Jedro

V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in ne za razloge po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot meni tožnik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je kot pristojni organ z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1984 v kraju ..., Maroko, Državljan Maroka, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) ter v 2. točki izreklo, da se tožnik pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 16. 4. 2018 od 13,20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 16. 4. 2018 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podaji prošnje je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno omejeno gibanje na Center za tujce zaradi namena predaje zaradi znatne nevarnosti, da bo pobegnil pred izvršitvijo predaje odgovorni državi članici. Po podatkih baze Eurodac je bilo ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer 19. 6. 2017 v Grčiji, kjer ni počakal na zaključek postopka. Pred tem je tožnika 9. 4. 2018 obravnavala Policijska postaja Črnomelj. Iz policijske depeše izhaja, da ga je slovenska policija prijela pod naseljem Učakovci. in da je pred prijetjem bival v Turčiji, Grčiji, Albaniji, Črni Gori, Bosni in Hercegovini ter Hrvaški. Za azil je zaprosil poleg Grčije še v Albaniji, Črni Gori ter Bosni in Hercegovini, vendar nikjer ni počakal na odločitev. Namenjen je bil v Francijo, kjer bi se zaposlil kot zidar. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da njegovo življenje v Maroku ni bilo ogroženo, ampak, da ga je zapustil, da bi iskal boljšo prihodnosti. Tožnik se je pred izdajo sklepa o omejitvi gibanja izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah glede omejitve gibanja, kar je razvidno iz zapisnika o ustni seznanitvi z dne 16. 4. 2018. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, Grčijo pa je zapustil, ker so mu prijatelji rekli, naj gre raje z njimi proti Albaniji in naj ne čaka na odločitev. Na Hrvaškem ni zaprosil, ker je slišal, da Hrvatje ne dajejo azila, ampak te vrnejo v Bosno in da policija jemlje migrantom denar in mobitele.

3. Glede na navedeno in skladno z Uredbo Dublin III, po kateri mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna (3. člen), in glede na merila iz poglavja III, toženka navaja, da bo pristojnim organom Grčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in zaprosilo za nujen odgovor, ki mora biti po 28 (3) členu Uredbe Dublin III podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Tožniku pa je, skladno z drugi odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, ki ga citira, in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba in sklep I Up 26/2016), ki jo povzema, izrekla ukrep pridržanja.

4. Pri presoji tožnikove begosumnosti oziroma znatne nevarnosti, da bo pobegnil, toženka navaja, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal v dveh državah članicah, in sicer v Grčiji in na Hrvaškem. V slednji prošnje ni podal, v Grčiji pa jo je podal zgolj zato, da bi ga tamkajšnji organi ne zaprli in na zaključek ni počakal, temveč je Grčijo samovoljno zapustil in ni počakal na izdajo odločbe. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku iz pete alineje prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Vse navedeno potrjuje prepričanje, da bi tožnik, tako kot vse predhodno navedene države, v katerih se je nahajal pred prihodom v Slovenijo, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Če tožnik ne bi bil prijet s strani policistov, je glede na vse precej verjetno, da bi pot nemoteno nadaljeval. Namen mednarodne zaščite je nuditi zaščito ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne omogočati ilegalnega sprehajanja med državami, kar dejansko počne tožnik in s tem onemogoča katerikoli državi merodajno odločanje o tožnikovih domnevnih težavah v izvorni državi. Zaradi nadaljevanja postopka je zato nujno potrebno tožniku omejiti gibanje in s tem zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena predaja odgovorni državi članici, in sicer s pridržanjem na prostore Centra za tujce. Toženka navaja določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki jo citira. Milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, po presoji toženke ni primeren in ni učinkovit, saj večina pridržanih oseb zaradi nezadostnih varnostnih ukrepov območje Azilnega doma samovoljno zapusti še preden je odločeno o njihovi prošnji, za kar navaja razloge. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014. Toženka se glede trajanja pridržanja sklicuje na tretji odstavek 28. člena ZMZ-1. 5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti, kot tudi ne dejstva, na katera toženka opira odvzem prostosti na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka utemeljuje odvzem na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki ga citira in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016, vendar je bila sodba Al Chador, ki se nanjo sklicuje tožnik, izdana leto dni po tej sodbi. Ker v Sloveniji ni pravne podlage za izrek omejitve gibanja, se tožnika ne sme pridržati. Navaja sklep Vrhovnega sodišča RS X DoR 7/2018 z dne 7. 3. 2018. Tožnika ne bi smeli pridržati v Centru za tujce iz razloga, ker država ni sposobna izvajati manj prisilnega ukrepa v Azilnem domu in tudi ne zato, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov pridržanja, ki je obveznost na podlagi člena 28 (2) ter uvodne izjave 20 Uredbe Dublin III ter člena 8 (4) Direktive o sprejemu v zvezi s členom 28 (4) Uredbe Dublin III. Slovenski zakonodajalec je uredil manj prisilno sredstvo od pridržanja v Centru za tujce in sicer na območju Azilnega doma, kar pa ne gre za manj prisilni ukrep od odvzema prostosti. Ker noben od možnih manj prisilnih ukrepov od odvzema prostosti (redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obvezno zadrževanje na določenem mestu) ni urejen, toženka ne mora izvajati tega ukrepa v primerih, ko ni povsem očitno, da je tožnik znatno begosumen. Takšen je primer tožnika, pri katerem je toženka utemeljuje njegovo morebitno znatno begosumnost zgolj iz razloga, ker je pred ilegalnim prihodom v Slovenijo prehajal iz ene države v drugo : iz Turčije v Grčijo, nato v Albanijo, Črno goro, Bosno in Hercegovino preko Hrvaške v Slovenijo ter iz razloga, ker je za azil zaprosil že v Grčiji, Albaniji in BiH, ni pa nikjer počakal na odločitev. V Hrvaški ni zaprosil, ker je že od drugih prosilcev izvedel, da v tej državi grdo ravnajo z njimi, kar je dejansko znano dejstvo za vse balkanske države in da azila ne dajejo. V Grčiji pa je jasno izpovedal, da je zaprosil zgolj zato, da ga ne bi tam zaprli za nekaj mesecev in je zato odšel iz te države naprej proti Sloveniji, ne da bi čakal na odločitev. Toženka ni upoštevala dejstva, da je želel čim prej priti v ciljno državo Francijo, kjer živi njegov brat in ni upoštevala namere, da je želel čim prej priti znotraj šengenske meje, zaradi česar je prehajal iz države v državo, dokler ni prišel v Slovenijo in sedaj nima več namena ilegalno prehajati državne meje, temveč ima namen počakati v Sloveniji na odločitev pristojnega organa.

6. Ob ustni naznanitvi toženka ni tožniku pojasnila, zakaj meni, da obstaja utemeljena nevarnost tožnikovega pobega. Skopo pojasnilo na zapisniku ne zadostuje, čeprav je tožnik rekel, da ne želi dodatne razlage, tega ne bi smela toženka jemati resno, saj je bil pod pritiskom in stresom in se mu je zdelo najbolje, da toženko ne obremenjuje. Toženka je s tem kršila pravico do natančne seznanitve z razlogi za odvzem prostosti, saj se edino na ta način lahko utemelji uporaba prvih dveh alinej iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Posledično mu ni bila dana pravica do izjave. Toženka je postavljala nedovoljena vprašanja, saj je dolžnost uradne osebe, da prosilca sooči z dejstvi, ki za organ pomenijo izpolnitev kriterijev iz prvih dveh alinej prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Sodna praksa je že sprejela stališča, da pomeni bivanje v Centru za tujce, poseg v tožnikovo osebno svobodo in ne ukrep omejitve gibanja. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da mora biti ukrep sorazmeren. Če pri tem upoštevamo, da iz sodb SEU izhaja, da se šteje prekinitev postopka samo v primeru, ko gre za prekinitev postopka v državi, ki odloča o ukrepu omejitve gibanja, potem je izpodbijani ukrep nezakonit. Če pa država Slovenija ne opredeli pojma možnost pobega v zakonu, skladno z Uredbo Dublin III, in ne upošteva niti evropske niti slovenske sodne prakse niti sama ne pridobi informacije javnega značaja, skladno z 22. členom ZMZ-1, potem je izpodbijani sklep nezakonit, tako v procesnem kot v materialnem smislu. Tožnik se v Centru za tujce slabo počuti, saj ima psihične probleme glede zaprtosti prostora. Sam je Berber, ki živijo v puščavi in na svobodi. Tožnik navaja, da skuša v Centru za tujce priti v stik s svojo sestro, ki živi v Maroku, ki ima telefon in kontakt na „Whats up-u“, da bi mu lahko poslala vozniško dovoljenje, ki ga je pustil doma, svoj potni list in osebno izkaznico pa je izgubil na poti, ko se je peljal v čolnu po reki med Turčijo in Grčijo. Skupaj s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da do pravnomočnosti odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Z izpodbijanim sklepom je tožniku kršena pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, pri čemer se sklicuje na sodno prakso. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadrži izvrševanje sklepa do pravnomočnosti odločitve o tem sklepu.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in prereka tožbene navedbe.

8. Tožnik na naroku vztraja pri tožbi.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in ne za razloge po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot zmotno navaja tožnik v tožbi. Da v zvezi s tožnikom poteka postopek predaje, je razvidno iz predloženih upravnih spisov in v zadevi niti ni sporno. Iz upravnih spisov izhaja, da je toženka pristojnim organom Grčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca in sicer je toženka zaprosila za nujni odgovor (tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III).

11. Sporno v zadevi je tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena v povezavi s členom 2 (n) Uredbe Dublin III.

12. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, na katerega se (v povezavi z peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Po členu 2 (n) Uredbe Dublin III „nevarnost pobega“ pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.

13. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu s citirano določbo 28. člena Uredbe Dublin III je bila, glede na razloge izpodbijanega sklepa, po presoji sodišča s strani toženke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem centru, kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom, mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja še, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča RS (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. točka) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Po stališčih Vrhovnega sodišča RS je mogoče uporabiti zgolj tiste kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III in kot takšne najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Neskladnosti razlogov izpodbijanega sklepa z navedenimi stališči sodišče ne ugotavlja. Prav tako ne ugotavlja njihove neskladnosti s sodbo SEU v zadevi Al Chodor (C-528/2015 z dne 15. 3. 2015), ki se nanjo tožnik sklicuje, po kateri morajo biti objektivna merila, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito v zvezi s katerim poteka postopek predaje, določeni z zakonom. Tej zahtevi je v slovenskem pravnem redu zadoščeno, saj gre, kot že navedeno, za uporabo zakonsko določenih kriterijev in ne zgolj za kriterije, ki bi jih oblikovala ustaljena upravnosodna praksa.

14. Sodišče pa se strinja tudi s presojo in zaključki toženke glede na ugotovljeno dejansko stanje. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo nezakonito prehajal meje držav članic (Grčija, Hrvaška) in prehajal iz države v državo na nedovoljen način, ter da je po podatkih Eurodac, ki se nahajajo v spisih, že zaprosil za mednarodno zaščito, in sicer v Grčiji, kjer pa ni počakal na zaključek postopka. Sodišče se strinja z oceno toženke, da je tožnik podal v Grčiji prošnjo zgolj zato, da ne bi bil zaprt in da je tako lahko nadaljeval pot proti zastavljenem cilju, kar je tudi storil. Državo je samovoljno zapustil, ne da bi počakal na odločitev o prošnji, pri tem pa v postopku niti na naroku ni podal nobenih prepričljivih razlogov za tako ravnanje, ki bi kazali na to, da je v postopkih nameraval sodelovati in spoštovati sprejete odločitve. Tako ugotovljena dejstva ustrezajo po vsebini objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika (peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi s členom 2 (n) in členom 28 Uredbe Dublin III).

15. Tožnik je na naroku, enako kot na zapisnik o ustni seznanitvi, glede razloga za vložitve prošnje v Grčiji navedel, da bi ga v nasprotnem primeru zaprli, da prvotno ni hotel ostati v Grčiji in da je želel nadaljevati pot. Tožnik je glede ciljne države na naroku povedal, da so mu svetovali, naj gre v Francijo, vendar da so mu prijatelji svetovali, naj gre v Slovenijo in da ni izrazil želje, da bi se pridružil bratu v Franciji, ker da je tolmač posredoval drugačne podatke. Na PP Črnomelj je navedel Francijo, enako v prošnji za mednarodno zaščito, ker da ima tam brata, ki mu je to predlagal, v Sloveniji pa je zaprosil, ker nima denarja, da gre naprej v Francijo k bratu. Glede tožnikovih navedb je bistveno tudi, da jih tožnik v postopku spreminja, kar prav tako kaže na tožnikovo nesodelovanje v tem postopku kot kriteriju, ki kaže na tožnikovo begosumnost. Glede osebnih dokumentov je na naroku povedal, da je izgubil potni list in osebno izkaznico na morju na poti med Turčijo in Grčijo, ker se je prevrnil čoln in da je tako povedal tudi na policijski postaji, ter da ni navedel, da jih je pustil pri sprovajalcu in da je tolmač posredoval takšne informacije. Tolmač je bil za arabski jezik, ki ga razume. Glede njegove izjave na PP Črnomelj, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji, Albaniji, Črni gori, Bosni in Hercegovini, je na naroku, enako kot pri podaji prošnje povedal, da je podal prošnjo samo v Grčiji in da so mu v Albaniji in Črni gori policisti odvzeli prstne odtise, ne pa tudi v Bosni in Hercegovini, kjer je plačal samo prekršek na sodišču in šel naprej. Policija naj bi ga prijela v Grčiji in Bosni. Na Hrvaškem ni zaprosil, ker je slišal od drugih, da zelo grdo ravnajo s tujci in da jim ne dajo pravice do mednarodne zaščite.

16. Na vprašanje, zakaj ni počakal na odločitev pristojnih organov v Grčiji, je na naroku povedal, da ni počakal na odgovor, ker ni hotel biti tam in da je živel ilegalno in taval po grških mestih in se je bal, da bi ga prijeli varnostni organi in da se ni odzval vabilu na razgovor. Zakaj je zapustil Grčijo, ne da bi počakal na odločitev pristojnih organov v Grčiji, tožnik tudi na naroku ni navedel konkretnih in prepričljivih razlogov. Tožnik je povedal, da je v Grčiji imel prevajalca, ki ga je tudi razumel. Tožnikove navedbe, da se je bal, da bi ga prijeli varnostni organi in da je v Grčiji živel ilegalno, pa so neskladni z njegovimi navedbami, da je imel osebno izkaznico za prosilca za azil. V Republiki Sloveniji je tožnik za mednarodno zaščito nesporno zaprosil šele, ko je bil (po ilegalnem prestopu meje) prijet s strani policije Na naroku je rekel, da bi to storil tudi v primeru, da ga policija ne bi prijela, kar pa je glede na konkretne okoliščine, da je ilegalno prehajal meje članic EU (Grčija, Hrvaška), neprepričljivo. Vse navedene konkretne okoliščine, enako kot pristojni organ, tudi sodišče utrjujejo v prepričanju, da bi tožnik, kolikor ne bi bil pridržan, z namenoma, da pride v Francijo, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo odgovorni državi članici, kot se to zahteva po Uredbi Dublin III. Konkretne okoliščine, kot izhajajo v razlogih izpodbijanega sklepa, sodišču ne vzbujajo nobenega dvoma o obstoju znatne begosumnosti pri tožniku.

17. Tožnik drugih razlogov za drugačno presojo dejanskega stanja niti ne navaja. V tožbi izpodbija razloge po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki pa niso uporabljeni, saj toženka navaja razlog po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato je v tem delu tožba nerazumljiva in tudi nekonsistentna. Enako velja posledično za razloge, da tožnik z dejstvi na tej podlagi ni bil podrobno seznanjen, kot tudi glede očitkov tožnika o postavljanju nedovoljenih vprašanj, ker naj bi pred tem s strani pristojnega organa ne bi bil soočen z dejstvi, ki za organ odločanja pomenijo izpolnitev kriterijev iz prvih dveh alinej prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato so brezpredmetni tudi očitki, da je posledično temu tožniku kršena pravica do izjave.

18. Tožbeni razlogi, da toženka ni upoštevala, da je želel tožnik čimprej priti v ciljno državo v Francijo, kjer živi njegov brat in da ni upoštevala namere, da je tožnik želel čimprej priti znotraj šengenske meje, in da je zato prehajal iz države v državo, dokler ni prišel v Slovenijo, niso opravičljivi razlogi za to, da tožnik ni počakal na odločitev pristojnih organov v Grčiji in po presoji sodišča kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku. Drugih razlogov pa tožnik ne navaja. Da pa se kriterij “nesodelovanje v postopku“ iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 nanaša na nesodelovanje v postopku mednarodne zaščite pred vsemi organi držav članic EU, in ne le pred organi države članice, kjer se odloča o pridržanju, kar pomeni tudi zapustitev druge države v teku postopka, ki ga je v njej začel sam prosilec, pa izhaja tako iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (npr. zadeve I Up 26/2016 in X Ips 7/2017) in Upravnega sodišča RS (npr. zadeve I U 620/2017, I U 10/2017, I U 1369/2017).

19. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bila sodba SEU v zadevi Al Chodor2 izdana leto dni po sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS I Up 26/2016, na katero se toženka sklicuje, sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS iz sklepa X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017, kjer je Vrhovno sodišče RS ponovno opozorilo na svojo predhodno sodbo in sklep I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, kjer je navedlo, da je mogoče uporabiti zgolj kriterije iz 68. člena ZTuj-2, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III in da je mogoče uporabiti najmanj kriterije iz tretje, četrte in pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 20. Sodišče dodaja, da okoliščini, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje in da v Sloveniji nima nemožnost bivanja (prva in tretja alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2), ki se nanju toženka (med drugim) tudi sklicuje, po presoji sodišča, ob izkazanosti kriterija iz pete alineje prvega odstavka, nista odločujoči. Ukrep omejitve gibanja je namreč mogoče izreči že v primeru, ko je podan samo eden od kriterijev nevarnosti pobega iz tretje, četrte ali pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 21. Sklicevanje tožnika na sklep Vrhovnega sodišča RS X DOR 7/2018 z dne 7. 3. 2018, s katerim je Vrhovno sodišče RS sodišče dovolilo revizijo, pa samo po sebi ne pomeni tudi pravilnost stališča, kot ga zagovarja toženka, da v Republiki Sloveniji ni pravne podlage za izrek omejitve gibanja.

22. Iz spisov tudi sledi, da je tožnik imel v Republiki Sloveniji ves čas postopka tolmača in ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in ob ustni seznanitvi na zapisnik o ustni naznanitvi tudi pooblaščenca, kar pomeni, da je lahko, in po podatkih spisov tudi je, sodeloval v postopku ter imel možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah, o katerih je bil povprašan s strani pristojnih organov in ki so pomembne za odločitev. Toženka je v postopku razčiščevala okoliščine begosumnosti in tožniku dala možnost, da se izreče glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa. Postopek je voden pravilno, tožniku so bila vročena vsa pisanja v njemu razumljivem jeziku, izpodbijani sklep je obrazložen in ga je mogoče preizkusiti. Po določbi drugega odstavka 5. člena EKČP je ob odvzemu prostosti treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti. Po četrtem odstavku istega člena ima vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, zoper odločitev o odvzemu prostosti, zagotovljeno sodno varstvo. Iz zapisnika, ki je sestavni del upravnih spisov, izhaja, da je bil tožnik poučen o vzrokih za odvzem prostosti, saj je bil seznanjen s tem, da bo zaradi izrazite begosumnosti in nezakonitega prehajanja državnih mej članic EU za namen predaje pridržan na prostore Centra za tujce. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume, zakaj mu je gibanje omejeno na prostore Centra za tujce, je tožnik odgovoril pritrdilno. Razlogi, ki jih tožnik navaja v tožbi, da je bil pod stresom in pod pritiskom in da zato ni hotel postavljati dodatnih vprašanj, so neprepričljivi, saj tega v postopku tožnik ni navajal, zato sodišče te razloge zavrača. Razloge za pridržanje pa je toženka pojasnila tudi v izpodbijanem sklepu.

23. Obrazloženo (z obširnim opisom razmer v azilnem domu) pa se v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti predajo. Na ta način je toženka argumentirano obrazložila sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena ZMZ-1. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru in z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot toženka podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Kot možna zato ostane le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča, in ki hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive3, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

24. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in iz tožnikove izpovedbe na naroku, kjer je tožnik povedal, da se v Centru za tujce počuti dobro, da so razmere v Centru za tujce dobre, da policisti in strokovno osebje z njim ravnajo zelo lepo, da ima zdravstveno oskrbo in dostop do odprtih površin. Vse kar ga moti je to, da je v zaprtem prostoru, kar pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

25. V zvezi s tožbeno navedbo, da gre v predmetni zadevi za odvzem prostosti in ne za omejitev gibanja, sodišče lahko pritrdi tožniku, da gre v primeru pridržanja na območje Centra za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza ukrepu odvzema prostosti v smislu 28. člena Uredbe Dublin III, kot je to izpostavilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Up 26/2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je tožena stranka v postopku predaje osebe odgovorni državi članici upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III ne ureja ukrepov, ki ne pomenijo pridržanja kot odvzema prostosti (npr. omejitev gibanja) in se zato glede izvedbe tega ukrepa uporablja ZMZ oz. ZMZ-1, skladno z Recepcijsko direktivo. Ta direktiva pa v členih 9, 10 in 11 ureja izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti in med drugim določa, da se ta ukrep izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, pod predpisanimi pogoji (npr. ločitev od navadnih zapornikov). Zato so po presoji sodišča tudi v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izrek tovrstnega ukrepa.

26. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, sodišče v postopku pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

27. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče RS po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

28. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), ( Uradni list EU L 180/31 z dne 29. 6. 2013). 2 Sodba SEU v zadevi Al Chodor, C-528/15 z dne 15. 3. 2017. 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L 180/96 z dne 29. 6. 2013).