Jedro

Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe.

Ne glede na to, da je obsojenec v zagovoru sam povedal, da je od C. C. že večkrat kupil ukradene avtomobile, bi ga sodišče s to spremembo obtožnega predloga moralo seznaniti in mu dati možnost, da se o njej izjavi. Obsojenec bi namreč moral imeti možnost, da podrobneje pojasni vsebino tega dela svojega zagovora in se opredeli do spremembe obtožbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A. A. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Trbovljah I K 18657/2014 z dne 18. 6. 2019 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče določilo kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je z isto sodbo odločilo, da se obtožni predlog zoper B. B. iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrne, in da stroški tega dela kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 18657/2014 z dne 5. 5. 2020 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem in drugem odstavku 371. člena ZKP in zaradi kršitve obsojenčevih ustavnih pravic iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je državna tožilka obtožnico spremenila prepozno, že po zaključenem dokaznem postopku, da obsojenec ni bil navzoč pri spremembi obtožbe, zato z njo ni bil seznanjen in se o njej ni mogel izjaviti, in da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo pa spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje pred drugim sodnikom.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da trditev zahteve, da sprememba obtožbe po končanem dokaznem postopku ni bila več dopustna, v pritožbi ni bila vsebinsko izčrpana, zato je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati, da sta se v zvezi z zatrjevano kršitvijo zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica, da se izreče o spremembi obtožbe, vsebinsko ustrezno opredelili že sodišči prve in druge stopnje, da se v spremenjenem opisu obsojencu ni očital nakup ukradenih avtomobilov, temveč je bilo navedeno le objektivno dejstvo, da je od istega prodajalca kupil več vozil, ki so bila ukradena, in da je sodišče ustrezno zavrnilo dokazne predloge obsojenčeve obrambe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor Vrhovnega državnega tožilstva poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi izrazil nestrinjanje s stališčem Vrhovnega državnega tožilstva in poudaril, da je obsojenčeva obramba v pritožbi uveljavljala, da obsojenec o spremembi obtožnega predloga ni bil obveščen, zaradi česar mu je bila odvzeta pravica do obrambe.

B.

5. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1, ker je kupil in razpečal premično stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, njena vrednost pa je bila večja, s tem da je od C. C. na ime svoje matere kupil osebno vozilo za 1.444,00 EUR, ki ga je nato pripeljal v komisijsko prodajo k D. D., kateremu je poleg vozila izročil tudi italijanski račun o prodaji vozila, iz katerega je razvidno, da je kupnina za karambolirano vozilo s pokvarjenim motorjem znašala 1.444,00 EUR, čeprav je bilo vozilo v zelo dobrem stanju in z brezhibnim motorjem in ni bilo karambolirano. Pri tem je obsojenec vedel, da je bilo vozilo, ki ga je kupil in naprej razpečal, realno vredno najmanj 10.150,00 EUR, in da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem goljufije na škodo lastnika vozila E. E. D. D. je vozilo „naprej prodal“ kupki H. H. za kupnino 10.400,00 EUR, vendar pa do realizacije posla, zaradi nezmožnosti registracije vozila, ni prišlo.

6. Bistvo obsojenčevega zagovora v obravnavani zadevi je bilo, da je C. C. posodil denar, kot vračilo dolga pa je od njega dobil ob doplačilu 1.000,00 EUR osebno vozilo. Račun v višini 1.500,00 EUR mu je C. C. izstavil na materino ime, ker se je na takšen način želel izogniti davku.

7. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti pa je v trditvi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in poštenega postopka, ker je državno tožilstvo na zadnjem naroku za glavno obravnavo spremenilo obtožbo v nenavzočnosti obsojenca, ki se o spremembi obtožbe ni mogel izjaviti. Vložnik zahteve poudarja, da je bila sprememba obtožbe v obsojenčevo škodo, da je vsebovala povsem nova dejstva in na noben način ni predstavljala le „konkretizacije zakonskih znakov, temveč je pomenila navajanje dodatnih obremenilnih dejstev“. Nadalje trdi, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič F. F., C. C. in G. G. kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Z navedenimi dokaznimi predlogi je obsojenec želel dokazati, da za vozilo ni plačal le 1.444,00 EUR, temveč pošteno tržno ceno, zaradi česar ni imel razloga dvomiti v pristnost izvora vozila. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je bila obsojencu zaradi zavrnitve dokaznih predlogov kršena ustavno zagotovljena pravica do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist, ki je brez dvoma vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

8. Iz kazenskega spisa in izpodbijane pravnomočne sodbe so razvidna naslednja procesnopravno relevantna dejstva: – okrožno državno tožilstvo je zoper obsojenega A. A. in B. B. dne 6. 5. 2014 vložilo obtožni predlog, v katerem jima je očitalo, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1; – obsojenec se je v kazenskem postopku branil sam in v zagovoru med drugim navedel, da je od C. C. v letih 2004 oziroma 2005 kupil tri ali štiri avtomobile, za katere se je pri registraciji ugotovilo, da so bili ukradeni v Italiji. Poudaril je, da je bil, v teh postopkih obdolženec, vendar pa je bil oproščen obtožbe; – na podlagi odredbe predsednice Okrajnega sodišča v Trbovljah je bil kazenski spis dne 4. 1. 2018 predodeljen drugemu sodniku; – okrožno državno tožilstvo je na naroku dne 28. 5. 2014 med drugim vztrajalo pri dokaznih predlogih za zaslišanje G. G. in C. C., ki jih je podalo v obtožnem predlogu; – na naroku dne 10. 2. 2016 je obsojenec izjavil, da se strinja, da se izvedejo dokazi, ki jih je predlagal zagovornik B. B. in državno tožilstvo. Vztrajal je torej pri zaslišanju prič F. F., C. C. in G. G.; – po že končanem dokaznem postopku je državno tožilstvo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, na katerem obsojenec, ki je bil nanj pravilno povabljen, ni bil navzoč, spremenilo obtožni predlog tako, da je umaknilo obtožbo v delu, ki se je nanašal na B. B., iz opisa kaznivega dejanja pa je izpustilo opis sostorilstva. Poleg tega je v konkretni del opisa kaznivega dejanja dodalo besedilo „da je obsojenec že pred tem, kupil od istega prodajalca več drugih vozil, ki so bila ukradena“ in „čeprav je bilo vozilo v zelo dobrem stanju in z brezhibnim motorjem in ni bilo karambolirano, izročil pa mu je tudi ključe vozila, pooblastilo podpisano od B. B. za prodajo vozila in ostalo listinsko dokumentacijo, tudi dokument ACI z dne 28. 8. 2012, v katerem kot lastnik vozila ni bil naveden prodajalec vozila C. C.“; – sodišče prve stopnje je obsojenca spoznalo za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja po spremenjenem obtožnem predlogu. V obrazložitvi sodbe je navedlo1, da ni zaslišalo prič F. F., G. G. in C. C. V zvezi s F. F. je navedlo, da že iz obsojenčevih navedb izhaja, da se predlagana priča ni nikoli predstavljala kot lastnik tega vozila. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič G. G. in C. C. pa je navedlo, da so okoliščine, ki se nanašajo na prenos osebnega vozila dovolj razčiščene že z zaslišanjem drugih prič, obsojenčevim zagovorom in izvedenim dokaznim postopkom, zlasti z zaslišanjem priče D. D. ter računom C. C. in listovno dokumentacijo, ki se nanaša na predhodno sodelovanje med C. C. in obsojencem; – zoper sodbo sodišča prve stopnje je obsojenčev zagovornik vložil pritožbo, v kateri je med drugim uveljavljal, da bi bilo v postopku treba zaslišati priče F. F. in C. C. in G. G. Z njihovim zaslišanjem bi bilo mogoče ugotoviti, kakšni so bili dogovori med vsemi vpletenimi v obravnavanem poslu. Ugotovilo bi se, da obsojenec za vozilo ni plačal le 1.444,00 EUR temveč pošteno tržno ceno in ni imel nobenega razloga, da bi dvomil v pristnost vozila. Uveljavljano kršitev je sklenil z navedbo, da je bila obsojencu odvzeta pravica do obrambe in izvajanja dokazov v njegovo korist2; – pritožbeno sodišče je navedlo3, da se je do dokaznega predloga obrambe za izvedbo dokazov F. F. ter C. C. in G. G. sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo in jih utemeljeno zavrnilo.

9. V določbi prvega odstavka 344. člena ZKP je določeno, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je predmet obtožbe. Iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe. Iz tega izhaja zahteva, da je 1) obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in 2) ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Pravica do natančnega obvestila o spremembi obtožnice ne daje obtožencu samo možnosti, da lahko vnaprej pripravi obrambo, temveč zagotavlja tudi, da obtoženec zaradi spremembe obtožnice ne bo prevaran ali spravljen v zadrego glede priprave in predstavitve svoje obrambe, prav tako pa tudi ne sme biti postavljen v položaj presenečenja4. 10. V obravnavanem primeru je treba pritrditi očitku zahteve, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in poštenega postopka. Kot je razvidno iz navedenih procesnopravno relevantnih dejstev, je okrožno državno tožilstvo na zadnjem naroku za glavno obravnavo v opis kaznivega dejanja dodalo, da je obsojenec že pred tem kupil od istega proizvajalca več drugih vozil, ki so bila ukradena. Ta dostavek je okrožno državno tožilstvo dodalo v obtožni predlog v obsojenčevi nenavzočnosti. Sodišče glavne obravnave ni preložilo in obsojenca seznanilo s spremembo obtožbe, ki je brez dvoma njemu v škodo, temveč je neposredno po spremembi obtožbe izreklo sodbo. Ne glede na to, da je obsojenec v zagovoru sam povedal, da je od C. C. že večkrat kupil ukradene avtomobile, bi ga sodišče s to spremembo obtožnega predloga moralo seznaniti in mu dati možnost, da se o njej izjavi. Obsojenec bi namreč moral imeti možnost, da podrobneje pojasni vsebino tega dela svojega zagovora in se opredelil do spremembe obtožbe.

11. Poleg tega je treba kršitev v zvezi s spremembo obtožnega predloga povezati s kršitvijo obsojenčeve pravice do obrambe, zlasti z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče C. C. Sodišče je zavrnitev tega dokaznega predloga obrazložilo z navedbo, da zaslišanje priče C. C. ni bilo potrebno, ker so okoliščine, ki se nanašajo na prenos avtomobila Fiat Bravo dovolj razčiščene že brez zaslišanja te priče. 12. Kot že rečeno je bilo bistvo obsojenčevega zagovora v trditvi, da ni vedel, da je bilo vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, ker ga je plačal po pošteni ceni, na način da ga je C. C. zgolj doplačal, dejansko pa mu je z njim C. C. poravnal dolg. Obsojenec je torej z dokaznim predlogom za zaslišanje priče C. C. želel dokazati, da mu je bilo osebno vozilo izročeno kot kompenzacija oziroma vračilo dolga. Ker sodišče te priče ni zaslišalo, je bila ključna za ugotovitev obsojenčevega zavedanja, da je bilo vozilo predhodno pridobljeno s kaznivim dejanjem, ravno okoliščina, da je obsojenec od C. C. že pred tem kupil več drugih vozil, ki so bila ukradena. To obremenilno dejstvo pa je bilo v opis kaznivega dejanja vneseno v obsojenčevi nenavzočnosti, zaradi česar se s to spremembo obtožnega predloga ni mogel seznaniti in se o njej izjaviti.

C.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru sprememba obtožnega predloga, s katero obsojenec ni bil seznanjen in se o njej ni mogel izjasniti, v povezavi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče C. C., predstavlja kršitev pravice do obrambe iz 22. člena in temeljnih jamstev poštenega postopka iz 29. člena Ustave. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

1 41. točka sodbe. 2 List. št. 583 in 584 spisa. 3 9. točka sodbe. 4 Primerjaj npr. sodbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 254/2009 z dne 22. 4. 2010 in I Ips 6155/2013 z dne 5. 7. 2017 ter številne druge.