Jedro

Ker od zneskov neizplačanih plač, za katere je tožnik prejel potrdilo (lastninski certifikat), niso bili plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se ti zneski ne vštejejo v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Odločbi tožene stranke z dne 24. 8. 2009 in z dne 2. 10. 2009, obe številka ..., se odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožniku odmeriti starostno pokojnino in pri odmeri upoštevati tudi razlike v plačah: - za leto 1990 v neto znesku 65,01 EUR, - za leto 1991 v neto znesku 203,82 EUR, - za leto 1992 v neto znesku 449,26 EUR.

Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni po prejemu pisnega odpravka te sodbe izdati tožniku novo odločbo o odmeri starostne pokojnine, po izvršbo.“ Obenem je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške tega postopka.

Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je uveljavljal, da prispevki niso bili plačani iz razlogov na strani toženca, ker je ves čas in še vedno vztraja pri stališču, da prejeti certifikati niso imeli značaja plače. Takšno stališče je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-392/89-23 z dne 10. 7. 2002. Toženec je pri takšnem stališču vztrajal tudi v tistih primerih, ko so bili prispevki nekaterim delavcem pri istem delodajalcu plačani in so bili plačani tudi v vseh tistih primerih, ko so delavci vložili tožbo zoper delodajalca. Meni, da je zaradi takšnega stališča postavljen v neenakopraven položaj z drugimi delavci, kar je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti državljanov. Sodišče bi moralo upoštevati, da zaradi ravnanja toženca niso bili prispevki plačani. Sodišče ni upoštevalo, da so imeli lastninski certifikati, izdani na podlagi zaostankov plač, značaj plač, kar izhaja iz citirane ustavne odločbe. Zaradi zmotnega stališča toženca glede značaja lastninskih certifikatov, toženec tudi prispevkov ni hotel sprejeti. Tožnik je za zaostanke plač prejel pri delodajalcu lastninski certifikat, ki je, kot je ugotovilo ustavno sodišče, imel značaj plač. S tem lastninskim certifikatom je potem tožnik plačal delnice, ki jih je kupil od ZPIZ - toženca. V tožnikovem primeru zgolj zato, ker prispevki niso bili plačani, priznane razlike plač v obliki certifikatov ne morejo izgubiti značaja plač v smislu odločb ustavnega sodišča. Tožnik zaradi napačnega tolmačenja 1. odstavka 39. člena ZPIZ-1 ne bi smel trpeti škode.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se zneski za leto 1990, 1991 in 1992, ki so bili izplačani v obliki lastninskih certifikatov, upoštevajo v pokojninsko osnovo.

V 4. odstavku 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je določeno, da se za izračun pokojninske osnove po tem zakonu vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji.

Sodišče je na podlagi zapisnika o opravljeni reviziji št. ... z dne 28. 9. 2009, ki se nahaja v upravnem spisu, ugotovilo, da je tožnik prejel lastninski certifikat, na podlagi katerega je v postopku lastninjenja G. d.d. prejel ustrezno število delnic, ki ob izplačilu niso imele značaja plače in se na podlagi takrat veljavnega zakona od tega niso plačali prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nadalje iz omenjenega zapisnika izhaja, da je ob pregledu podatkov vodja obračuna plač v G. d.d. M.P. pojasnila, da v dokumentih nima izkazanih razlik v dohodku, ki bi jih morali izplačati tožniku iz naslova zaostankov plač po kolektivni pogodbi za leto 1990, 1991 in 1992, zaradi prejetja delnic, medtem ko je za obdobje od leta 1993 do 1994 ugotovljeno, da so bile razlike med kolektivno pogodbo in prejeto plačo in da je bil za to izpolnjen tudi obrazec M8. Tožnik se s takšno ugotovitvijo revizorja, predvsem s tem, da lastninski certifikati nimajo značaja plač, ni strinjal, ni pa ugovarjal temu, da v dokumentih ni izkazanih razlik v dohodku, ki bi jih morali izplačati tožniku iz naslova zaostankov plač po kolektivni pogodbi za leta 1990, 1991 in 1992. Tožnik tudi ni za svoje trditve, predložil kakršnihkoli (nasprotnih) dokazov, da je v procesu lastninskega preoblikovanja namesto zaostanka plač, prejel lastninske certifikate, na podlagi katerih je kupil delnice podjetja. Po drugi strani pa se je tožnik strinjal z ugotovitvijo revizorja, da od lastninskih certifikatov niso bili plačani prispevki.

V postopku torej ni dokazano, da tožnik v letih 1990, 1991 in 1992 ni prejel plače v višini, določeni s kolektivno pogodbo in da je za neizplačane zneske prejel potrdilo (lastninski certifikat) oziroma ni dokazano na kakšni podlagi je prejel lastninski certifikat. Po 5. odstavku 23. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju ZLPP) podjetje razdeli delnice zaposlenim in bivšim zaposlenim ter upokojenim delavcem po vrednosti iz otvoritve bilance v zameno bodisi za lastninski certifikat iz 31. člena ZLPP oziroma za potrdilo za neizplačani del neto osnovnih plač, znižanih do ravni, ki jih v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 31/90 s spremembami, v nadaljevanju SKPG) določajo kolektivne pogodbe dejavnosti do 1. 1. 1993 iz 25. a člena ZLPP.

Med strankama pa je očitno nesporno, da od spornih zneskov niso bili plačani prispevki, čeprav je ZLPP za ta prejemek predvidel plačilo prispevkov. To pa je razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji, določeni v 39. členu ZPIZ-1 za vštevanje spornih zneskov v pokojninsko osnovo. Pri tem razlogi, zakaj prispevki niso bili plačani oziroma, da razlogi za neplačilo prispevkov niso na tožnikovi strani, za samo odločitev, niso odločilni. V 5. odstavku 7. člena ZPIZ-1 je izrecno določeno, da pravice iz obveznega zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če za posamezne primere zakon ne določa drugače. V 39. členu ZPIZ-1 pa je izrecno določeno, da se za izračun pokojninske osnove upoštevajo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki tako, da ne gre za izjemo in za drugačno odločitev, kot je določeno v 7. členu ZPIZ-1. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik postavljen v neenakopraven položaj in da je kršeno načelo enakosti državljanov. Tožnik je namreč obravnavan enako kot vsi ostali primeri na podlagi identičnega dejanskega stanja.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.