25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. A. A. iz Ž. na seji senata dne 25. aprila 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba dr. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 413/98 z dne 3. 12. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 916/98 z dne 9. 6. 1998 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 543/98 z dne 18. 5. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je odgovorni urednik časopisa Dnevnik v rubriki [Zelena pika[ sobotne priloge tega časopisa na isti način, kot je bil objavljen članek B. B., dolžan objaviti tožnikov odgovor na članek B. B. V obrazložitvi je navedlo, da članek zoper katerega tožnik zahteva objavo odgovora, vsebuje navedbe, ki so objektivno takšnega značaja, da posegajo v čast in dobro ime tožnika, ker ga diskreditirajo po strokovni in človeški plati.

Zato po mnenju sodišča prve stopnje ni bilo potrebno, da bi tožnik subjektivno dokazoval svojo prizadetost. Sodišče tudi ugotavlja, da odgovor tožnika tudi ni identičen njegovemu že objavljenemu članku v polemiki z B. B. in je zato dopusten.

Poleg tega pa naj bi tožnika v polemiko vpletel prav B. B. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da Zakon o javnih glasilih (Uradni list RS, št. 18/94 - v nadaljevanju ZJG) pojma odgovora ne definira, zato se je poslužilo jezikovne intrepretacije tega pojma. Meni, da se po njej navedbe v članku, katerega objavo tožnik zahteva, lahko štejejo kot odgovor, ker se beseda informacija ne nanaša zgolj na vsebino spora pri polemiki, ampak tudi na oceno tožnikovega znanja prava, njegove verodostojnosti in njegovega strokovnega ugleda. Višje sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek za objavo odgovora zavrnilo, ker je menilo, da je članek B. B. polemika in ne informacija, zoper katero bi bil dopusten odgovor. Pri tem Višje sodišče obrazloži, da je informacija v novinarskem poročanju obvestilo ali sporočilo javnosti o dogodku ali dejstvu, za katerega je mogoče preveriti njegovo točnost. Medtem ko je polemika po mnenju Višjega sodišča bojevit oziroma izzivalen časniški boj med dvema ali več osebami, kjer so stališča avtorjev odločilnega pomena. Sodišče sicer meni, da sporni članek B. B. vsebuje nekatere trditve, ki bi jih bilo mogoče šteti za informacijo, vendar ugotavlja, da tožnikov odgovor teh dejstev ne zadeva, temveč predstavlja tožnikov pogled na delovanje in na osebo B. B. ter delo Ustavnega sodišča. Sodišče tudi navaja, da skuša tožnikov odgovor zgolj odgovoriti na izrečene žalitve in da skuša z njim tožnik vplivati na uredniško politiko. Hkrati po mnenju Višjega sodišča pritožbene navedbe v zvezi z vprašanjem prizadetosti časti in dobrega imena niso odločilnega pomena pri presoji vprašanja, ali je tožena stranka dolžna objaviti odgovor.

Revizija je bila kot neutemeljena zvrnjena. Vrhovno sodišče je ponovno poudarilo, da je s popravkom ali odgovorom sankcionirana le informacija oziroma obvestilo (sporočilo), ki vsebuje trditve, dejstva oziroma podatke, ki so preverljivi.

Takšnega obvestila oziroma informacije po mnenju Vrhovnega sodišča ne predstavljajo v javnem glasilu objavljeni sporni prispevki, ki jih je možno opredeliti kot komentarje, interpretacije, mnenja, prepričanja, polemike in podobno.

Sodišče opozarja, da je vezano na dejanske ugotovitve prve stopnje, ki navajajo, da gre v konkretnem primeru za polemiko med tožečo stranko in B. B. Ker naj bi bilo po mnenju Vrhovnega sodišča odgovor zahtevati le na podlagi informacije, ki vsebuje dejstva in navedbe in ne [na kakršnakoli nanašajoča se mnenja in polemiko[ in ker je [tudi vsebina odgovora lahko le bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni[, je sodišče revizijo zavrnilo.

Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da naj bi mu Vrhovno sodišče z zaključkoma, da [je mogoče zahtevati odgovor le na informacije, ki vsebujejo dejstva in navedbe in ne kakršnekoli (nanašajoče se na mnenja, polemiko in podobno) in da se mora odgovor nanašati na vsebino informacije[ in [da je vsebina odgovora lahko le bistveno dopolnjevanje dejstev in podatkov, ki so bili v objavljeni informaciji izpuščeni in se zato ta informacija kaže kot nepopolna, ki jo odgovor dopolnjuje[, kršilo pravico do odgovora (40. člen Ustave).

Pravica do odgovora naj bi mu bila kršena tudi, ker je Vrhovno sodišče zanjo zahtevalo prizadetost posameznika.

Ustavno pravico do popravka in do odgovora (40. člen Ustave) varuje naš pravni red predvsem tako, da ima vsakdo, ki meni, da je zaradi odklonilnega ravnanja uredništva javnega glasila v tej pravici prizadet ali zanjo prikrajšan, pravico v pravdi od odgovornega urednika zahtevati objavo (v času odločanja o pritožnikovi tožbi 14. člen ZJG). Te zaščite se je pritožnik poslužil in je je bil s sodbami vseh treh stopenj tudi deležen.

Ustavno sodišče ni še ena - torej četrta - instanca rednega sojenja in se praviloma ne more spuščati v ocenjevanje, ali so sodišča pri sojenju pravilno uporabila materialno pravo. Ker pa gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka ali odgovora na informacijo neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, bi se Ustavno sodišče tokrat smelo in moralo spustiti v obravnavo izpodbijane sodbe in ugotavljati, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena Ustave zožena in zato kršena. Za tako omejitev bi se lahko izkazala pravna razlaga v sodbi Vrhovnega sodišča, da ustavodajalec tudi pravico do objave odgovora na informacijo (torej ne le pravico do popravka) veže na pogoj, da je bila kršena posameznikova pravica ali interes. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997 (OdlUS VI, 181) zavzelo in obrazložilo glede tega drugačno stališče. Vendar v obravnavanem primeru omenjena morebitna razlika v razumevanju ustavne določbe pritožniku ni mogla škodovati. Vrhovno sodišče je namreč zavzelo stališče, da ustavni pritožnik nima pravice zahtevati objave odgovora, če njegova zahteva ne vsebuje dejstev ali podatkov, ki bi objavljen članek oziroma informacijo dopolnjevali ali izpodbijali, temveč gre v konkretnem primeru, kot navaja tudi Višje sodišče, za pritožnikov pogled na delovanje in osebo pisca članka ter Ustavnega sodišča (primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. Up- 164/98-7 z dne 20. 11. 2001 in št. Up-169/98-7 z dne 20. 11. 2001, ki sta priložena, tudi Krivic M., Zatler S., Svoboda tiska in pravice posameznika, Open Society Institute - Slovenia, 2000, str. 15 in 27; Triva S., Naša zakonitost 7- 8/79, str. 41, tč. 14). Po taki ugotovitvi dejanskega stanu sodišča pritožniku niso mogla kršiti pravice iz 40. člena Ustave s tem, da so njegov zahtevek zavrnila.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel z dvema glasovoma za in enim proti. Proti je glasoval sodnik Ude.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude