Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Šele s sklenitvijo posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2007 sta stranki s strani tožene stranke nakazane zneske naknadno konvertirali v posojilo in je zato šele z dnem podpisa te pogodbe nastala tako obveznost tožeče stranke, da prejeto vrne kot terjatev tožene stranke, da zahteva od tožeče stranke vrnitev danih nakazil z obrestmi. Zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka šele s sklenitvijo posojilne pogodbe pridobila terjatev do tožeče stranke, je zato pravilen.
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odločilo, da je: predlog za medsebojno kompenzacijo št. 1/007, s katerim naj bi se pobotale medsebojne terjatve in obveznosti pravdnih strank v znesku 285.000,44 EUR, brez učinka proti stečajni masi v delu, ki se nanaša na pobotanje terjatve po posojilni pogodbi v znesku 107.922,30 EUR, posojilna pogodba št. 2/2006, podpisana med pravdnima strankama 3. 1. 2007, brez učinka med pogodbenima strankama, tožena stranka v stečajno maso stečajnega dolžnika dolžna plačati 107.922,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje.
Tožbeni zahtevek v preostalem delu, s katerim je tožeča stranka izpodbijala predlog za medsebojno kompenzacijo št. 1/007 v delu, ki se nanaša na znesek 177.078,14 EUR in terjala plačilo 177.078,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2007 dalje, je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.026,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.
Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Drugostopnemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, priglaša pa tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Ugodilni del sodbe je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da je imela tožeča stranka na podlagi prodajne pogodbe z dne 5. 10. 2005 terjatev do tožene stranke iz naslova neplačane kupnine v višini 285.000,44 EUR, da sta pravdni stranki dne 3. 1. 2007 sklenili posojilno pogodbo, s katero je tožena stranka pridobila terjatev do tožeče stranke iz naslova danega kredita v višini 107.922,30 EUR, in da sta pravdni stranki navedeni terjatvi na podlagi predloga za medsebojno kompenzacijo z dne 10. 3. 2007 pobotali. Zaključilo je, da predstavlja sklenitev posojilne pogodbe in izvedba kompenzacije zaključeno ekonomsko celoto, ker je do sklenitve posojilne pogodbe je prišlo prav z namenom, da stranki ustvarita položaj (nasprotno terjatev tožene stranke), ki bo omogočil medsebojno pobotanje in s tem ugasnitev terjatve tožeče stranke iz prodajne pogodbe z dne 5. 10. 2005. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je prezrlo določilo 2. odstavka 312. člena OZ, ki glede pobota terjatve določa, da ta nastane, ko se stečejo pogoji zanj in ne v trenutku podane izjave. Zmotno je namreč stališče pritožbe, da so bile predmet medsebojne kompenzacije terjatve tožene stranke, ki so nastale v obdobju od meseca oktobra 2005 do decembra 2006, kar je več kot eno leto pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko.
V obdobju od meseca oktobra 2005 do decembra 2006 je tožena stranka, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, namesto tožeče stranke, ki je imela blokiran račun in je bila brez sredstev, plačevala njene račune za tekoče stroške poslovanja. Zneski dvigov in nakazil, ki jih je tožena stranka v tem obdobju opravila za tožečo stranko, so razvidni iz Pregleda dvigov gotovine in nakazil (priloga A 8). Vendar pa so bila vsa navedena nakazila tožeči stranki oziroma za tožečo stranko v času njihovega izplačila izvršena brez pravnega temelja. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni niti zatrjevala, da je bila na kakršnikoli dejanski ali pravni podlagi dolžna plačevati tožeči stranki njene stroške poslovanja. Plačanega ne bi mogla zahtevati nazaj niti po pravilih, ki veljajo za primere neupravičene pridobitve, saj je v lastno prikrajšanje privolila. 191. člen OZ določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Za nobeno od navedenih situacij v obravnavanem primeru ni šlo. Tožena stranka torej v letih 2005 in 2006 zaradi tožeči stranki izvršenih nakazil ni pridobila nobene terjatve do tožeče stranke.
Šele s sklenitvijo posojilne pogodbe z dne 3. 1. 2007 (A 6) sta stranki s strani tožene stranke nakazane zneske naknadno konvertirali v posojilo in je zato šele z dnem podpisa te pogodbe nastala tako obveznost tožeče stranke, da prejeto vrne kot terjatev tožene stranke, da zahteva od tožeče stranke vrnitev danih nakazil z obrestmi. Zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka šele s sklenitvijo posojilne pogodbe pridobila terjatev do tožeče stranke, je zato pravilen. Nasprotni terjatvi, ki sta se na podlagi predloga za kompenzacijo št. 1/07 z dne 10. 3. 2007 pobotali, sta se srečali dne 1. 3. 2007, ko je nastala terjatev tožene stranke iz posojilne pogodbe.
Razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), sodišče ni našlo, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člena ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je tožena stranka dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).