Jedro

Ali je tožnik upravičen do vračila preostanka DPN ni bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom, temveč je bilo o tem odločeno že predhodno, in sicer z odločbo prvostopenjskega davčnega organa iz decembra 2017 (čemur tožnik ne oporeka), posledično pa bi tožnik navedbe, ki jih podaja v tem upravnem sporu, moral in mogel podati v pritožbi in morebitni tožbi zoper zavrnilni del odločbe iz decembra 2017.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel vlogo tožnika za odpravo odločbe o odmeri davka na promet nepremičnin (v nadaljevanju DPN) št. DT 4236-1/2012-496 (07-160-08) z dne 31. 8. 2012 in za vračilo plačanega davka ter odločil, da tožnik trpi svoje stroške postopka, davčnemu organu pa stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik marca 2018 vložil vlogo za odpravo odločbe iz leta 2012 in zahteval vračilo plačanega DPN v znesku 2.032,95 EUR. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik avgusta 2012 oddal napoved za odmero DPN v zvezi s sklenjeno prodajno pogodbo med tožnikom kot prodajalcem in A.A. kot kupcem, katere predmet je bila nepremičnina ... 336/5, na podlagi katere je bila še istega dne izdana omenjena odločba, s katero je bil tožniku odmerjen DPN v znesku 4.065,89 EUR, ki je bil plačan septembra 2012. Tožnik je naknadno, decembra 2017 vložil vlogo za odpravo odločbe in vračilo plačanega davka, h kateri je priložil sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 22. 3. 2017, s katero je bila potrjena sodba Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. I P 478/2013 z dne 9. 2. 2016. S slednjo je bilo ugotovljeno, da predstavlja predmetna nepremičnina skupno premoženje tožnika in B.B., zato je bila prodajna pogodba izrečena za neveljavno v delu, ki se nanaša na polovico te nepremičnine, in se je vzpostavilo prejšnje stanje, tako da se je na tej polovici vknjižila lastninska pravica na tožnika oz., namesto nanj, na B.B.. Glede na navedeno je davčni organ tožnikovi vlogi z odločbo decembra 2017 delno ugodil v delu, ki se nanaša na delež, na katerega se po odločitvi sodišča vknjiži B.B., v preostalem pa jo je zavrnil. Tožnik se zoper navedeno odločbo ni pritožil in je postala pravnomočna. Sedaj vložena vloga je enaka tisti iz decembra 2017 in tožnik k njej ni predložil novih dokazov. Ker pa je bilo o isti vlogi že pravnomočno odločeno, bi vsebinsko obravnavanje tožnikove sedaj vložene vloge pomenilo vodenje postopka o isti upravni stvari, kar je glede na določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nedopustno. Po 4. točki 129. člena ZUP organ zahtevo zavrže, med drugim če je bilo o isti upravni stvari že odločeno. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožnikovo vlogo bi bilo sicer mogoče obravnavati tudi kot pritožbo, vendar pa se je pritožbeni rok zoper odločbo iz decembra 2017 iztekel 12. 1. 2018, kar pomeni, da bi bila tožnikova vloga iz marca 2018 kot pritožba po 240. členu ZUP zavržena.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Predmet pritožbenega postopka je presoja pravilnosti zavrženja tožnikove vloge, ki je želel na podlagi istega dejanskega in pravnega stanja doseči odločitev o zadevi, o kateri je že bilo predhodno pravnomočno odločeno. Po mnenju drugostopenjskega organa je odločitev prve stopnje pravilna in na zakonu utemeljena. Pri tem se sedaj vložena vloga po mnenju tožnika navezuje na novo dokazilo, tj, sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 9. 2. 2016, vendar pa ta sodba po mnenju drugostopenjskega davčnega organa ne predstavlja takšnega dokazila, ki bi utemeljevalo drugačno dejansko stanje za odločitev v zadevi, saj je Višje sodišče v Ljubljani v svoji sodbi z dne 22. 3. 2017, na kateri je temeljila odločitev prvostopenjskega organa iz decembra 2017, pritrdilo tej prvostopenjski sodbi. Vložitev zahtevka na podlagi istega dejanskega in pravnega stanja pa pomeni po 129. členu ZUP podanost pogojev za zavrženje. Drugostopenjski organ v vednost tožniku pojasnjuje še, da iz dejstev, ki izhajajo iz obeh omenjenih sodb, delež na ½ polovici predmetne nepremičnine ostaja v solasti A.A., kar je razvidno tudi iz zemljiške knjige, zato ne drži, kot to navaja tožnik, da bi bila prodajna pogodba v celoti razveljavljena. Neveljaven je bil le del, na podlagi katerega je tožnik na A.A. prenesel delež na nepremičnini, ki je po sodni presoji pripadal B.B., v preostalem pa je pogodba ostala v veljavi. Izbris služnosti stanovanja v korist tožnika pa na odmero oz. vračilo davka ne vpliva.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in sodišču predlaga, naj razsodi in FURS naloži, da mu v 8 dneh vrne neupravičeno zadržan znesek DPN s pripadki. Navaja, da je Okrožno sodišče v Kranju s svojo sodbo pogodbo za prodajo predmetne nepremičnine razveljavilo kot navidezno v celoti, ne pa le delno. Tudi izgovarjanje drugostopenjskega davčnega organa, da sta ob vpogledu v zemljiško knjigo še vedno vknjižena B.B. in A.A., ne vzdrži resne presoje, enako tudi ne razpravljanje o delni razveljavitvi pogodbe. Po odločitvi sodišča pravni posel sploh ni bil sklenjen, za vrnitev plačanega davka v celoti pa je merodajna le sodba Okrožnega sodišča v Kranju. Izvršitev sodbe je B.B. predlagala takoj, uskladitev v zemljiški knjigi za drugi del predmetne nepremičnine iz navideznega lastništva pa je bila izvedena kasneje, kot to izhaja iz zemljiškoknjižnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 3. 2018, ki ga tožnik prilaga. Ne drži, da FURS ne bi razpolagala s celotno dokumentacijo, poleg tega pa ima tudi možnost vpogleda v zemljiško knjigo. Gre za zavlačevanje postopka in izmikanje vračilu davka. Tožnik prilaga prvotno odločbo FURS iz decembra 2017, svojo vlogo, izpodbijani sklep, pritožbo zoper izpodbijani sklep, odločbo drugostopenjskega davčnega organa, sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, svoj naknadni zahtevek za vračilo davka z dne 18. 5. 2019, dopis FURS z dne 23. 5. 2019 ter cit. zemljiškoknjižni sklep z dne z dne 27. 3. 2018. 5. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ter drugostopenjske odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet tega upravnega spora je odločitev o zakonitosti izpodbijanega sklepa, s katerim je bila na podlagi 129. člena ZUP tožnikova vloga zavržena, ker je bilo o isti upravni zadevi (tj. vračilu DPN v višini preostalih 2.032,95 EUR) že pravnomočno odločeno, in sicer je bila izdana zavrnilna odločba (odločba iz decembra 2017, po kateri tožnik delno ni uspel), dejansko stanje, na katero se opira tožnikov zahtevek, pa se ni spremenilo (Višje sodišče v Ljubljani je s svojo sodbo pritrdilo pravilnosti sodbe Okrožnega sodišča v Kranju, na kateri je temeljila odločitev davčnega organa, zato sodba Okrožnega sodišča v Kranju ne utemeljuje drugačnega dejanskega stanja za odločitev o zadevi).

8. Sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi, četudi jo izrecno vlaga zoper izpodbijani sklep, ne podaja navedb, s katerimi bi osporaval samo odločitev, ki je bila sprejeta z izpodbijanim sklepom, tj. zavrženje njegove vloge (denimo, da ne gre za isto upravno stvar ali da dejansko stanje je drugačno), temveč podaja navedbe o tem, zakaj je upravičen do vračila preostanka plačanega DPN (češ, da je bila pogodba med tožnikom in A.A. sodno v celoti razveljavljena ter da je bilo ugotovljeno in odločeno o navideznosti pogodbe ter da pravni posel sploh ni bil sklenjen, pri čemer pa je bilo to naknadno usklajeno tudi v zemljiški knjigi). Ali je tožnik upravičen do vračila preostanka DPN, pa ni bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom, temveč je bilo o tem odločeno že predhodno, in sicer z odločbo prvostopenjskega davčnega organa iz decembra 2017 (čemur tožnik ne oporeka), posledično pa bi tožnik navedbe, ki jih podaja v tem upravnem sporu, moral in mogel podati v pritožbi in morebitni tožbi zoper zavrnilni del odločbe iz decembra 2017. Vendar pa je cit. odločba postala dokončna. Tožnik s svojimi tožbenimi navedbami izpodbijanega sklepa torej ne more izpodbiti.

9. Sodišče zavrača tožnikove dokazne predloge, in sicer: prvotno odločbo FURS iz decembra 2017, tožnikovo vlogo, izpodbijani sklep, pritožbo zoper izpodbijani sklep ter odločbo drugostopenjskega davčnega organa sodišče zavrača kot nepotrebne dokazne predloge, saj o vsebini teh dokumentov med strankama ni spora, sodbo Okrožnega sodišča v Kranju in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani sodišče zavrača kot nerelevantna dokazna predloga, saj se v tem upravnem sporu ne presoja meritorna odločitev davčnega organ, enako tudi tožnikov naknadni zahtevek za vračilo davka z dne 18. 5. 2019 ter dopis FURS z dne 23. 5. 2019, ker se v tem upravnem sporu ne presoja odločitev davčnega organa o vlogi tožnika z dne 18. 5. 2019, zemljiškoknjižni sklep z dne z dne 27. 3. 2018 pa sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto, saj gre za dokaz, ki v času odločanja na prvi stopnji (tj. dne 20. 3. 2018) še ni obstajal, saj je datiran na 27. 3. 2018 (prim. 52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS‑1).

10. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 11. Tožnik povračila stroškov upravnega spora ni zahteval. 12. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno, tožnik pa v zvezi s pravnorelevantnim dejanskim stanjem tudi ni podal nobenih dokaznih predlogov, ki bi terjali izvedbo na glavni obravnavi (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.