Jedro

Prosilcu za azil je mogoče gibanje začasno omejiti med drugim tudi zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti in tudi zaradi suma zavajanja ali zlorabe azilnega postopka, kar je podano tudi, če obstaja sum, da je prošnjo za azil vložil zato, da bi odložil svojo odstranitev iz Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odlUS) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep tožene stranke z dne 15.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa), pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je tožniku - prosilcu za azil, omejila gibanje na podlagi 1. in 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Menila je, da mu ne more biti izdana izkaznica prosilca za azil, ker ni predložil uradnega dokumenta o svoji istovetnosti, zato mu je bilo treba začasno omejiti gibanje, dokler njegova istovetnost ne bo ugotovljena. Poleg tega pa iz tožnikovega ravnanja izhaja utemeljen sum, da zavaja in zlorablja azilni postopek s tem, da je namen podaje prošnje za azil izrazil po petih dneh bivanja v Centru za tujce, kjer je bil nastanjen z namenom odstranitve iz Slovenije.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Menilo je sicer, da razlog iz 1. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil ne obstoji, in sicer zato, ker ZAzil ne določa, da je mogoče identiteto prosilca za azil ugotoviti le na podlagi uradnega dokumenta s sliko. Pač pa je pritrdilo stališču tožene stranke, da je podan razlog iz 3. alinee 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Iz upravnih spisov ne izhajajo tožnikova zatrjevanja v tožbi, da je namero za vložitev prošnje za azil izrazil že 19.10.2005 na Policijski postaji O. Pri tem se prvostopno sodišče enako kot tožena stranka sklicuje na dopis Centra za tujce, Izpostave P., odločbo o prekršku Policijske postaje O. z dne 19.10.2005 in depešo te policijske postaje z dne 20.10.2005. Tožnika je policija prijela 19.10.2005, izdana mu je bila odločba o prekršku, nato je bil 20.10.2005 nastanjen v Centru za tujce, kjer je po lastnih navedbah dne 24. oktobra 2005 napisal izjavo, da želi pridobiti azil. Ker je torej od dne, ko je bil tožnik prijet, pa do vložitve pisne prošnje za azil minilo 5 dni, je po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka utemeljeno posumila, da je tožnik prošnjo za azil vložil z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije, torej je zavajal organ in zlorabljal azilni postopek in je torej podan razlog za začasno omejitev njegovega gibanja.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo po svoji pooblaščenki. Ponavlja, da je za azil zaprosil že na policijski postaji 19.10.2005, zato dokazni standard za obstoj suma zavajanja in zlorabe postopka v tem primeru ni bil dosežen. Res je, da ni uporabil besede azil, temveč besedno zvezo "political shelter". Že na policiji je tudi povedal, da ima v izvorni državi politične probleme, da je zato prišel v Republiko Slovenijo. Ni pa izjavil, da je v Slovenijo prišel zaradi ekonomskih razlogov. Tega izraza ni uporabil ne na policijski postaji, ne kasneje. Okoliščine, da je šele v pisni izjavi uporabil besedo "azil", sodišče ne more šteti za zavajanje ali zlorabo postopka in na tej podlagi omejiti gibanje. Tožena stranka bi morala dokazati, da mu je omogočila podati pisno prošnjo za azil oziroma da ga je seznanila s formalnostjo, ki je pač ni izkoristil, tega pa ni dokazala. Zato dejstvo, da njegova ustna izjava ni bila nikjer zabeležena, še ne pomeni, da takšne izjave ni dal. Sodišče se ni opredelilo do možnosti, da je želel že prej podati prošnjo in da jo je ustno izrazil, vendar to ni bilo zabeleženo. Ker je šibkejša stranka v postopku, bi moral biti v postopku varovan in bi se moral vsak dvom razlagati v njegovo korist. Kakor hitro je bilo mogoče, je po ustni izjavi podal tudi pisno prošnjo za azil. Zato predlaga, da sodišče spremeni sodbo oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta pravilno navedla že prvostopno sodišče in tožena stranka, se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje na območje azilnega doma oziroma njegovih izpostav, če je to potrebno, med drugim tudi zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za azil (1. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil) oziroma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil). Prav iz teh razlogov je tožena stranka tudi v obravnavanem primeru tožniku začasno, do pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdalj za 3 mesece, omejila gibanje na območju azilnega doma.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo stališču tožene stranke, da je v obravnavanem primeru podan razlog za omejitev gibanja po 3. alinei 1. odstavka 27. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča obstoja utemeljen sum, da je tožnik zavajal organ in zlorablja azilni postopek in je prošnjo za azil podal zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in sklepa tožene stranke, kar potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, je tožnika policija prijela 19.10.2005 ob 18. uri in 10 minut na K. cesti v naselju S./D., skupaj še z drugimi osebami. Takrat je na zapisnik izjavil, da je v Slovenijo prišel peš iz Hrvaške 19.10. 2005 okrog 17. ure in 10 minut in opisal svojo pot iz izvorne države do Slovenije. Pri tem iz njegovih izjav na zapisnik res izhaja, da je navedel besedi "political shelter", vendar le kot ponovitev izjave voznika tovornjaka, ki jih je pripeljal do Slovenije. Take izjave tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za izraženo tožnikovo namero za vložitev prošnje za azil, vendar ne zaradi neuporabe besede "azil", temveč zato, ker gre le za ponovitev izjave voznika tovornjaka. Nadalje iz obrazložitve odločbe o prekršku, ki jo je dne 19.10. 2005 izdala Policijska postaja O., izhaja, da mu je bila kot olajševalna okoliščina upoštevano dejstvo, da je državljan daljne države in da je iz razgovora z njim (s pomočjo prevajalca za bengalski jezik) ugotovljeno, da njegova ciljna država ni Slovenija, in da zaradi trenutnih razmer v Indiji in ekonomskih razlogov želi v Italijo. Da je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel "ekonomski", izhaja tudi iz zapisnika Policijske postaje O. z dne 19.10.2005, sestavljenega ob tožnikovem prijetju. Nadalje je iz upravnih spisov razvidno, da je tožnik 24.10.2005 podal lastnoročno napisano prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, v kateri ne navaja, da bi namero za vložitev prošnje ustno podal že kdaj prej, kot razlog za zapustitev izvorne države pa prvič navaja preganjanje zaradi simpatizerstva do določene politične stranke.

Glede na te okoliščine primera je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke in prvostopnega sodišča, da tožnik prošnje za azil oziroma namere za vložitev prošnje za azil ni izrazil vse do svoje lastnoročno podpisane vloge z dne 24.10.2005. Šele v dopolnitvi prošnje, dane na zapisnik pri toženi stranki dne 15.11.2005, je navedel, da je namero za vložitev prošnje podal že prej na Policijski postaji O. Iz zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.