Jedro

Sodišče prve stopnje se je natančno in pravilno opredelilo do ugovora zastaranja glavnice in t. i. pravih judikatnih zakonskih zamudnih obresti in navedlo pravilno materialnopravno podlago. Pravilno je obrazložilo, da ima upnikova terjatev naravo judikatne terjatve in da je desetletni zastaralni rok za zastaranje judikatnih terjatev začel teči naslednji dan po pravnomočni ustavitvi izvršilnega postopka in do upnikove vložitve ponovnega izvršilnega predloga v obravnavani izvršilni zadevi še ni potekel (336. in 356. člen OZ). Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe, v takem primeru namreč zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.

Predmet pritožbenega preizkusa je le odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru glede tistih dejstev, ki jih je dolžnik zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V pritožbenem postopku prvič uveljavljana dejstva glede upnikove neaktivnosti v predhodnem izvršilnem postopku, zato ne morejo biti upoštevna, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom dolžnikovemu ugovoru delno ugodilo in sklep o dovolitvi izvršbe I 7/2019 z dne 24. 1. 2019, v zvezi z upnikovim predlogom za izvršbo z dne 15. 1. 2019, razveljavilo v delu, ki se nanaša na izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zneska 23.785,20 EUR za čas od 29. 6. 2004 do vključno 16. 1. 2016 ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 341,55 EUR za čas od 28. 6. 2004 do vključno 16. 1. 2016, ter predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je dolžnikov ugovor kot neutemeljen zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da mora dolžnik v roku osem dni povrniti upniku 447,98 EUR stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Dolžnik vlaga zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje in odločitev o stroških postopka (odločitev v II. in III. točki izreka) pravočasno pritožbo po pooblaščenki in uvodoma uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da dolžnikovemu ugovoru v celoti ugodi in upnikov predlog za izvršbo zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, upniku pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je začel desetletni zastaralni rok teči od 9. 11. 2011 dalje (ko je bil ustavljen izvršilni postopek), saj zgolj odprt izvršilni postopek brez aktivnosti upnika ne more pomeniti podaljševanja zastaralnega roka. Upnik v predlogu za izvršbo ni navedel nobene sodne odločbe razen sklepa o izvršbi I 342/2004 z dne 28. 6. 2004, zato sodišče prve stopnje ne glede na 359. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ ne bi smelo upoštevati sklepa I 342/2004 z dne 9. 11. 2011, še posebej zato, ker upnik že pred tem več let ni bil aktiven. Če je sodišče prve stopnje izvršilni postopek ustavilo zaradi nezmožnosti izterjave šele 9. 11. 2011, to ne more podaljševati zastaralnega roka. Določba 359. člena OZ ne določa, da velja tudi za izvršilni postopek in da naj bi desetletni zastaralni rok za izterjavo judikatne terjatve tekel znova šele od zaključka predhodnega izvršilnega postopka. Upoštevati je treba tudi 365. člen OZ, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je nazadnje upnik opravil kakšno dejanje za izterjavo terjatve po sklepu o izvršbi I 342/2004 z dne 28. 6. 2004, zato je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, materialno pravo pa je bilo nepravilno uporabljeno. Vztraja, da je dolžnikova terjatev absolutno zastarala, saj je od takrat, ko se je med strankama postopka s pravnomočnostjo in izvršljivostjo sklepa o izvršbi I 342/2004 z dne 28. 6. 2004 zaključil spor o obstoju terjatve do vložitve novega izvršilnega predloga za izterjavo terjatve preteklo več kot deset let. Dodaja, da je nepravilna tudi odločitev stroških postopka, saj ni res, da je dolžnik z ugovorom uspel le v minimalnem delu. Zgolj zakonske zamudne obresti od glavnice 23.785,20 EUR od 1. 1. 2007 (menjava valute) do 16. 1. 2016 (torej za čas, ko je bilo ugovoru ugodeno), dosegajo vrednost 20.411,48 EUR, za nadaljnje tri leta pa bi glavnico presegle. Dolžnik je tako uspel z ugovorom v višini najmanj 50 % izterjevane terjatve, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mora dolžnik plačati vse stroške ugovornega postopka.

3. Pritožba je bila 21. 9. 2023 vročena upniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je sklep o ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. Pri ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova so pravno pomembna dejstva tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma navedena v prvem odstavku 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).1

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano), da je bil v obravnavani zadevi sklep o izvršbi izdan na podlagi izvršilnega naslova – sklepa o izvršbi I 342/2004 z dne 28. 4. 2004, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 1. 9. 2004 (v nadaljevanju izvršilni naslov) ter da se je ta izvršilni postopek končal s sklepom I 342/2004 z dne 24. 10. 2011, ki je postal pravnomočen 8. 11. 2011, ko je sodišče prve stopnje izvršilni postopek ustavilo kot neuspešen. Iz spisa je razvidno, da je bila z izvršilnim naslovom dovoljena izvršba zaradi izterjave glavnice v znesku 23.785,20 EUR (prej 5.699.886,24 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.699.886,24 SIT od 21. 5. 2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 23.785,20 EUR od 1. 1. 2007 dalje, ter izvršilnih stroškov v višini 341,55 EUR (prej 81.848,87 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 81.848,87 EUR od 28. 6. 2004 so 31. 12. 2006 in od zneska 341,55 EUR od dne 1. 1. 2007 dalje. Glede na dolžnikov ugovor je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavljalo, ali je upnikova terjatev do vložitve izvršilnega predloga v obravnavani zadevi (to je do 16. 1. 2019) zastarala. Presodilo je, da je ugovor zastaranje delno utemeljen v obrestnem delu, sicer pa ne.

7. Po prvem odstavku 356. člena OZ vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Po drugem odstavku 356. člena OZ pa vse občasne terjatve, ki izvirajo iz takšnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Po prvem odstavku 347. člena OZ terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve), zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, bodisi da gre za stranske občasne terjatve, kot je terjatev obresti, ali pa za takšne občasne terjatve, s katerimi se črpa sama pravica, kot je terjatev preživljanja. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Po prvem odstavku 366. člena OZ pa se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali pred drugim pristojnim organom, storjenim z namenom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, če upnik umakne tožbo ali odstopi od takega dejanja.

8. Sodišče prve stopnje se je natančno in pravilno opredelilo do ugovora zastaranja glavnice in t. i. pravih judikatnih zakonskih zamudnih obresti in navedlo pravilno materialnopravno podlago. Pravilno je obrazložilo, da ima upnikova terjatev, ki predstavlja znesek glavnice v višini 23.785,20 EUR (vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2004 do 28. 6. 2004) ter znesek izvršilnih stroškov v višini 341,55 EUR, naravo judikatne terjatve in da je desetletni zastaralni rok za zastaranje judikatnih terjatev začel teči naslednji dan po pravnomočni ustavitvi izvršilnega postopka I 342/2004 (to je 9. 11. 2011) in do upnikove vložitve ponovnega izvršilnega predloga v obravnavani izvršilni zadevi 16. 1. 2019 še ni potekel (336. in 356. člen OZ). Zaradi specifične narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe,2 v takem primeru namreč zastaranje ne začne teči že takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč (šele) tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je imel tek izvršilnega postopka I 342/2004 učinek pretrganja zastaranja, saj je bil s sklepom z dne 24. 10. 2011, ki je postal pravnomočen 9. 11. 2011, izvršilni postopek I 342/2004 ustavljen v posledici neuspešnosti izvršbe in je zastaranje začelo ponovno teči od pravnomočnosti tega sklepa. Glede na navedeno dolžnikov ugovor zastaranja ni utemeljen glede glavnične terjatve (24.126,75 EUR3), terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti od glavnice v višini 23.785,20 EUR 21. 5. 2004 do 28. 6. 2004 (prava judikatna terjatev)4 in terjatve glede zakonskih zamudnih obresti od obeh zneskov iz upnikovega predloga za izvršbo (23.785,20 EUR in 341,55 EUR) za čas od 17. 1. 2016 dalje (neprava judikatna terjatev),5 zato ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrnilo (336. in 356. člen OZ).

9. Dolžnik v pritožbi prvič podaja navedbe glede upnikove neaktivnosti v izvršilnem postopku I 342/2004. Teh šele v pritožbi prvič uveljavljanih navedb pritožbeno sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o ugovoru ne more upoštevati, saj predstavljajo nova dejstva, ki ugovorno niso bila zatrjevana, širjenje ugovornih navedb v pritožbi pa ni dopustno. Predmet pritožbenega preizkusa je lahko le odločitev sodišča prve stopnje o dolžnikovem ugovoru glede tistih dejstev, ki jih je dolžnik zatrjeval že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V pritožbenem postopku prvič uveljavljana dejstva v zvezi z zastaranjem terjatve, zato ne morejo biti upoštevna, saj gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Materialnopravno nepravilen je tudi nadaljnji dolžnikov pritožbeni očitek, da tudi če je bil izvršilni postopek ustavljen zaradi nezmožnosti izterjave, to ne more podaljšati zastaralnega roka (v zvezi s tem se sklicuje na 359. člen OZ, ki ureja zadržanje in ne pretrganje zastaranja6). Pri ustavitev izvršilnega postopka zaradi nezmožnosti izterjave tudi ne gre za situacijo iz prvega odstavka 366. člena OZ, saj upnik ni odstopil od uveljavljanja terjatve pred sodiščem. Glede na citirano določbo kasnejši upnikov odstop od uveljavljanje terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom namreč ne bi pretrgal zastaranja le, če se je upnik želel odreči pravnemu varstvu (ne pa tudi, če je umik posledica nezmožnosti oprave oprave izvršbe).7

11. Zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnikov ugovor glede zastaranja glavnične terjatve, terjatve iz naslova pravih judikatnih zakonskih zamudnih obresti ter terjatve iz naslov nepravih judikatnih zakonskih zamudnih obresti v obdobju treh let pred vložitvijo izvršilnega predloga 16. 1. 2019, neobrazložen in s tem neutemeljen, je zato pravilen in je sodišče prve stopnje ugovor glede na četrti odstavek 58. člena ZIZ utemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je dolžniku utemeljeno naložilo, da mora upniku povrniti njegove stroške ugovornega postopka, ker je upnik po opozorilu sodišča utemeljeno odgovoril na ugovor, da bi preprečil morebitno zanj neustrezno odločitev, kar pomeni, da so bili ti stroški potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ8), dolžnik pa je z ugovorom uspel le delno v delu zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stransko terjatev, v celoti pa je propadel glede glavnega zahtevka in delno glede zakonskih zamudnih obresti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnik uspel s sorazmerno majhnim delom ugovora, je pravilen. Po tretjem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ namreč lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki sta jih imela nasprotna stranka in njen intervenient, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. Terjatev na plačilo zakonskih zamudnih obresti je stranska terjatev, zaradi katere niso nastali posebni stroški v postopku,9 zato za presojo dolžnikovega uspeha sama višina izračunanih zakonskih zamudnih obresti (kot uveljavlja dolžnik v pritožbi) ni bistvena.

13. Glede na navedeno je dolžnikova pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijanih delov sklepa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Dolžnikovo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (II. in III. točka izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Kadar sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP in peti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Po prvem odstavku 55. člena ZIZ je mogoče ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa: 1. če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno; 2. če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina; 3. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva; 4. če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena; 5. če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično; 6. če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi; 7. če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena; 8. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave; 9. če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel; 10. če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo; 11. če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu; 12. če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika. 2 Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 744/2020, II Ip 4643/2014 in I Ip 3613/2011 ter Višjega sodišča v Celju I Ip 112/2021 in druge. 3 Po izvršilnem naslovu gre za glavnico v višini 23.785,20 EUR in izvršilne stroške v višini 341,55 EUR. 4 Znesek zamudnih obresti, dospelih do trenutka, na katerega se nanaša pravnomočnost izvršilnega naslova (torej zakonske zamudne obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi I 342/2004 z dne 28. 6. 2004), predstavlja terjatev, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo v smislu v smislu prvega odstavka 356. člena OZ (judikatna terjatev). Zamudne obresti, ki dospejo po tem, predstavljajo občasno terjatev v smislu drugega odstavka 356. člena OZ (Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 70/2011 in III Ips 85/2008). 5 Sodišče prve stopnje pa je ugodilo (kar ni pritožbeno izpodbijano) dolžnikovemu ugovoru glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki izhajajo iz judikatne terjatve (torej zakonske zamudne obresti od obeh zneskov iz upnikovega predloga za izvršbo – 23.785,20 EUR in 341,55 EUR), za čas od 29. 6. 2004 do vključno 16. 1. 2016 (drugi odstavek 356. člena OZ in 347. člen OZ) in upnikov predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. 6 Po 359. členu OZ zastaranje ne teče: 1. med mobilizacijo, neposredno vojno nevarnostjo, izrednim ali vojnim stanjem ter za terjatve oseb v vojaški službi; 2. za terjatve, ki jih imajo v tujem gospodinjstvu zaposlene osebe proti delodajalcu ali njegovim družinskim članom, ki živijo skupaj z njim, vse dokler traja to delovno razmerje. 7 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 744/2020. 8 Po petem odstavku 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. 9 Primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 533/2011 in ostale.