Jedro

Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti odločbe tožene stranke, s katero je bila potrjena odločba organa prve stopnje, s katero je bila zavrnjena zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja. Upravni organ je torej v tej zadevi že odločal, zato ne gre za upravni spor zaradi molka organa po 26. členu ZUS, kot to zmotno menita tožnika. Tožnika sta sicer res imela možnost vložiti tožbo zaradi molka prvostopnega organa že po poteku roka iz 4. odstavka 222. člena ZUP dalje, vendar pa iz upravnih spisov izhaja, da tega nista storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l.RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 22.3.2002. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov in potrdila odločbo Upravne enote G. z dne 19.10.2001, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo počitniške hiše na zemljišču s parc. št. 237/1, k.o. K. vas.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se lokacijsko dovoljenje za gradnjo lahko izda le, če to dopušča prostorski izvedbeni akt v času, ko pristojni organ odloča o zahtevi investitorja. Tožnika v tožbi ne izpodbijata dejanske ugotovitve tožene stranke, pa tudi podatki iz posredovanih upravnih spisov to potrjujejo, da zemljišče parc. št. 237/1, k.o. K. vas, leži na območju, ki je po prostorskih planih opredeljeno kot površina, namenjena kmetijski proizvodnji in je označena kot II območje kmetijskih zemljišč. V spornem primeru gre torej za zemljišče, ki je trajno namenjeno kmetijski proizvodnji in ga je po določbi 8. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 59/96) mogoče le izjemoma uporabiti za gradnjo, vendar v tem primeru ne gre za tako gradnjo. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ugotavlja, kar tudi ni sporno, da predmetna parcela leži tudi v tretjem varstvenem pasu pitne vode, kjer gradnja počitniške hišice, ki jo želita graditi tožnika, prav tako ni predvidena. V zvezi s tožbenimi ugovori še dodaja, da sta tožnika imela ves čas po poteku zakonskega roka za odločitev o njunem zahtevku možnost, da organ prve stopnje s pritožbo zaradi molka prvostopnega organa prisilita v odločitev o zahtevku, pa tega očitno nista storila, saj sodišče razen urgence z dne 18.5.2001, ki je posledično vplivala na predmetno odločitev, med predloženimi upravnimi spisi ni našlo take pritožbe.

Tožnika v pritožbi navajata, da je iz sklepa komisije SOB G. z dne 3.11.1980, ki je bil priložen zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja in ga je imelo sodišče vseskozi pred seboj, razvidno, da je gradnja na predmetni parceli dopustna. Ker prvostopni organ lokacijskega dovoljenja ni izdal, se pritožujeta zoper molk občinskega organa občine G. Predlagata, naj sodišče upošteva vse do sedaj navedene pripombe in zadevo razreši v njuno korist. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na določbe 6. člena ZUP (načelo zakonitosti) odločajo upravni organi v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po pozitivnih predpisih, veljavnih na dan izdaje odločbe. V času odločanja organa prve stopnje - to je dne 19.10.2001 - je pogoje in merila za posege v prostor na predmetnem zemljišču v skladu s spremembami in dopolnitvami dolgoročnega in srednjeročnega plana občine I.G. (Uradni vestnik občine I.G. št. 5/98, 6/98, 7/99 in 3/00) urejal Urbanistični red v občini G. (Ur.l. SRS, št. 44/82 - UR). Z odlokom o usklajenosti prostorskih izvedbenih in drugih prostorskih aktov s prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega plana občine I.G. (Uradni vestnik Občine I.G., št. 5/98, 1/99, 4/99) je bila ugotovljena skladnost Odloka s planskimi dokumenti, zato se Odlok uporablja še do sprejetja novih predpisov o urejanju naselij. Sklep komisije SOB G. z dne 3.11.1980, ki ga tožnika navajata v pritožbi, zato za obravnavano zadevo ni relevanten, saj je bil izdan na podlagi predpisov, ki v času odločanja organa prve stopnje niso več veljali.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da grafični prikaz Odloka obravnavano zemljišče uvršča v II. območje kmetijskih zemljišč in območje 3. varstvenega pasu vodnega zajetja Dekliškega vzgajališča, kjer gradnja počitniških hišic ni dovoljena. Tudi tožnika sama ne ugovarjata, da v času odločanja o zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja obravnavani poseg v prostor ni bil več dovoljen. Zato je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča izdaja lokacijskega dovoljenja utemeljeno zavrnjena, kar sta pravilno potrdila tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje.

Predmet tega upravnega spora je presoja zakonitosti odločbe tožene stranke, s katero je bila potrjena odločba organa prve stopnje z dne 19.10.2001, s katero je bila zavrnjena zahteva za izdajo lokacijskega dovoljenja. Upravni organ je torej v tej zadevi že odločal, zato ne gre za upravni spor zaradi molka organa po 26. členu ZUS, kot to zmotno menita tožnika. Tožnika sta sicer res imela možnost vložiti tožbo zaradi molka prvostopnega organa že po poteku roka iz 4. odstavka 222. člena ZUP dalje, vendar pa iz upravnih spisov izhaja, da tega nista storila.

Ker je torej pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani ne pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.