Jedro

Če potrdilo o vročitvi odločbe storilcu ne obstaja, v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva. Za priznanje in izvršitev se celo ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve. Storilec je na zaslišanju z dne 20.3.2025 sicer zatrjeval, da ni prejel nobene listine iz Nizozemske v tej zadevi. Vendar pa iz odgovora nizozemskega organa z dne 3.2.2025 izhaja, da so mu pisanje vročali skladno z nacionalnim pravom, in sicer so prvič pisanje poslali dne 22.8.2023, dva opomina pa so poslali dne 6.11.2023 in 25.12.2023, pri čemer se nobeno od pisanj ni vrnilo kot nevročeno. Tovrstnim navedbam o načinu vročitve organa države članice EU pa sodišče v celoti sledi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se odločba prekrškovnega organa na Nizozemskem Centraal Justitieel Incassobureau, št. 6062 5422 6018 7417 z dne 22. 8. 2023, ki je postala pravnomočna dne 3. 10. 2023, zoper v uvodu navedenega storilca prizna in izvrši. Ugotovilo je, da je bil storilec z navedeno odločbo prekrškovnega organa spoznan za odgovornega za prekršek po cestnoprometnih predpisih Nizozemske - prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti, zato je dolžan poravnati denarno sankcijo v višini 115,00 evrov, skladno s priloženim pozivom za plačilo, na račun Okrajnega sodišča v Celju, v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa. Če denarne sankcije v navedenem roku ne bo plačal, se bo le-ta izterjala prisilno. Po poteku roka za plačilo denarne sankcije pa lahko pri Finančni upravi Republike Slovenije predlaga obročno plačilo.

2.Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožuje storilec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in podaja ugovor krajevne nepristojnosti. Zatrjuje, da ni prejel nobene odločbe prekrškovnega organa na Nizozemskem in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožnik sprva podaja ugovor krajevne nepristojnosti in navaja, da je na podlagi drugega odstavka ZSKZDČEU-1 določena krajevna pristojnost po stalnem ali začasnem prebivališču osebe, zoper katero je bila izrečena denarna sankcija, za pravno osebo pa se določi po sedežu, ki je vpisan v register oziroma drugo predpisano evidenco, kar je v tem primeru Ljubljana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je te navedbe podal šele po tem, ko je sodišče prve stopnje že izdalo izpodbijani sklep. Pritožbeno sodišče je tako te navedbe obravnavalo v okviru njegovih pritožbenih navedb zoper izpodbijani sklep in ugotovilo, da so trditve o krajevni nepristojnosti sodišča v Celju neutemeljene. Skladno s šestim odst. 214. členom ZP-1 je namreč za odločanje v zadevah priznavanja in izvrševanja odločb sodišč in drugih pristojnih organov v državah članicah Evropske unije, s katerimi so izrečene denarne sankcije za prekrške ali za druge kršitve predpisov, in za izvrševanje denarnih in drugih sankcij za prekrške, ki so jih izrekli pristojni organi v Republiki Sloveniji, v državah članicah Evropske unije, izključno pristojno Okrajno sodišče v Celju. V tem primeru je tako zaradi posebne določbe 214. člena ZP-1 izključno krajevno pristojno sodišče v Celju, ne glede na prebivališče ali sedež stranke.

5.V postopku priznanja in izvršitve odločbe, s katero je v drugi državi članici EU izrečena denarna kazen v kazenskem ali prekrškovnem postopku domače sodišče v skladu s prvim odstavkom 190. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami EU (ZSKZDČEU-1) o priznanju odloča na podlagi odločbe, s katero je bila izrečena denarna sankcija, ki jo je treba izvršiti, ter obrazca iz priloge 10 tega zakona, ki ga je izpolnil in potrdil pristojni organ države izdaje. V skladu z osmim odstavkom 190. člena ZSKZDČEU-1 z izjemo ugotavljanja morebitne nedopustnosti izvrševanja, domače sodišče prizna odločbo brez posebnega obravnavanja in brez odlašanja ukrene vse, kar je potrebno za njeno izvršitev. Pri tem je vezano na načelo vzajemnega priznavanja, ki je določeno v 3. členu ZSKZDČEU-1, ki določa, da v postopkih po II. delu ter po 8., 9., 12., 14., 16., 17.a , 18., 20. in 22. poglavju tega zakona pristojni organi v Republiki Sloveniji izvršujejo odločbe pristojnih organov drugih držav članic na podlagi vzajemnega priznavanja odločb in pri odločanju ob upoštevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin presojajo le, ali so predložene ustrezne listine ter izpolnjeni drugi pogoji, ki jih določa ta zakon.

6.V predmetnem postopku odločanja o priznanju in izvršitvi odločbe tujega prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določb ZSKZDČEU-1 ugotovilo, da ni podana nobena od predpostavk nedopustnosti izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje, ki jih določa 186. člen ZSKZDČEU-1, zaradi česar je odločilo, da se odločba prizna in izvrši. Pri tem pa je v 5. točki obrazložitve kratko pojasnilo vsebino odločbe tujega prekrškovnega organa, kot izhaja iz listin, ki jih je predlogu za priznanje in izvršitev priložil pristojni prekrškovni organ Nizozemske v zvezi s storitvijo prometnega prekrška.

7.Storilec v pritožbi problematizira ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je odločba pristojnega organa države izdaje postala pravnomočna in zatrjuje, da mu odločba nikoli ni bila vročena.

8.Prvostopenjsko sodišče je tako po prejemu storilčeve pritožbe pozvalo pristojni organ na Nizozemskem, da posreduje morebitno vročilnico ali pojasni, na kakšni podlagi sklepa, da je storilec odločbo prejel in bil z njo seznanjen. Prav tako je zaslišalo storilca. Pristojni organ države izdaje je pravočasno, dne 3.2.2025, sporočil, da se v skladu z nizozemskim pravom šteje, da je oseba seznanjena s prekrškom in odločbo, v kolikor se ne vrne kot nevročena. To pomeni, da vročilnice ne obstajajo, saj so bile pošiljke poslane z navadno poštno pošiljko. Četudi mora v skladu s slovenskim pravnim redom vročitev sodnega pisanja biti izkazano na ustrezen način tj. z vročilnico, to torej ne velja v postopku za priznanje in izvršitev odločbe pristojnega organa države izdaje.

9.(Ne)vročitev je lahko razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve po 9. točki 186. člena ZSKZDČEU-1, vendar je tak razlog podan, če glede na obrazec iz Priloge 10 tega zakona oseba v pisnem postopku, v katerem je bila odločba izdana, v skladu s pravom države izdajateljice ni bila osebno ali prek zastopnika, pooblaščenega v skladu z nacionalnim pravom, obveščena o pravici, da izpodbija odločbo, in o rokih za takšno pravno sredstvo. Pravilnost vročitve odločbe o prekršku je zato potrebno presojati po pravu države izdajateljice, na kar napotuje tudi načelo vzajemnega priznavanja iz 3. člena ZSKZDČEU-1. Vztrajanje pri tem, da mora država izdajateljica izkazati vročitev odločbe, s katero je storilcu izrečena globa, po pravu države izvršiteljice bi bilo v očitnem nasprotju s samim namenom Okvirnega sklepa Sveta 2005/214/PNZ z dne 24. februarja 2005 o uporabi načela vzajemnega priznavanja denarnih kazni (UL L 76, 22. 3. 2005, str. 16) in načelom vzajemnega priznavanja, kot izhaja iz 3. člena ZSKZDČEU-1, saj bi vsaka država vztrajala pri svojih procesnih pravilih za nastop pravnomočnosti in izvršljivosti, to pa bi glede na različne pravne ureditve v državah članicah lahko privedlo do popolnega odstopa od načela vzajemnega priznavanja in nefunkcioniranja sistema čezmejnega priznavanja in izvrševanja denarnih kazni.

10.Če torej potrdilo o vročitvi odločbe storilcu ne obstaja, v zvezi z izpolnjevanjem pogoja za zavrnitev iz 9. točke 186. člena ZSKZDČEU-1 sodišče presoja zgolj to, ali se je oseba lahko dejansko seznanila z odločbo nizozemskega organa in ali je imela zadosten rok za pripravo svoje obrambe oz. vložitev pravnega sredstva. Za priznanje in izvršitev se celo ne zahteva dejanska seznanitev, temveč zadošča zgolj možnost dejanske seznanitve. Storilec je na zaslišanju z dne 20.3.2025 sicer zatrjeval, da ni prejel nobene listine iz Nizozemske v tej zadevi. Vendar pa iz odgovora nizozemskega organa z dne 3.2.2025 izhaja, da so mu pisanje vročali skladno z nacionalnim pravom, in sicer so prvič pisanje poslali dne 22.8.2023, dva opomina pa so poslali dne 6.11.2023 in 25.12.2023, pri čemer se nobeno od pisanj ni vrnilo kot nevročeno. Tovrstnim navedbam o načinu vročitve organa države članice EU pa sodišče v celoti sledi. Pritožbeno sodišče nadalje na podlagi podatkov, ki izhajajo iz listin, ki jih je poslal nizozemski organ, ugotavlja, da je kot naslov storilca navedena .... ulica, na katerega so se tudi v postopku pred slovenskim prvostopenjskim sodiščem pošiljala vsa pisanja in jih je storilec prejel. Navedeno pomeni, da je nedvomno imel možnost dejanske seznanitve z odločbo nizozemskega organa in so pritožbene navedbe, da mu odločba ni bila vročena, neutemeljene.

11.V okviru predmetnega postopka sodišče države izvršiteljice ne sme in ne more presojati, ali je pristojni organ države izdaje dejansko stanje ugotovil pravilno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje, da je vozilo oddal naprej v (pod)najem A. A.-ju, kar dokazuje s priloženo najemno pogodbo. Vse te navedbe se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki je podlaga za izdajo odločbe o prekršku pristojnega organa države izdaje, ki je postala pravnomočna in je sodišče države izvršiteljice nanjo vezano. Ne glede na to, ali so te navedbe pravilne in resnične, v okviru predmetnega postopka odločitve prekrškovnega organa druge države članice EU ni mogoče spremeniti. Te navedbe bi storilec moral uveljavljati pred pravnomočnostjo odločbe v postopku pred prekrškovnim organom države izdaje.

12.Glede na vse navedeno ni nobenega dvoma o tem, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izkazan nobeden izmed razlogov iz 186. člena ZSKZDČEU-1 za zavrnitev priznanja in izvrševanja odločbe pristojnega organa države izdaje ter posledično pravilno odločilo, da se predložena odločba prizna in izvrši.

13.Ker je pritožba storilca neutemeljena in ker tudi v okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

-------------------------------

Zveza:

Zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (2013) - ZSKZDČEU-1 - člen 186, 189, 189/2, 190 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 214, 214/6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.