Jedro

Stranka v inšpekcijskem postopku je na podlagi 73. člena ZUN samo investitor, le v izjemnem primeru tudi lastnik ali upravljalec zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 370/99-10 z dne 5.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.11.1998, s katero je tožena stranka zavrgla tožnikovo pritožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 20.3.1998. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje investitorju ŽU S. med drugim naložil, da odstrani zaščitno mrežno ograjo vključno s kovinskimi stebri in sicer 11 stebrov z dolžino mrežne ograje cca. 30 m, višine 4 m, na SV strani nogometnega igrišča in 12 stebrov z dolžino mrežne ograje cca. 30 m, višine 4 m na SZ nogometnega igrišča, kar je investitor postavil v S. na zemljišču s parc. št. 1391/1, 1391/9, 1391/2 in 1391/8 k.o. S. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo zavrgla iz razloga, ker je glede na določbo 73. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) ni vložila upravičena oseba.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo ugotovitve tožene stranke in pritrdilo odločitvi tožene stranke.

Tožnik v obravnavani zadevi ni investitor, niti lastnik in tudi ne upravljalec zemljišča, na katerem je prišlo do spornega posega v prostor, zato mu tudi po presoji prvostopnega sodišča ni mogoče priznati položaja stranka v tem postopku.

Tožnik vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker pri odločanju ni uporabilo določbe 16. člena ZOR in ni upoštevalo načela prepovedi povzročanja škode. Zaradi tega je nepravilno odločilo, ko mu ni priznalo položaja stranke v obravnavani zadevi. Navaja, da je zaradi spornega objekta ogroženo njegovo zdravje, posledično zaradi hrupa.

Dne 10.10.2001 je tožnik vložil dopolnitev pritožbe in ugovor zoper opomin za plačilo sodne takse v upravnem sporu.

Tožena stranka in prizadeta stranka ŽU S. na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sporno v obravnavani zadevi je ali je tožnik upravičena oseba za vložitev pritožbe zoper odločbo, izdano investitorju, na podlagi določbe 73. člena ZUN. Na podlagi navedene določbe odredi organ urbanistične inšpekcije, da se objekt ali del objekta odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira poseg v prostor, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna, in sicer na investitorjeve stroške, če investitorja ni mogoče odkriti, pa na stroške lastnika oziroma upravljalca zemljišča. Glede na navedeno določilo je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je stranka v inšpekcijskem postopku na podlagi 73. člena ZUN lahko samo investitor, samo v izjemnem primeru pa tudi lastnik oziroma upravljalec zemljišča. Ko je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v upravnih spisih pravilno povzelo ugotovitev, da tožnik ni niti investitor niti lastnik in tudi ne upravljalec zemljišča, na katerem je prišlo do spornega posega v prostor, je pravilno presodilo, da je bila odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove pritožbe pravilna.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj se ne nanašajo na pravno in dejansko podlago izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 26. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) tožniku izdalo nalog in opomin za plačilo takse za tožbo in za plačilo sodne takse za pritožbo, zoper katera je tožnik vložil ugovor. Po določbah ZST zoper opomin za plačilo takse ni dovoljena pritožba oziroma ugovor, zato pritožbeno sodišče o ugovoru tožnika zoper opomin za plačilo sodne takse ni odločalo. Po vsebini je ugovor tožnika glede na določbo 1. odstavka 27. člena ZST mogoče šteti kot zahtevo stranke za izdajo odločbe o odmeri takse. Za odločanje o zahtevi je pristojno sodišče prve stopnje.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.