Jedro

Ker se kot nevšečnosti med zdravljenjem pri odmeri višine lahko upoštevajo le tiste nevšečnosti, ki so tožniku dejansko nastale, so pritožbene navedbe o tem, zakaj tožnik fizioterapije ni mogel obiskovati, pravno nerelevantne.

Denarna odškodnina za škodo zaradi manjvrednosti je enaka razliki med vrednostjo stvari, če do poškodbe ne bi prišlo in vrednostjo, ki jo ima poškodovana stvar po popravilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 26,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Meni, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo prenizka. Sodišče prve stopnje bi moralo glede trajanja telesnih bolečin slediti izpovedbi tožnika. Tožnik fizioterapije res ni obiskoval, vendar zato, ker bi zaradi tega trpelo njegovo delo. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je tožnik zaradi nezgode trpel tudi za nespečnostjo. Prav tako je prenizko odmerjena odškodnina za strah. V okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa sodišče neutemeljeno ni upoštevalo, da je tožnik zaradi strahu pred višino in hitrostjo opustil padalstvo in za nekaj let tudi smučanje. Izračun valorizacije že plačane odškodnine, ki je bil narejen dan pred izdajo sodbe, je napačen. Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča glede izgubljenega dobička iz naslova izvedbe smučarskih tečajev. Sodišče bi moralo na podlagi izpovedbe priče A.K., tožnikove izpovedbe in potrdila smučarskega kluba K. tožnikovemu zahtevku za plačilo izgubljenega dobička v višini 846,00 EUR ugoditi. Tožnik je izkazal, da bi ta znesek prejel, pri čemer sploh ni pomembno, ali bi znesek prejel od smučarskega kluba K. ali od tuje smučarske šole. Poleg tega bi sodišče v okviru odškodnine zaradi manjvrednosti vozila moralo upoštevati, da je tožnik zaradi prometne nezgode vozilo prodal po nižji ceni od vrednosti vozila (6.500,00 EUR). Zato je upravičen do zneska, ki ga predstavlja razlika med vrednostjo vozilo pred nesrečo in prodajno ceno.

V dodatnih pojasnilih k pritožbi, ki jih je tožnik vložil pravočasno (l. št. 193), pa tožnik opisuje pot svojega odškodninskega zahtevka do sodišča, razloge za menjavo pooblaščenca ter prilaga izpisek statističnega Urada RS glede višine valoriziranega zneska, ki ga je toženka kot nespornega plačala tožniku pred pravdo.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravno podlago za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe 179. in 182. člena OZ. Pri odmeri višine pravične denarne odškodnine je treba upoštevati temeljni načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevanje teh načel je tisti dejavnik, ki v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo zagotavlja, da se škode različnega obsega obravnavajo enotno in da se zanje določajo pravične denarne odškodnine. Tako mora sodišče v vsakem primeru posebej obseg telesnega in duševnega trpljenja ter strahu, ki ga v povezavi s škodnim dogodkom utrpi oškodovanec, presoditi tudi v primerjavi s posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse.

6. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. J.P., je tožnik v prometni nezgodi utrpel nateg vratne hrbtenice, zaradi česar je trajne srednje hude bolečine trpel 7 dni, občasne srednje hude kumulativno 4 dni, trajne lahke telesne bolečine 14 dni in občasne lahke 7 dni. Ker je doživljanje bolečin z vidika oškodovanca že po naravi stvari subjektivno in zanj neugodno, je sodišče prve stopnje glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno sledilo natančnemu in prepričljivemu mnenju izvedenca, ki je tožnikovo subjektivno doživljanje bolečin objektiviziral. Ker se kot nevšečnosti med zdravljenjem pri odmeri višine lahko upoštevajo le tiste nevšečnosti, ki so tožniku dejansko nastale, so pritožbene navedbe o tem, zakaj tožnik fizioterapije ni mogel obiskovati, pravno nerelevantne. Tudi obstoja nespečnosti, kar tožnik uveljavlja v okviru pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, tožniku ni uspelo izkazati. Zato nespečnosti sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Izvedenec je zatrjevan strah tožnika pred višino in hitrostjo izrecno izključil (mnenje na l. št. 91 spisa, tretji odstavek), zaradi česar ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo niti v okviru postavke strahu niti postavke duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (tožnik namreč trdi, da je zaradi strahu pred višino in hitrostjo opustil padalstvo in za nekaj let tudi smučanje).

7. Tožniku je bila zaradi utrpljene poškodbe prisojena odškodnina za nematerialno škodo v višini 2.200,00 EUR, kar predstavlja 2,26 povprečnih neto plač v času sojenja. Navedena odškodnina je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična in je pravilno umeščena (1) v okvir ostalih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Zato pritožbeno sodišče očitke o prenizko odmerjeni odškodnini zavrača. Znesek že plačane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje valoriziralo (168. člen OZ). S pritožbeno navedbo, da valorizirani znesek odškodnine znaša 2.222,00 EUR in ne 2.000,00 EUR, kot je upoštevalo sodišče prve stopnje, se pritožnik pritožuje v svojo škodo. Izračun za 222,00 EUR nižjega valoriziranega zneska, ki ga je bilo potrebno odšteti od prisojene odškodnine, je namreč tožniku v korist, zato ni upošteven (359. člen ZPP). Prav tako niso relevantne navedbe, da je bil izračun opravljen dan pred glavno obravnavo, saj je sodišče prve stopnje znesek, ki ga je toženka plačala tožniku 15.1.2008, pravilno valoriziralo na dan 19. 9. 2012, ko je bila opravljena zadnja glavna obravnava, torej je pri izračunu upoštevalo pravilen datum.

8. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s presojo obstoja izgubljenega dobička zaradi tožnikove nemožnosti poučevanja na smučarskih tečajih, je skrbna, natančna in prepričljiva, zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče (glej 15. točko obrazložitve). Ker pritožnik obstoja izgubljenega dobička ni izkazal (7. in 212. člen ZPP), je odločitev o zavrnitvi zahtevka iz tega naslova materialnopravno pravilna, pritožbeni očitki, ki grajajo dokazno presojo sodišča prve stopnje pa so neutemeljeni.

9. Tožnik je na podlagi 168. člena OZ upravičen do denarne odškodnine za škodo zaradi manjvrednosti (popravljene) stvari. Denarna odškodnina za škodo zaradi manjvrednosti je enaka razliki med vrednostjo stvari, če do poškodbe ne bi prišlo in vrednostjo, ki jo ima poškodovana stvar po popravilu. Pritožnik višino svojega zahtevka iz tega naslova utemeljuje s trditvami, da škoda znaša 1.540,00 EUR, ker je vozilo, ki je bilo pred nesrečo vredno 6.500,00 EUR, prodal za 4.854,00 EUR. Ker tožnik dokazov (razen svojega internetnega oglasa), ki bi potrjevali, da bi nepoškodovano vozilo dejansko uspel prodati po ceni 6.500,00 EUR (2), ni predložil, so pritožbeni očitki, ki grajajo ugotovljeno višino manjvrednosti vozila neupravičeni. Odločitev o višini manjvrednosti vozila je namreč utemeljena z natančnim in strokovnim izvedenskim mnenjem sodnega cenilca in izvedenca avtomobilske stroke, zato pritožbena graja v tem delu ni utemeljena.

10.Ostale pritožbene navedbe, ki jih je tožnik podal v dopolnitvi pritožbe, v zvezi s potekom vložitve odškodninskega zahtevka in zamenjavo pooblaščenca za odločitev v zadevi niso pravno relevantne, zato pritožbeno sodišče nanje v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Primerjaj zadevo II Ips 1269/2008 (primer VS001998).

(2) Ta vrednost celo presega s strani sodnega cenilca ugotovljeno vrednost vozila pred nezgodo: ta je namreč vrednost vozila pred nezgodo ocenil na 6.050,00 EUR.