Jedro

Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2024 kot nezakonita razveljavi. Ugotovilo je, da je delovno razmerje tožnika pri toženki z vsemi pravicami in obveznostmi trajalo od 1. 1. 2025 do vključno 23. 10. 2025, ko ga je sodno razvezalo. V presežku (za priznanje obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi za obdobje od 1. 12. 2024 do 31. 12. 2024) je zahtevek zavrnilo (I. in II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za čas od 1. 1. 2025 do 23. 10. 2025 prijavi v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V presežku (za prijavo v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja za obdobje od 1. 12. 2024 do 31. 12. 2024) je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožniku za čas od 1. 1. 2025 do 23. 10. 2025 plača nadomestila plač v mesečnem znesku 1.893,81 EUR, znižana za prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo v mesečnem bruto znesku 892,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega neto zneska, od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila. V presežku (za plačilo nadomestila plače za obdobje od 1. 12. 2024 do 31. 12. 2024, za plačilo predpisanih davkov in prispevkov od bruto plače in za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred 19. v mesecu za posamezni pretekli mesec) je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v znesku 15.055,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila, v presežku (za 18.819,50 EUR) je zahtevek iz tega naslova zavrnilo (V. točka izreka). Naložilo ji je še, da tožniku plača denarno nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2024 v znesku 1.890,90 EUR (VI. točka izreka) ter mu povrne odmerjene stroške postopka (VII. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse (VIII. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka. Navaja, da je sodišče zmotno povzelo izpoved prokuristke A. A. in napačno ugotovilo, da je bil direktor z vsemi razlogi za odpoved seznanjen že 24. 10. 2024. Po njenem mnenju je bil direktor tega dne obveščen le o posameznem dogodku, ko je bil tožnik zaloten pri polnjenju svojega električnega vozila, medtem ko so bile dodatne kršitve, ugotovljene s pregledom posnetkov videonadzora, odkrite in direktorju predstavljene šele kasneje. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev določb postopka, saj obstaja nasprotje med vsebino izpovedbe prokuristke in razlogi sodbe. Pritožba poudarja, da za začetek teka subjektivnega roka ne zadošča zgolj seznanitev delodajalca s samo kršitvijo, temveč mora biti delodajalec seznanjen z vsemi okoliščinami, ki omogočajo presojo obstoja odpovednega razloga in možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Pri tem izpostavlja, da je bilo treba pregledati posnetke videonadzora, pridobiti pravno oceno pravnika, preveriti okoliščine očitanega ravnanja ter upoštevati tudi drugo očitano kršitev v zvezi s snemanjem meteorne kanalizacije, za katero je delodajalec izvedel šele novembra 2024. Navaja še, da je po prejemu tožnikovega zagovora toženka dodatno preverjala posamezna dejstva in zato pred tem ni mogla šteti, da je bila seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami. Ker je odpoved temeljila tudi na očitku ravnanja z znaki kaznivega dejanja, je bilo treba ugotoviti še obstoj vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, česar ni bilo mogoče ugotoviti že 24. 10. 2024. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega in pritožbenega sodišča, iz katere izhaja, da subjektivni rok začne teči šele, ko se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami, ki omogočajo pravno presojo odpovednega razloga. Nadalje izpodbija odločitev o denarnem povračilu ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da je prisojeno povračilo v višini osmih mesečnih plač pretirano in odstopa od sodne prakse v primerljivih primerih. Navaja, da tožnik ni izkazal posebnih prizadevanj za pridobitev nove zaposlitve, da se je po prenehanju delovnega razmerja za krajši čas zaposlil pri drugem delodajalcu ter nato prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost vse do upokojitve. Zato zaradi odpovedi ni utrpel takšnega prikrajšanja, ki bi utemeljevalo dosojeno višino denarnega povračila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Toženka je vložila še odgovor na odgovor na pritožbo. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) predvideva pritožbo (333. člen ZPP) in odgovor na pritožbo (344. člen ZPP), ne pa tudi nadaljnjih vlog strank po vložitvi odgovora na pritožbo (izjemo predstavlja drugi odstavek 351. člena ZPP). Tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) za pritožbeni postopek ne vsebuje določb, ki bi omogočale dodatno izmenjavo vlog po izteku roka za odgovor na pritožbo. Ker je bila navedena vloga vložena po izteku roka za pritožbo, kot ga določa šesti odstavek 41. člena ZDSS-1, in zanjo v zakonu ni podlage, je pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženki za nedoločen čas od leta 1995 dalje, nazadnje na delovnem mestu hišnega tehnika v nakupovalnem centru B. Toženka mu je dne 29. 11. 2024 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 1 in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1).

7.Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 11. 2024 nezakonita. Ugotovilo je, da je bila odpoved v delu, ki se nanaša na očitek neupravičenega polnjenja električnega vozila na samovoljno nameščeni vtičnici, podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Na podlagi izpovedi prokuristke A. A. in drugih izvedenih dokazov je zaključilo, da sta bila zakoniti zastopnik in prokuristka toženke z očitanimi kršitvami seznanjena že 24. 10. 2024, izredna odpoved pa je bila tožniku vročena šele 30. 11. 2024. Zato je štelo, da je bila odpoved glede tega očitka podana prepozno. Glede drugega odpovednega očitka, ki se nanaša na opustitev dolžne skrbnosti pri projektu snemanja meteorne kanalizacije, je sodišče ugotovilo, da očitana kršitev ni dokazana, saj je tožnik o ugotovljenih težavah, potrebi po čiščenju kanalizacije in pričakovanih dodatnih stroških obveščal svojega neposredno nadrejenega C. C. ter tudi prokuristko. Toženka tako ni dokazala, da bi tožnik opustil svoje delovne obveznosti ali ravnal v nasprotju s prejetimi navodili, niti da bi bili podani znaki očitanega kaznivega dejanja. Zato je presodilo, da tudi ta odpovedni razlog ni podan. Toženka v pritožbi izpodbija zgolj presojo o nepravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede prvega očitka, medtem ko ne prereka presoje sodišča prve stopnje glede drugega odpovednega očitka.

8.Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitka neupravičenega polnjenja električnega vozila podana po poteku subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bila prokuristka A. A. o očitani kršitvi seznanjena 24. 10. 2024 in da je istega dne o ugotovljenih nepravilnostih obvestila tudi zakonitega zastopnika toženke. Ob tem je pravilno ugotovilo tudi, da so bili že istega dne pridobljeni posnetki videonadzora, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti bistvene okoliščine očitanega ravnanja. Takšna dokazna ocena temelji na neposredno izvedenih dokazih in je logična, prepričljiva ter povsem skladna z vsebino izvedenih dokazov, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

9.Pritožba niti ne konkretizira, kdaj, če ne 24. 10. 2024, se je po njenem stališču toženka seznanila z vsemi okoliščinami, ki naj bi omogočale presojo obstoja odpovednega razloga v zvezi z očitkom neupravičenega polnjenja električnega vozila. Čeprav obširno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bila podpisnika odpovedi z razlogi za odpoved seznanjena že 24. 10. 2024, ne navede ne konkretnega datuma poznejše seznanitve ne konkretnih odločilnih dejstev, za katera bi bilo mogoče šteti, da so bila ugotovljena šele kasneje.

10.Pritožba sicer navaja, da je "logično nemogoče", da bi se direktor z razlogi za odpoved seznanil pred ponedeljkom 4. 11. 2024, ker je bil 24. 10. 2024 četrtek, vmes pa so sledile jesenske šolske počitnice in praznični dnevi. S takšnimi navedbami pa ne more omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje. Gre namreč zgolj za hipotetično sklepanje pritožbe, ki ne temelji na izvedenih dokazih. Nasprotno je prokuristka A. A. izrecno izpovedala, da so bili videoposnetki pregledani istega dne ter da je direktorja o ugotovljeni kršitvi obvestila takoj, ko je zanjo izvedela. Sodišče prve stopnje je njeno izpoved ocenilo kot prepričljivo in skladno z ostalimi izvedenimi dokazi, pritožba pa ne navede nobenih konkretnih okoliščin, ki bi takšno dokazno oceno lahko omajale. Poleg tega okoliščina, da se posamezna priča ob zaslišanju leto dni po dogodku ni mogla spomniti vseh datumov in podrobnosti, sama po sebi ne pomeni, da dejanske ugotovitve sodišča niso pravilne. Pritožba zato z lastno rekonstrukcijo možnega časovnega poteka dogodkov ne more uspešno izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bila podpisnika odpovedi z odločilnimi dejanskimi okoliščinami očitanega ravnanja seznanjena že 24. 10. 2024.

11.Temu pritožba niti vsebinsko ne oporeka s konkretnimi navedbami. Zgolj na splošno zatrjuje, da je bilo treba pregledati posnetke videonadzora, opraviti notranje posvete, pridobiti pravno oceno in preveriti še druge okoliščine primera. Pri tem pa ne pojasni, katera posamezna dejstva, ki bi bila bistvena za ugotovitev očitane kršitve, dne 24. 10. 2024 še niso bila znana. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo toženki tega dne znano, da je tožnik svoje električno vozilo polnil na vtičnici, ki ni bila namenjena polnjenju električnih vozil, ter da je bila vtičnica nameščena mimo sistema, ki ga je delodajalec vzpostavil za preprečevanje nepooblaščenega polnjenja. To so tudi bistvene dejanske okoliščine, na katerih temelji odpovedni očitek. Pritožba pa ne pojasni, katero dodatno dejstvo v zvezi s samim historičnim dogodkom naj bi bilo ugotovljeno šele naknadno in zakaj brez tega dejstva delodajalec ne bi mogel presoditi obstoja odpovednega razloga. Kolikor pritožba kot takšne okoliščine izpostavlja pregled videoposnetkov za daljše časovno obdobje, interne posvete odgovornih oseb, pridobivanje pravne ocene oziroma presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, ne gre za nova dejstva o očitanem ravnanju tožnika, temveč za naknadno preverjanje, vrednotenje in pravno presojo že znanih dejanskih okoliščin. Takšne aktivnosti pa same po sebi ne morejo odložiti začetka teka subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, saj je ta vezan na seznanitev z dejstvi, ki tvorijo odpovedni razlog, ne pa na dokončno oblikovanje pravnega stališča delodajalca o teh dejstvih.

12.Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da je bilo tožniku v izredni odpovedi očitano, da po 1. 10. 2024 svojega električnega vozila ni polnil na za to predvidenih polnilnicah, temveč na samovoljno nameščeni vtičnici. Odpoved tako ni bila utemeljena na posameznih konkretno navedenih datumih polnjenja, temveč na ravnanju, ki naj bi trajalo v obdobju po 1. 10. 2024. Šele med sodnim postopkom je toženka začela posebej izpostavljati še polnjenje z dne 21. 10. in 22. 10. 2024 ter zatrjevati, da je bil pomen pregleda videoposnetkov prav v ugotavljanju teh dodatnih primerov polnjenja. Vendar pritožba ne pojasni, zakaj brez ugotovitve navedenih dodatnih datumov ne bi bilo mogoče presoditi obstoja odpovednega razloga, če je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje že 24. 10. 2024 ugotovljeno ravnanje, ki ga je toženka sama štela za nedopustno in ga kasneje vključila v opis odpovednega razloga. Zato zgolj dejstvo, da je delodajalec naknadno preverjal, ali je do enakega ravnanja prišlo tudi ob drugih priložnostih, ne pomeni, da se pred tem še ni seznanil z dejstvi, ki so po njegovi lastni opredelitvi tvorila odpovedni razlog.

13.Pritožbene navedbe, da je sodišče napačno povzelo izpoved prokuristke A. A. in da naj bi ta zakonitega zastopnika 24. 10. 2024 obvestila zgolj o posameznem dogodku, ne držijo in tudi ne morejo omajati prepričljivih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Iz razlogov sodbe ne izhaja nobeno nasprotje med vsebino izpovedb in njihovo povzeto vsebino v sodbi, zato ni podana zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14.Ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da subjektivni rok začne teči šele po pridobitvi pravnih mnenj, internih posvetih ali po dokončnem oblikovanju stališča o nadaljevanju delovnega razmerja. Takšne okoliščine namreč ne predstavljajo novih dejstev o delavčevem ravnanju, temveč pomenijo zgolj presojo že znanih dejanskih okoliščin. Za začetek teka subjektivnega roka je odločilna seznanitev z dejstvi, ne pa dokončna pravna kvalifikacija teh dejstev ali sprejem poslovne odločitve o podaji odpovedi.

16.Pritožbeno sodišče tudi ne soglaša s pritožbeno navedbo, da je rok za podajo odpovedi začel teči šele po prejemu tožnikovega zagovora z dne 11. 11. 2024, ker naj bi toženka tedaj ugotovila potrebo po dodatnem preverjanju posameznih dejstev in okoliščin ter posledično tožniku podala spremenjeno obdolžitev. Pritožba namreč ne pojasni, katera konkretna nova dejstva naj bi bila ugotovljena šele po podanem zagovoru, zakaj naj bi bila ta dejstva odločilna za presojo obstoja odpovednega razloga in iz katerih izvedenih dokazov naj bi takšna ugotovitev izhajala. Sklicevanje na zapis v ponovnem vabilu na zagovor, da je toženka po prejemu zagovora "še dodatno preverila določena dejstva in okoliščine", samo po sebi ne zadošča za zaključek, da se pred tem še ni seznanila z dejstvi, ki so bila bistvena za podajo odpovedi.

17.Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni tezi, da bi bilo treba začetek teka roka vezati na ugotavljanje še drugih morebitnih kršitev delavca oziroma na presojo vseh očitanih ravnanj skupaj. Za presojo pravočasnosti odpovedi je odločilno, kdaj se je delodajalec seznanil z dejstvi, ki tvorijo posamezen odpovedni razlog. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bila podpisnika odpovedi z dejanskimi bistvenimi okoliščinami očitka glede polnjenja električnega vozila seznanjena že 24. 10. 2024, je pravilno zaključilo, da je bila odpoved, vročena 30. 11. 2024, glede tega očitka podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

18.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča. Iz odločb, ki jih citira pritožba sicer izhaja, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi začne teči, ko se delodajalec seznani z dejstvi in okoliščinami, ki omogočajo pravno presojo obstoja odpovednega razloga, vendar iz njih ne izhaja stališče, za katerega se zavzema pritožba, da bi se začetek teka roka odlagal vse do zaključka internih preverjanj, pridobitve pravnih mnenj, oblikovanja dokončne pravne kvalifikacije ravnanja delavca ali sprejema odločitve o (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. V nekaterih odločbah, na katere se sklicuje pritožba, pa je bilo tudi sicer sporno vprašanje, ali je delodajalec ob prvi informaciji o dogodku sploh razpolagal z zadostnim dejanskim gradivom za ugotovitev kršitve. V obravnavani zadevi pa takšna situacija ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da sta bila podpisnika odpovedi že 24. 10. 2024 seznanjena z ravnanjem, ki ga je toženka kasneje opredelila kot razlog za odpoved, pritožba pa, kot že pojasnjeno, ne navede nobenega dodatnega odločilnega dejstva, ki bi bilo glede tega očitka ugotovljeno šele kasneje. Zato dejansko stanje ni primerljivo z zadevami, na katere se sklicuje.

19.Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno upoštevalo vse zakonsko pomembne okoliščine, zlasti skoraj tridesetletno trajanje zaposlitve pri toženki, starost tožnika (58 let), njegove zmanjšane zaposlitvene možnosti, bližino upokojitve ter okoliščine nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Ob upoštevanju navedenega dosojeno povračilo v višini osmih mesečnih plač ne odstopa od namena instituta niti od sodne prakse, ki v primerljivih zadevah prisoja celo višje denarno povračilo.1 Na pravilnost odločitve ne more vplivati pritožbeno izpostavljanje, da je bil tožnik za krajše obdobje zaposlen pri drugem delodajalcu oziroma da je prejemal denarno nadomestilo za brezposelnost. Navedene okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar jih je pravilno presodilo v okviru vseh relevantnih okoliščin primera. Prav zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu za obdobje od 1. 12. 2024 do 31. 12. 2024 tožniku ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, prejeto denarno nadomestilo za brezposelnost pa je odštelo od prisojenih reparacijskih zahtevkov. Zato teh okoliščin ni mogoče ponovno upoštevati še kot razlog za znižanje denarnega povračila. Prav tako ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožnik ni izkazal zadostnih prizadevanj za pridobitev nove zaposlitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaposlitev iskal, vendar je ob njegovi starosti in bližajoči se upokojitvi njegove zaposlitvene možnosti utemeljeno ocenilo kot omejene. Poleg tega okoliščina, da delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni uspel pridobiti nove zaposlitve, sama po sebi ne more iti njemu v škodo.

20.Pritožba sicer formalno izpodbija celoten ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, kar vključuje tudi odločitev o denarnem nadomestilu za neizrabljen letni dopust za leto 2024. Vendar glede tega dela odločitve ne vsebuje nobenih konkretiziranih pritožbenih navedb niti ne navaja razlogov, zaradi katerih naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje nepravilna ali nezakonita. Pritožbeno sodišče tega dela sodbe zato ni preizkušalo z vidika pritožbenih razlogov, temveč le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Takšen preizkus ni pokazal nobenih pomanjkljivosti, ki bi narekovale poseg v odločitev sodišča prve stopnje.

21.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22.Toženka je glede na pritožbeni neuspeh dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po določbah Odvetniške tarife (OT) (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 280,00 EUR. Višje priglašenih stroškov (pregled listin, posvet s stranko) ni priznalo, ker so ta opravila že zajeta v priznani nagradi za odgovor na pritožbo.

-------------------------------

1Primerjaj VDSS, opr. št. Pdp 604/2022, Pdp 735/2022, Pdp 444/2023 in druge.