Jedro

Po določbah ZD se v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, zapustnikovi vnuki (ali pravnuki) pa le, če je kateri od zapustnikovih otrok mrtev. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja, upravičenec do denacionalizacije le pod pogojem, če je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je lastnica podržavljenega premoženja umrla pred svojo hčerko. Posledično pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se B.B. kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Nadomestni upravičenec bi bila njena mama, ki ni štela za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba za okolje in prostor št. 490-29/2012/275 z dne 29. 11. 2019 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Zahteve za povračilo stroškov strank z interesom A.A. in Mestne občine ... se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožnica skrbniku za poseben primer, postavljenemu nadomestni upravičenki B.B., roj. . . 1918, umrli . . 2011, ki se je štela za državljanko SR Slovenije in jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 dalje, za vračilo deleža 15/72 na nepremičninah, navedenih v izreku odločbe, podržavljenih C.C., roj. 1. 4. 1870, umrli 20. 12. 1965, izplačati odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga d.d, Ljubljana v višini 351.303,05 DEM, v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi navaja, da je B.B. vnukinja C.C., kateri je bil solastniški delež na nepremičninah, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, podržavljen na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka Avnoj z dne 21. 11. 1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. S pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana je bilo ugotovljeno, da C.C., ni bila državljanka LRS in FLRJ, zaradi česar ji glede na prvi odstavek 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ne gre status upravičenke do denacionalizacije. Zato je ugotavljala, ali je mogoče določiti nadomestnega upravičenca na podlagi 12. člena ZDen. C.C. je bila mati Č.Č., ki se glede na pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana prav tako ni štela za državljanko SR Slovenije in SFRJ. Č.Č. pa je mati vlagateljice zahteve za denacionalizacijo B.B., roj. 30. 8. 1918, ki je državljanka SR Slovenije in jugoslovanska državljanka od 28. 8. 1945 dalje. Vlagateljica je 19. 2. 2011 umrla, njena naslednika pa sta A.A. in D.D. 2. Po toženkini presoji se B.B. obravnava kot dedinja prvega dednega reda, saj je vnukinja potomka C.C.. Sklicuje se na Odločbo Ustavnega sodišča U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997, v kateri je glede obsega nadomestnih upravičencev v 56. točki (opomba sodišča: pravilno 54.točki) zapisalo: „ Zakon je v 12. členu ZDen omejil določitev upravičenca na tiste osebe, ki so bile v najbližjem razmerju z lastnikom nacionaliziranega premoženja -torej na tiste, ki so bile praviloma tudi neposredno prizadete zaradi izgube premoženja -to pa so vsekakor zakonec in potomci lastnika nacionaliziranega premoženja. Potomci zapustnika so bili, kadarkoli že so bili rojeni, neposredno prizadeti zaradi odvzetega premoženja, zato zanje ni mogoče zahtevati, da bi morali biti rojeni že v času odvzema premoženja.“ V zvezi s tem ugotavlja, da je B.B. živela v stavbi, ki je bila podržavljena njeni stari materi, solastnica istega premoženja pa je bila tudi njena mama in ostali člani družine, kar kaže, da gre za osebo v najbližjem razmerju z lastnikom nacionaliziranega premoženja, ki je bila zaradi izgube premoženja neposredno prizadeta. Kot argument, da se določba 12. člena ZDen uporablja za vnuke, navaja še, da se uporablja tudi v primerih, ko je lastnik nacionaliziranega premoženja še živ, vendar ni upravičenec. Za razlikovanje med vnuki, katerih starši kot bivši lastniki podržavljenega premoženja so še vedno živi in vnuki, katerih starši so kot bivši lastniki podržavljenega premoženja po podržavljenju umrli in to le nekaj let pred smrtjo svojih otrok, ni nobenega razumnega razloga.

3. Zavrača stališče tožnice, da je bilo o tem, da B.B. ni nadomestna upravičenka, že odločeno, češ da se sklep X Ips 112/2010 nanaša na postopek, ki je bil voden in se je zaključil z izdajo delne odločbe z dne 8. 9. 2008 za parcelo 471/7 k.o. ... in se v nenatančnem in nejasnem izreku nanaša na B.B. le kot vlagateljico zahteve za denacionalizacijo. Ne nanaša se na C.C. ter tudi ne v celoti in v luči okoliščin zadeve. Obsega le dve strani in se ne poglablja v pojem upravičenca, vlagatelja in nadomestnega upravičenca. Sklep Vrhovnega sodišča je torej izdan kot posledica prvostopenjskega akta, ki sploh ni ocenil in ugotovil ter obrazložil vseh možnosti vlagateljice zahteve za denacionalizacijo kot možne nadomestne upravičenke.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da B.B. ni mogoče šteti za nadomestno upravičenko po 12. členu ZDen, saj je vnukinja pokojne C.C., ki je umrla leta 1965. V času njene smrti je bila dedinja prvega dednega reda, njena hči Č.Č., roj. 1895, še živa. Status nadomestnega upravičenca po 12. členu ZDen bi imela tako Č.Č., če bi imela jugoslovansko državljanstvo, vendar tega pogoja ni izpolnjevala. Ob takem, nespornem dejanskem stanju, bi morala toženka zahtevo za denacionalizacijo premoženja zavrniti. Razlogi zavrnitve bi bili identični tistim, ki jih je toženka že upoštevala v svoji odločbi št. 4904-43/2008-7 z dne 25. 2. 2009, ko je povsem jasno in izčrpno pojasnila pravni status oseb po 12. členu ZDen. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da se odločitev nanaša na delež 15/72 C.C., zato je toliko manj jasna nasprotna ugotovitev toženke, da se je odločitev iz leta 2009 nanašala na B.B. V isti zadevi je odločilo tudi upravno sodišče s sodbo I U 638/2009 z dne 24. 11. 2009, v kateri je pojasnilo vsebino določbe 12. člena ZDen v povezavi z Zakonom o dedovanju (v nadaljevanju ZD), in sicer, da pride vstopna pravica vnukov in pravnukov v poštev le, če zapustnik preživi svojega otroka. Navaja, da je toženka nekritično sledila navedbam vlagateljev zahteve za denacionalizacijo in sodni praksi, ki za obravnavani primer ni relevantna. Poleg tega meni, da je v zadevi sporna stvarna pristojnost toženke, saj Odlok o razglasitvi Tivolja, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost nima značaja posamičnega oziroma posebnega akta. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zahtevo za denacionalizacijo zavrne ter podrejeno, da odločbo odpravi in vrne toženki v ponovni postopek.

5. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6. Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana primarno vztraja, da so izkazane ovire za vračilo v naravi, sicer pa se v celoti pridružuje stališču tožnice, da B.B. v predmetni zadevi ne more biti nadomestna upravičenka po C.C. Predlaga zavrnitev tožbe in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

7. Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev toženke pravilna in zakonita. Ob uveljavitvi ZDen in ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo je bila edina živa potomka bivše lastnice s slovenskim državljanstvom in edini dedič prvega dednega reda s slovenskim državljanstvom B.B., ki izpolnjuje vse pogoje za nadomestnega upravičenca. Poleg tega je ves čas postopka opozarjala, da se je mati B.B., ob smrti C.C. po drugi svetovni vojni umaknila iz države in se ni nikoli vrnila v FLRJ oziroma SFRJ, država pa je štela, da je zoper njo sovražno delovala. Zato je bila glede na izrecno določbo 5. točke 131. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. FLRJ 20/55) dedno nevredna, kar pomeni, da ni mogla šteti kot dedinja po pokojni lastnici, po kateri tudi sicer nikoli ni dedovala. Pooblaščena odvetniška družba še opozarja, da je D.D. umrl, da ne ve kdo so njegovi dediči in da jih ne zastopa. Predlaga, da sodišče opravi poizvedbe o njegovi smrti in dedičih oziroma, da postopek do pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka prekine sicer pa predlaga zavrnitev tožbe ter uveljavlja povračilo stroškov postopka.

8. V pripravljalni vlogi z dne 7. 9. 2020 še dodaja, da je pridobila pravno mnenje prof. dr. E.E., ki je mnenja, da je treba med dediče prvega dednega reda šteti tudi vnuke, ne glede na to, ali je zapustnik preživel prednika. Profesor navaja, da je bil 12. člen ZDen vnesen v zakon prav zaradi tega, da se tistemu dediču prvega dednega reda, ki ima jugoslovansko državljanstvo, zagotovi status (nadomestnega) upravičenca do denacionalizacije.

9. Tožnica v vlogi z dne 16. 9. 2020 vztraja pri tožbenih navedbah. Navaja, da stranka z interesom odpira drugo pravno vprašanje, ki se nanaša izključno na pravila dedovanja in polemizira z dednimi redi, kot da bi šlo za novost, ne upošteva pa instituta vstopne pravice.

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče ni sledilo predlogu pooblaščencev D.D. naj postopek prekine, ker je umrl in ne vedo, kdo so njegovi dediči, katerih ne zastopajo. Prva točka prvega odstavka 205. člena Zakona o pravdnem postopku (ki se uporablja po prvem odstavku 22. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), namreč določa, da se postopek prekine, če stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca. D.D. je v upravnem postopku za zastopanje pooblastil odvetniško pisarno, to pooblastilo pa se razteza tudi na zastopanje v upravnem sporu (Glej I Up 48/2019 z dne 3. 6. 2020). Nadalje 784. člen Obligacijskega zakonika določa, da naročilo preneha z naročiteljevo smrtjo samo, če je tako dogovorjeno ali če je prevzemnik prevzel naročilo glede na svoja osebna razmerja z naročiteljem (tretji odstavek). Prevzemnik naročila mora nadaljevati zaupane mu posle, če bi sicer nastala škoda za dediče, vse dotlej, dokler ti niso zmožni sami prevzeti skrbi zanje (četrti odstavek). Tožba je bila res napačno poslana v odgovor neposredno D.D., kot pravilno opozarja stranka z interesom, vendar zaradi tega njegovi dediči niso bili prikrajšani za pravico do odgovora na tožbo, saj ga je sodišče obravnavalo.

12. Iz sodbe I U 639/2009 z dne 22. 12. 2009 (zoper katero je bila revizija zavržena s sklepom X Ips 112/2010 z dne 14. 4. 2010) izhaja, da je sodišče zavrnilo tožbo zoper delno odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega C.C., in sicer 15/72 tin nepremičnine 471/5 k.o. ... S tem je zavrnitev tega zahtevka pravnomočna. Sodišče ugotavlja, da zato v obravnavani zadevi ni bilo zadržkov za meritorno odločanje, zaradi česar je pravilna ugotovitev toženke, da v obravnavanem primeru ne gre za „res iudicata“, tj. pravnomočno razsojeno stvar. Mora pa sodišče opozoriti, da so razlogi, ki jih za to navaja, napačni. Pri presoji, o čem je bilo že pravnomočno odločeno, namreč ni pomembno, koliko strani ima sklep in ali se poglobljeno ukvarja s pojmom upravičenca in vlagatelja, ampak je relevantno, kaj je bilo predmet postopka.

13. Sodišče ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je bilo idealnih 15/72 tin v izreku naštetih nepremičnin (po stanju na dan podržavljenja) podržavljenih pokojni C.C., roj . . 1870, umrli . . 1965, za katero je bilo v predhodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da ni štela za jugoslovansko državljanko. Prav tako ni sporno, da je imela hčerko Č.Č., roj. . . 1895, umrlo . . 1968, ki prav tako ni štela za jugoslovansko državljanko. Sporno pa je, ali je mogoče ob pravilni uporabi 12. člena ZDen kot nadomestno upravičenko do denacionalizacije šteti tožnico, ki je vnukinja bivše (so) lastnice C.C. in hčerka Č.Č. ter izpolnjuje pogoj jugoslovanskega državljanstva po prvem odstavku 9. člena ZDen.

14. Če fizična oseba iz 9. člena ZDen ni upravičenec, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona (12. člen ZDen). Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) določa, da pokojnikovo zapuščino dedujejo pred vsemi njegovi otroci in njegov zakonec (prvi odstavek 11. člena). V 12. členu ZD pa je določeno, da del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi bil preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki, po enakih delih; če pa umre kateri od vnukov pred zapustnikom, dedujejo delež, ki bi šel njemu, če bi bil še živ, njegovi otroci, zapustnikovi pravnuki, po enakih delih in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev.

15. Po navedenih določbah ZD se torej v prvi dedni red štejejo zapustnikov zakonec in njegovi otroci, zapustnikovi vnuki (ali pravnuki) pa le, če je kateri od zapustnikovih otrok mrtev. V povezavi z 12. členom ZDen to pomeni, da je vnuk bivšega lastnika podržavljenega premoženja, upravičenec do denacionalizacije le pod pogojem, če je prejšnji lastnik umrl za svojim otrokom, ki je oče ali mati vnuka (prejšnjega lastnika). V obravnavani zadevi pa je bilo ugotovljeno, da je lastnica podržavljenega premoženja umrla pred svojo hčerko. Posledično pa niso izpolnjeni pogoji, da bi se B.B. kot vnukinja bivše lastnice lahko štela kot nadomestna upravičenka na podlagi 12. člena ZDen. Taka je tudi ustaljena sodna praksa.1 Nadomestni upravičenec bi bila njena mama, ki ni štela za državljana LRS in FLRJ, zaradi česar po prvem odstavku 9. člena ZDen ni upravičenec do denacionalizacije.

16. Toženka si torej zmotno razlaga predpis, ko šteje, da po 12. členu ZDen zadošča, da gre za (kateregakoli) potomca upravičenca do denacionalizacije, ki je bil zaradi izgube premoženja „neposredno prizadet“, pri čemer kot potomce razume tudi vnuke (in morda še pravnuke). Zakon tega ne določa in po presoji sodišča taka razlaga ne izhaja niti iz odločbe U-I-23/93, na katero se pri svojem razumevanju te določbe opira toženka.

17. Ustavno sodišče je v 13. točke odločbe Up – 545/11-31; Up-544/11-28 z dne 7. 6. 2012 jasno očrtalo meje uporabe njegovih precedenčnih stališč, ko je navedlo, da je bistvena sestavina vsake sodne odločbe navedba prava, na katerem temelji odločitev sodišča, pa tudi okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev Ustavnega sodišča, saj so prav te okoliščine pomembne za razumevanje bistva posameznega ustavnopravnega stališča. Povedano drugače: učinek precedensa seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji. Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo Ustavnega sodišča v posameznem ustavnosodnem postopku, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji odločitev Ustavnega sodišča. Enako mora seveda veljati za upravne organe.

18. Okoliščine v zadevi U-I-23/93 so bile take, da sta pobudo za presojo 12. člena ZDen vložila nečaka bivše lastnice podržavljenega premoženja, njuna zahteva za denacionalizacijo pa je bila zavrnjena, ker se je organ oprl na stališče, da se 12. člen ZDen nanaša samo na primere, ko fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena ZDen ni upravičenec po ZDen (točka 8 odločbe). Ustavno sodišče je tako odločalo o ustavnosti 12. členom ZDen v povezavi z 9. členom ZDen2, saj je 12. člen ZDen omogočal, da namesto lastnika podržavljenega premoženja vstopi kot upravičenec dedič prvega dednega reda, samo tedaj, ko bivšemu lastniku državljanstvo ni bilo priznano iz razlogov po drugem odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. V 54. točki obrazložitve se tako Ustavno sodišče ukvarja z neustavnostjo 12. člena ZDen, kolikor se nanaša na drugi, ne pa tudi prvi odstavek 9. člen ZDen. Ustavno sodišče se ni opredeljevalo do tega, kdo so dediči prvega dednega reda, niti kdo so (neposredno prizadeti) potomci, pri čemer že iz 11. člena ZD jasno izhaja, da zakonodajalec pod pojmom potomci razume njegove otroke. Zato sodišče zgolj opozarja tudi na stavek iz citirane odločbe Ustavnega sodišča, ki ga toženka ne citira, in sicer: „Položaj takega upravičenca pa pripada ob določenih pogojih le zakoncu in dedičem prvega dednega reda: 1) zakoncu le, če je bil ob upoštevanju določbe prvega odstavka 9. člena ZDen v času, ko je bilo premoženje podržavljeno njegovemu zakoncu -lastniku premoženja, jugoslovanski državljan in mu je bilo to državljanstvo priznano po 9.5.1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo; 2) otrokom, če jim je bilo državljanstvo takrat priznano po predpisih iz prvega odstavka 9. člena ZDen oziroma kasneje z rojstvom."

19. Sodišče ugotavlja, da se je toženka v bistvu postavila na stališče (ki ga zastopa tudi stranka z interesom), da bi se moralo ob uporabi 12. člena ZDen to, kdo je dedič prvega dednega reda, ugotavljati po stanju ob izdaji odločbe o denacionalizaciji, ko bi B.B. po pokojni stari mami dedovala kot njena vnukinja (ker njena mama ni več živa). Vendar za tako razlago ne navaja pravno relevantnih argumentov, okoliščine kot so, kje je kdo živel, kdo so bili drugi solastniki nepremičnine, ali so delovali proti nastajajoči državi ali ne, in ali so prejeli odškodnino, pa so za pravilno uporabo te določbe ZDen povsem nepomembne. Prav tako ničesar ne spreminja „argument“, da se določba 12. člena ZDen uporablja tudi, če je bivši lastnik premoženja v času vračanja še živ, a nima državljanstva. Tudi v tem primeru je namreč upravičenec njegov otrok in le, če je ta že mrtev, njegov vnuk, ki je državljan Republike Slovenije.

20. Sodišče zavrača tudi stališče stranke z interesom, da je treba pri razlagi 12. člena ZDen izhajati iz drugega odstavka 78. člen ZDen, ki določa, da zapuščina, o kateri se odloča v postopku denacionalizacije, preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Ta določba je bila v zakon vnesena, ker sicer splošna ureditev za prehod premoženja uvaja dan smrti, medtem ko v primeru denacionalizacije v večini primerov „prvotni upravičenec“ na dan smrti še ni lastnik premoženja. Za določanje dedičev pa je relevanten prvi odstavek 78. člena ZDen, ki določa, da se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. To pomeni, da se stanje, kdo je dedič po upravičencu do denacionalizacije, ugotavlja po stanju na dan prejšnjega sklepa o dedovanju. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDen (Ur.l. RS št. 65/98) je sicer v 20. členu določil, da se dedovanje po umrlem v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, vendar je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 to določbo razveljavilo, tako da velja prvotna zakonska ureditev. Pri tem ni odločilo, da bi drugačna ureditev veljala za tiste razlaščence, po katerih dedovanje ni bilo (nikoli) uvedeno. Če (prejšnjega) sklepa o dedovanju ni, se namreč glede na sodno prakso dedovanje uvede, torej stanje dedičev presoja, po stanju na dan zapustnikove smrti.3 Toženka za to, čemu naj bi ureditev v 12. členu ZDen terjala drugačen trenutek presoje vprašanja, kdo je dedič prvega dednega reda, to je po stanju na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji, ni navedla nobenih drugih argumentov, kot so tisti, ki jih je sodišče že zavrnilo v prejšnji točki obrazložitve. Zato ni imelo razloga, zaradi katerega bi smelo ob presoji, da je tak razlog utemeljen, odstopiti od dosedanje sodne prakse, ne da bi zaradi tega kršilo 22. člen ustave.

21. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. O ostalih tožbenih razlogih se ni izrekalo, ker so odpravo odločbe narekovali že navedeni razlogi. Tožnica je predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar za to ne obstajajo zakonski pogoji. Upravni spor je namreč primarno spor o zakonitosti upravnega akta. Treba je upoštevati načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave, ki terja omejitve posegov sodne veje oblasti v odločanje izvršilne veje oblasti.4 Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno (7. člen ZUS-1, 65. člen ZUS-1). V obravnavanem primeru zakon ne zapoveduje odločanja v sporu polne jurisdikcije. Če zakon tega ne zapoveduje, pa mora sodišče v smislu 65. člena ZUS-1 presoditi o potrebnosti takega odločanja z vidika varstva uveljavljane pravice oziroma pravnega položaja strank.5 Po presoji sodišča v obravnavani zadevi uveljavljana pravica takega odločanja ne terja, pri čemer tožnica tega, da njen položaj terja tako odločanje, niti ne zatrjuje.

22. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Sporno je pravno vprašanje, in sicer kakšna je pravilna uporaba materialnega prava.

23. Ker stranka z interesom A.A. v postopku ni uspela, je sodišče ob smiselni uporabi 154. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 njen zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo. Zahtevek Mestne občine ... je zavrnilo, ker z navedbami iz odgovora na tožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Glej I Up 538/2005 z dne 13. 7. 2005, I Up 52/2004 z dne 20. 9. 2007, I Up 816/2003 z dne 4.4.2006, I U 1350/20017 z dne 15. 5. 2018, I U 638/2009 z dne 24. 11. 2009, I U 2066/2009 z dne 25. 5. 2010, I U 1420/2006 z dne 18. 10. 2006, I U 2316/2018 z dne 7. 1. 2020. 2 12. člen ZDen se je na dan odločanja Ustavnega sodišča glasil : Če fizična oseba iz drugega odstavka 9. člena tega zakona ni upravičenec po tem zakonu, je upravičenec njegov zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona. V 9. členu pa je bilo določeno: Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona so upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo (prvi odstavek). Fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile vpisane v evidenco državljanov (državljansko knjigo) zaradi razlogov iz drugega odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45, in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48), niso upravičenci, razen v primeru, ko je bil posameznik zaradi verskih ali drugih razlogov interniran ali se je boril na strani protifašistične koalicije (drugi odstavek). 3 Glej I Cp 3011/2009 z dne 18. 11. 2009, I Cp 1273/2011 z dne 26. 10. 2011 4 Glej Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 527-531, Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 61. 5 Mira Dobravec Jalen in ostali, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, stran 371.