. B. in C. C. ter zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje še dveh tujcev - D. D. in E. E. - v zvezi z očitanimi kršitvami v pritožbi izpostavlja zagovornik.

6.Na ugotovljeni podlagi je bila tako zavrnitev predlaganih poizvedb o dejanskem nahajanju tujcev v tuji državi dopustna, logična in pravilna, branje izpovedb dveh zaslišanih tujcev iz faze nujnih preiskovalnih dejanj pa skladno z zakonskimi, ustavnimi in zahtevami Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki v ničemer ni poseglo v obdolženčevo pravico do obrambe. Obravnava vprašanja poštenosti postopka v smislu pravice obdolženca do (neposrednega) zaslišanja obremenilnih prič, namreč po presoji višjega sodišča omogoča pritrdilen odgovor. Uveljavljane kršitve torej niso podane.

7.Tudi odločitev o zakonsko obligatornem izreku varnostnega ukrepa odvzema osebnega avtomobila, s kontaktnimi ključi vozila in prometnim dovoljenjem, je sodišče prve stopnje utemeljilo izčrpno in prepričljivo. Glede lastništva vozila je primarno pravilno izhajalo iz "temeljne" ugotovitve in zaključka, da zagovor obdolženca glede prodaje osebnega vozila ne vzdrži resne presoje in da mu torej ni mogoče verjeti. Obdolženec namreč ne ob zaustavitvi in kontroli policije, niti naslednji dan ob opravljeni osebni preiskavi in preiskavi osebnega vozila, pri sebi oziroma v vozilu ni imel pogodbe o prodaji vozila, temveč je bila ta predložena šele na predobravnavnem naroku, spisana pa izključno z namenom preprečiti izrek obligatornega varnostnega ukrepa odvzema vozila. Upoštevaje še obdolženčevo izjavo na naroku dne 14. 5. 2024 (glede katere je bistveno in relevantno predvsem to, da se je sodišče do nje opredelilo), da je kupec vozila sin njegovega delodajalca, je sklepanje sodišča o obstoju suma, da je pogodba fiktivna, brez dvoma utemeljeno. Povsem odveč in torej nerelevantna je posledično presoja pravilnosti sklicevanja sodišča prve stopnje na veljavno stvarnopravno in obligacijskopravno ureditev spremembe lastništva premičnih stvari v Republiki Sloveniji, namesto uporabe poljskega prava, kot izpostavlja zagovornik. Upoštevaje poudarjene relevantne okoliščine, je namreč sodišče prve stopnje glede lastništva vozila razumno sklepalo iz vsebine prometnega dovoljenja, ki torej nedvomno dokazuje, da je vozilo last obdolženca; slednje pa ob izreku obsodilne sodbe terja njegov obligatorni odvzem.

8.Utemeljeno pa zagovornik nasprotuje odločitvi o odvzemu zasežene gotovine obdolžencu. Ne samo, da sodišče prve stopnje sploh ni utemeljilo obstoja kumulativno podanih zakonskih pogojev za izrek varnostnega ukrepa (katerega temelj je storilčeva nevarnost), temveč je primarno "nastanek gotovine" oprlo na oceno, da je izkupiček od prejšnjega istovrstnega kaznivega dejanja, ki da ga je obdolženec izvršil dne 13. 11. 2023 (in da ne gre za protipravno pridobljeno premoženjsko korist od predmetnega kaznivega dejanja). Ob utemeljenih pritožbenih poudarkih zagovornika, da slednje sploh ni bilo procesirano in torej krivda obdolženca sploh ni bila ugotovljena, je takšno razlogovanje sodišča prve stopnje - za potrebe utemeljitve (prvega) zakonskega pogoja za odvzem predmetov - nedopustno, izpodbijana odločitev pa posledično napačna. Pomeni kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v škodo obdolženca, zato je višje sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzema gotovine obdolžencu ne izreče.

9.V ostalem se zagovornik zoper odločbo o kazenskih sankcijah ni pritožil, zato je višje sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge, v skladu z določbo 386. člena ZKP, izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede ustreznosti izrečenih kazni zapora, denarne kazni in izgona tujca iz države ter varnostnega ukrepa odvzema mobilnih telefonov in navigacijske naprave. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevaje vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu izreklo primerno kazen zapora nekoliko nad specialnim minimumom, na tej podlagi pa še ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca, ki določajo višino dnevnega zneska, izreklo tudi ustrezno denarno kazen. Izčrpna in prepričljiva utemeljitev nadalje potrjuje tudi pravilnost odločitve o izreku stranske kazni izgona tujca iz države obdolžencu za čas treh let, prav tako pa še odvzem navedenih predmetov. Višje sodišče ni ugotovilo obstoja nobenih relevantnih okoliščin za kakršnokoli spremembo sodbe v tem delu izrečenih kazenskih sankcij obdolžencu.

10.Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, slednje pa pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

11.Ker je bilo z odločbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

1Prim. Odločba ESČP Al Alo proti Slovaški, št. 32084/19, 10.2.2022.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73, 73/1, 308, 308/3, 308/6 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.