7. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 17. januarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 174/2003 z dne 7. 4. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 2031/2001 z dne 27. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo nepremičnine parc. št. 185 k. o. V. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni šlo za podržavljenje premoženja na podlagi predpisa oziroma na način, ki ga Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. – v nadaljevanju ZDen) določa kot podlago za denacionalizacijo. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je bila prejšnja lastnica zemljišča davčna dolžnica in da je navedeno zemljišče ponudila pristojnemu organu za poplačilo davčnih dolgov. Trditve pritožnika, da je bila listina, ki je bila podlaga za podržavljenje zemljišča, vsiljena v podpis, Vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker je bila ta trditev po oceni sodišča nedovoljena pritožbena novota.

2.Pritožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in meni, da krši 14., 22., 23. in 153. člen Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da njegova mati v času podržavljenja še ni bila lastnica zemljišča in da je bil zapuščinski postopek po očetu opravljen šele po njeni smrti. Meni, da je bila vsebina Uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih prihodkov (Uradni list FLRJ, št. 33/53, 25/57 in 42/62 – v nadaljevanju Uredba) tak akt, ki je omogočal prikrito obliko nacionalizacije. Zato naj bi bila mogoča denacionalizacija premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi te uredbe. Trditev, da je bila listina, ki je bila podlaga za podržavljenje zemljišča, vsiljena v podpis, po mnenju pritožnika ni bila pritožbena novota, saj naj bi enako navajal že v pritožbi z dne 18. 9. 1996. Z izpodbijano odločitvijo naj bi sodišči pritožnika in ostale upravičence postavili v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi denacionalizacijskimi upravičenci. Dodatno pa naj bi zatrjevane kršitve utemeljeval tudi napačen izračun upravnega organa glede vrednosti zemljišča in davčnega dolga.

B.

3.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave sta ustavnoprocesni jamstvi. Da bi bila v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločitev, kršena navedena ustavno- procesna jamstva, pritožnik z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Kršitev teh jamstev namreč ni mogoče utemeljiti z argumentom, da je odločitev po vsebini napačna. Zatrjevanih kršitev pritožnik ne more utemeljiti niti s trditvijo, da je že v pritožbi z dne 18. 9. 1996 navajal, da je bila listina, ki je bila podlaga za podržavljenje, vsiljena v podpis. Gre namreč za pritožbo, s katero je pritožnik uspel v upravnem postopku. Zato pritožnik s to trditvijo ni izkazal, da je navedeno okoliščino uveljavljal tudi v tožbi zoper odločitev, ki jo izpodbija z ustavno pritožbo.

4.Tudi argumenti pritožnika, s katerimi očita neenakost pravnega položaja tistih, ki jim je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen, in tistih, katerih nepremičnina je v družbeno lastnino prešla za poravnavo davčnega dolga po Uredbi, so očitno neutemeljeni. Po navedeni Uredbi je pristojni upravni organ v družbeno lastnino sprejel zemljišče, ki mu ga je posameznik ali civilnopravna oseba pismeno ponudila v odplačilo zapadlega davka. Sama Uredba torej ni bila temelj podržavljenja. Zato prenosa nepremičnin v družbeno lastnino na podlagi Uredbe ni mogoče primerjati s predpisi, ki jih 3. člen ZDen taksativno našteva. ZDen s 4. členom sicer razširja krog v 3. členu naštetih predpisov, vendar je treba to razširitev razlagati v skladu z namenom zakona, izraženem v 1. členu ZDen (kot je pritožniku pojasnilo že Upravno sodišče). Z "drugimi predpisi" iz 4. člena ZDen so torej mišljeni le predpisi, ki so bili pravni temelj podržavljenja zasebne lastnine, ne pa vsak prehod zasebne v družbeno lastnino. Zgolj dejstvo, da pritožnik z zahtevkom za denacionalizacijo ni uspel, pa samo po sebi še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

5.Ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti niti z navedbami, s katerimi pritožnik oporeka ugotovitvam upravnih organov glede lastništva in vrednosti zemljišča. Tem ugotovitvam namreč sodišči nista pritrdili, saj njuna odločitev temelji na stališču, da prehod zemljišča v državno last na podlagi Uredbe ni podržavljenje, ki po določbah ZDen omogoča denacionalizacijo.

6.Ustavne pritožbe tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na 153. člen Ustave, saj ta člen neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan