Jedro

Zakon omogoča, da je tudi nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalnina vštevala v odškodnino. Vendar je treba v takem primeru upoštevati, da mora biti namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police (kar je splošno pravilo pri sklepanju vsake pogodbe), če pa ne, se to lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko spremeni tako, da se pritožba tožnika zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna plačati prvotoženi stranki revizijske stroške v znesku 76.585,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni plačati tožniku odškodnino zaradi nesreče pri delu v znesku 941.534,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2000 dalje in mu prav tako z zamudnimi obrestmi povrniti pravdne stroške, odmerjene na 71.600,00 SIT, ter sodne takse v višini 57.783,00 SIT, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijano sodbo v razmerju do prvotožene stranke spremenilo tako, da je ta dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 2,500.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,500.000,00 SIT od dne 16.5.1996 dalje do plačila ter od zneska 1,000.000,00 SIT od 4.5.2000 dalje in mu povrniti stroške postopka v znesku 135.250,00 SIT in stroške sodne takse, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ugodilo pa je pritožbi drugotožene stranke in tožnika glede drugotožene stranke ter odločitev glede drugotožene stranke razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je prvotožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej je navajala, da je odločitev sodišča zanjo presenečenje. Ni bilo sporno, da je prvotožena stranka imela sklenjeno pri drugotoženi stranki za delavce nezgodno zavarovanje in da je polovico zavarovalnine plačevala tožena stranka, polovico pa delavci sami iz svojih plač. Sodišče se pri svoji odločitvi napačno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 161/97 z dne 24.3.1998 in bi sodišče moralo poračunati in od odškodnine odšteti že plačani znesek (polovico) odškodnine. Samo taka sodba bi bila v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča iz leta 1983 in sodno prakso (sodba II Ips 267/99), vsako drugačno stališče bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in sodno prakso. Nerazumljiva in zmotna je tudi odločitev glede zamudnih obresti. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne in glede prvotožene stranke potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podredno pa, da izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi iz zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 12/2003 - Uradno prečiščeno besedilo) vročena nasprotnim strankam, ki na revizijo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka formalno uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga vsebinsko ni opredelila, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega očitka ni preizkušalo.

Po mnenju revizijskega sodišča nižje sodišče glede na izvedene dokaze v izpodbijani sodbi ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko pri priznanju odškodnine tožniku od prvotožene stranke ni upoštevalo zneska, ki ga je tožnik prejel na račun kolektivnega zavarovanja.

Ker se v izpodbijani sodbi in v reviziji nepopolno navaja pravno mnenje Vrhovnega sodišča iz leta 1983, sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. 161/97 in sodba Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 267/99, oziroma se zatrjujejo razlike v njih, je treba najprej ugotoviti, kaj iz teh pravnih aktov izhaja.

Pravno mnenje Vrhovnega sodišča, objavljeno v Poročilu VSS, št. 1/84 (str. od 13-15) je bilo, da se pri razlagi spornih določb o kolektivnem nezgodnem zavarovanju delavcev domneva, da je sklenjeno osebno zavarovanje, če je premija plačana iz sredstev za osebne dohodke ali skupno porabo, če pa je premija plačana iz drugih sredstev, se domneva, da je sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti. Domneva pa pomeni, da se lahko dokazuje, da je v skladu s samoupravno izraženo voljo delavcev ali drugih delovnih ljudi v družbeni pravni osebi sklenjena pogodba o zavarovanju.

Sprejeto pravno mnenje torej pomeni, da je rešitev spora v vsakem posameznem primeru odvisna od ugovorov strank in od ugotovljenega dejanskega stanja.

V sklepu opr. št. VIII Ips 161/97 z dne 4.3.1998, je Vrhovno sodišče glede na to, da je bil postavljen izrecen ugovor tožnika, da je bila premija v vsakem primeru plačana iz tožnikovega denarja, sklepalo, da bi moralo sodišče ugotavljati, ali ni bilo v skladu z voljo delavcev oziroma podjetja sklenjeno osebno zavarovanje. Dokazi v spisu so kazali, da je bil tožnik kolektivno nezgodno zavarovan, ne pa tudi, da naj bi zavarovanje bilo sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo. Pri tem je upoštevalo (stališče je enako stališču v že citiranem pravnem mnenju VSS), da je zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) v 948. členu izrecno predpisal kumuliranje zavarovalne vsote iz osebnega zavarovanja in odškodnine, razen v primeru, če je to zavarovanje sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da so praviloma življenjska in nezgodna zavarovanja osebna zavarovanja (942. člen ZOR), pri katerih se v pogodbah o osebnem zavarovanju določi višina zavarovalne vsote, ki se izplača, če nastane zavarovalni primer in da zato s tem zavarovanjem ni v vsakem primeru krita odgovornost tretjega, tudi v primeru, če ta plača zavarovalno premijo (946. člen ZOR), saj je treba ugotoviti iz katerih sredstev je bila plačana, predvsem pa namen zavarovanja. Zaradi slednjega je sodišče v sklepu ugotovilo, da (v spornem primeru) za vštevanje zavarovalne vsote v odškodnino ni bistvenega pomena, iz katerih sredstev je bila zavarovalnina plačana. Že zakon torej omogoča, da je tudi nezgodno zavarovanje lahko sklenjeno kot zavarovanje pred odgovornostjo, kar pomeni, da bi se v takem primeru zavarovalnina vštevala v odškodnino. Vendar je treba v takem primeru upoštevati, da mora biti namen zavarovanja razviden iz zavarovalne police (kar je splošno pravilo pri sklepanju vsake pogodbe), če pa ne, se to lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi.

Zaradi drugačnega dejanskega stanja in drugačnih ugovorov v postopku, se na primer sodbi Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 267/99 ali pa tudi VIII Ips 132/2001, nista ukvarjali s problemom, kdo in s kakšnim namenom je premijo plačal, ker je v obeh primerih za odločitev zadoščala osnovna domneva, da je bila premija plačana iz sredstev podjetja, iz česar se je lahko domnevalo, da gre za zavarovanje odgovornosti.

Zaradi povedanega revizijsko sodišče ugotavlja, da med v postopku citiranimi odločbami VSRS in pravnim mnenjem VSS iz leta 1983 ni nobenega neskladja niti napačnega razumevanja.

Kljub temu pa je pritožbeno sodišče v izopodbijani sodbi poizkušalo poenostaviti ugotavljanje namena zavarovanja. V postopku, v katerem med strankami ni sporno, da je bilo nezgodno zavarovanje plačano do polovice iz sredstev prvotožene stranke, druga polovica pa iz sredstev delavcev, je zato bilo treba v skladu s citiranim pravnim mnenjem in sodno prakso domnevati, da je bila s sredstvi prvotožene stranke zavarovana njena odgovornost (tožnik ni nikjer in nikoli zatrjeval, da naj bi prvotožena stranka svoj del premije plačala iz sredstev delavcev). Tudi če namen zavarovanja ni bil razviden iz same zavarovalne pogodbe, glede na dejstvo, da ni bilo dodatnih ugovorov glede tega, iz čigavih sredstev in s kakšnim namenom se premije plačuje, sodišče druge stopnje ni imelo pravne podlage za zaključek, da prvotožena stranka s svojim delom plačila nezgodnega zavarovanja ni plačala zavarovanja odgovornosti, kar je sicer ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo in ob upoštevanju dejstva, da sama višina odškodnine ni bila sporna, spremenilo tako, da je pritožbo tožnika glede prvotožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče je, ob upoštevanju odvetniške tarife za sestavo revizije in plačane takse na revizijo, odmerilo stroške v znesku 76.585,00 SIT in jih v skladu z določbo prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP naložilo v plačilo tožniku.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).