Jedro

Ob upoštevanju specifičnosti in individualizacije obravnavane zadeve je pritožbeno sodišče kot primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičeno prisodilo 5.000.000 SIT.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 16.8.1996 telesno poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec italijanske zavarovalnice. Utrpel je strganje sprednje križne vezi desnega kolena in udarnino desne pogačice, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.500.000 SIT (900.000 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 100.000 SIT za strah in 2.500.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), pritožbeno sodišče pa je odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti zvišalo za 2.500.000 SIT in tako tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 6.000.000 SIT.

Revizijo je tožena stranka vložila glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno, kako je sodišče ugotovilo kot primeren znesek 4.300.000 SIT in ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnik sedaj niti rekreativno ne more ukvarjati z nobenim športom, v nadaljevanju pa našteva športne aktivnosti, s katerimi se tožnik s povečanimi napori še vedno lahko ukvarja. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se tožbeni zahtevek v znesku nad 2.500.000 SIT zavrne, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 do 43/06) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajoče denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožena stranka utemeljuje s poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njenem mnenju upravičevale denarno odškodnino v nižjem znesku od prisojene. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neuspešen, čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva (npr. časovna omejenost ukvarjanja s profesionalnim športom, stabilnost kolena, omejenost tožnika pri opravljanju poklica ter ukvarjanju z nekaterimi športi), obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Prav tako je v izpodbijani sodbi korektno opravljen postopek individualizacije odškodnine, s čimer je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi primerno ovrednotilo vsa tista pravno relevantna dejstva, ki upravičujejo dosojeno višino odškodnine.

V reviziji zatrjevana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V sodbi sodišča druge stopnje je v zadnjem odstavku na strani 3 utemeljeno, zakaj že primerjava s podobnimi primeri poškodb v sodni praksi (primeri št. 490, 492 in 493 iz knjige: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pregled sodne prakse, Založba GV, 2001) utemeljuje odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 4.300.000 SIT. Ob upoštevanju specifičnosti in individualizacije obravnavane zadeve pa je pritožbeno sodišče kot primerno odškodnino iz tega naslova upravičeno prisodilo 5.000.000 SIT.

Zaključka sodišča druge stopnje, da se zaradi poškodb tožnik ne more ukvarjati z nobenim športom, niti rekreativno, niti profesionalno, ne izpodbija naštevanje športnih aktivnosti v nadaljevanju, s katerimi se tožnik s povečanimi napori še vedno lahko ukvarja. Tožnik je v času škodnega dogodka poklicno igral rokomet, zato kolesarjenje, hoja po naravi in plavanje s povečanimi napori v njegovem primeru predstavljajo običajno fizično aktivnost in ne zadostijo standardu "rekreativnega" ukvarjanja s športom. Takšen zaključek sodišča druge stopnje je tudi povsem podprt z ugotovitvami sodnega izvedenca medicinske stroke dr. M. V., na mnenje katerega pa tožena stranka ni imela pripomb (l.št. 63).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.