Jedro

Ugotovljene in navedene medijske vsebine in naslovi brez vsakega dvoma sodijo v (adekvatno, predvidljivo) vzročno povezavo med opustitvami policije, za katere odgovarja toženka in tožnici povzročeno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v delu, ki je predmet izpodbijanja (v preostalem delu je sodba pravnomočna), toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni plačati tožnici 10.081,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.499,05 EUR s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je toženka odškodninsko odgovorna tožnici za škodo, ki jo le-ta utrpela (10.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve tožničinih osebnostih pravic, tj. časti in dobrega imena ter osebnega dostojanstva in 81,62 EUR za materialno škodo, to je za izgubo zaslužka (plače)) zaradi protipravnega (malomarnega, nevestnega) ravnanja policije (organa toženke) pri preiskovanju suma storitve kaznivega dejanja (proti koncu leta 2013), ko je bila v posledici ustne kazenske ovadbe naznaniteljice kaznivega dejanja, da ji je izginilo 200,00 EUR, posledično objavljena tožničina slika v številnih medijih (na svetovnem spletu) z navedbo, da se išče „tatica“, čeprav to tožnica ni bila. Ob ugotavljanju dejstev v predkazenskem postopku policija ni upoštevala vseh okoliščin domnevanega kaznivega dejanja, zaradi česar je posegla v osebnostne pravice tožnice in jih kršila, saj je prezrla bistvene okoliščine, ki jih je naznaniteljica navedla že v sami ovadbi, iz katerih je izhajalo, da ni verjetno in življenjsko izkustveno, da bi tretja oseba zlorabila kartico naznaniteljice (to je le-ta imela ves čas v službeni omarici in ji sploh ni bila ukradena). In če je bila preverba opravljenih dvigov in posnetkov povsem upravičena, se že iz posnetkov ura opravljenega dviga tožnice (10.13, ko je tožnica na bankomatu iz svojega transakcijskega računa dvignila 30,00 EUR) ni ujemala z uro opravljenih dvigov iz transakcijskega računa naznaniteljice (10.14, poskus in 10.15, dvig). Policija je torej ravnala protipravno s posredovanjem zaprosila za objavo tožnice kot osumljenke v medijih ter s tem posegla v njene osebnostne pravice. Objava tožničinih fotografij na spletu (kot „tatice“) je bila posledica prehitrega in premalo skrbnega postopka policije.

2. Zoper sodbo se v opisanem delu pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je napačna ugotovitev, da je bilo ravnanje policije protipravno. Opozarja na določbo 148. člena ZKP glede izsleditve storilca kaznivega dejanja pri zbiranju potrebnih in koristnih podatkov za uspešno izvedbo kazenskega postopka ter da je policija v skladu s citirano določbo od upravljalca bankomatov X d.o.o. pridobila podatek, da sta bili sporni transakciji opravljeni od 10.14 in 10.15 na bankomatu banke X v ..., od koder so bili nato pridobljeni posnetki videonadzornega sistema. In ker policisti na drug način niso uspeli identificirati neznane ženske s posnetka, je bila fotografija neznane osumljenke v skladu z določili 149. člena ZKP posredovana sredstvom javnega obveščanja kot zaprosilo za pomoč pri identifikaciji neznane ženske, osumljene, da si je na bančnem avtomatu v ... protipravno prilastila denar. V tem kontekstu je bilo ravnanje policije zakonito in strokovno in zato protipravno ravnanje ni podano. Policija ni razpolagala z informacijami, ki bi vzbudile dvom v verodostojnost posnetkov videokamer, pri čemer policija ni bila obveščena o časovnem zamiku posnetkov. Policisti so glede na skrbnost pri upravljanju navedenih podatkov upravičeno pričakovali, da so pridobljeni podatki zanesljivi. Sodišče pa pri tem ni upoštevalo, da je objava osumljenca za ugotovitev njegove identitete običajna metoda dela, da se odkrije storilec kaznivega dejanja. Pritožnica meni tudi, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da policija ni ravnala sorazmerno in zakonito glede na izveden postopek, pri čemer je policija utemeljeno zaključila, da ne gre za domačo tatvino. Napačen je tudi dvom v sorazmernost ukrepa z izpostavljeno višino materialne škode v znesku 200,00 EUR. Meni tudi, da sodišče nekritično zaključuje, da objava fotografije (in ne objava tožnice, saj policija ni vedela, da gre za tožnico) v medijih ni bila nujna, saj pri tem prezre, da si je policija dolžna prizadevati, da se odkrije storilec kaznivega dejanja. Izpostavlja tudi, da policija ni imela razloga, da banki ne bi zaupala. Meni tudi, da sodišče ni dovolj skrbno opravilo testa sorazmernosti, saj je policija izčrpala vse možnosti za nadaljnje preiskovanje kaznivega dejanja in ni imela na voljo drugih ukrepov, s katerimi bi preiskala kaznivo dejanje. Opozarja, da je policiji ostajala le še možnost objave fotografije v medijih. Res je sicer, da tožnica ni bila prava osumljenka, a je do tega prišlo zgolj zaradi časovnega zamika posnetka, za katerega je odgovorna banka, ne pa policija. Tega ni mogoče pripisati premajhni skrbnosti oziroma nesorazmernem delovanju policije. Glede senzacionalističnega naslova glede objave fotografije je sodišče senzacionalizem pripisalo policiji, a policija medijem ni posredovala objave fotografije z opisanim naslovom; obliko objave so mediji prilagodili sami, sami določili naslove člankov in zato škodo iz ravnanja ni mogoče pripisati toženki. Toženka o tožnici ni podala nobene žaljive in negativne vrednostne sodbe. V tem delu ni podana vzročna zveza med ravnanjem toženke in škodo, ki naj bi nastala tožnici. Toženka izpodbija tudi odločitev v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja in višine škode. Sodišče popolnoma nekritično povzema navedbe tožnice v tožbi, ki jih zaslišana kot stranka ni potrdila. Tožničina izpoved je bila neprepričljiva in nepovezana, samoiniciativno ni z ničemer opisala duševnih bolečin. Sodišče pa je pričanju tožnice dalo nesorazmerno težo, saj stopnja prizadetosti tožnice ni bila taka, kot jo ocenjuje sodišče. Hkrati toženka meni, da je prisojena odškodnina previsoka. Gre za stopnjo in trajanje duševnih bolečin ter bistveno odstopanje od priznanih odškodnin za podobne primere. Sodišče pri odmeri višine odškodnine tudi ni upoštevalo, da je bilo naknadno objavljeno, da ni dokazov, da je tožnica storila kaznivo dejanje, da se je tožnici pomočnik komandirja Policijske postaje X opravičil ter da škoda ni bila povzročena namenoma.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne navrženo zatrjevane ali po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določbo iz 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in tega pritožba prav v ničemer ne omaja. Ker ima izpodbijana sodba obširne, jasne in povsem prepričljive razloge o vseh odločilnih okoliščinah obravnavane zadeve, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, s tem da imajo ključne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi vso potrebno dokazno oporo.

5. Glede protipravnega, to je neskrbnega, malomarnega ravnanja policistov, za katere odgovarja toženka, pri preiskavi storitve kaznivega dejanja tatvine naznaniteljice kaznivega dejanja (izginotja 200,00 EUR) v povezavi s posledično objavo tožničine fotografije v medijih (objava fotografij tožnice na številnih spletnih straneh), ni mogoče mimo neosporavanih ugotovitev, da naznaniteljici kaznivega dejanja bančna kartica sploh ni bila ukradena (kartico je imela ves čas v službeni omarici, torej ji ni bila ukradena).(1) Poleg tega se, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, že iz videoposnetkov, ki jih je policija pridobila, vidi, da ura opravljenega dviga tožnice (10.13) ni ujemala z uro opravljenih dvigov iz transakcijskega računa naznaniteljice (10.14 in 10.15), zato povsem drži zaključek sodišča prve stopnje, da je bila objava fotografij tožnice na številnih spletnih straneh izvedena po izredno slabo in malomarno opravljenem policijskem postopku. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, ki je ravnanje policije ocenilo kot malomarno, saj ta ni v zadostni meri preverila vseh okoliščin in dejstev storitve domnevanega kaznivega dejanja. In tega pritožba prav v ničemer ne omaja.

6. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede neodgovornosti toženke za senzacionalizem pri objavi naslova fotografij v medijih. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja ne le, da je označba tatu (tatice) kot storilca kaznivega dejanja tatvine povsem življenjsko sprejemljiva in predvidljiva in se s takim ravnanjem medijev in naslovi povzročitelj škode ne more ekskulpirati glede neobstoja adekvatne vzročne zveze s povzročeno škodo, sploh upoštevajoč pri tem še medijske naslove pri odkriti identiteti „tatice“ (in ne morebiti iskane osebe).(2) Ugotovljene in navedene medijske vsebine in naslovi brez vsakega dvoma sodijo v (adekvatno, predvidljivo) vzročno povezavo med opustitvami policije, za katere odgovarja toženka in tožnici povzročeno škodo. Pritožbene trditve, da se je tožnici pomočnik komandirja Policijske postaje ... opravičil ter da škoda ni bila povzročena namenoma, pa so nerazumljive, saj ni jasno v čem naj bi vplivale na bodisi temelj bodisi višino škode.

7. Povsem neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede višine dosojene odškodnine za tožničine pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic ob ugotovljeni stopnji in trajanju tožničinih pretrpljenih bolečini ter ostalih okoliščinah obravnavane zadeve, ki je povsem v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

8. Ker toženka s pritožbo ni uspela, v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je obsežena v izreku o zavrnitvi njene pritožbe.

Op. št. (1): Dvig denarja pa je bil opravljen s kartico.

Op. št. (2): Potrjeno prvotno že storjeno (ponovljeno protipravno ravnanje).