Jedro

Četudi po 3. odst. 81. čl. ZPol delo v neenakomernem delovnem času oziroma v izmenah vključuje opravljanje delovne obveznosti ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dneh ter v popoldanskem in nočnem času s prerazporeditvijo delovnega časa v okviru določene mesečne oziroma letne delovne obveznosti, tožnik ni upravičen do dodatka za sobotno delo, saj za to v spornem obdobju ni obstajala pravna podlaga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati dodatek za delo v posebnih delovnih pogojih, to je za delo ob sobotah v višini 50 % od osnove plače in dodatek za nočno delo ob sobotah v višini 30 % od osnove plače, zvišane za 50 % za nočno delo ob sobotah za čas od 1. 4. 2001 do 1. 4. 2006, hkrati z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakomesečnega zneska takšnega dodatka, ki bi ga tožena stranka morala izplačati tožniku ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) dolžna toženi stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 280,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku osmih dni po pravnomočnosti sodne odločbe pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Z zavrnitvijo zahtevka se ne strinja. Prva točka I. odstavka 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji določa, da delavcem pripadajo dodatki za posebne obremenitve pri delu, neugodne vplive okolja, nevarnost pri delu in delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden, v primeru, ko so to posebni pogoji, ki se občasno pojavljajo in niso ovrednoteni v plači. Zakon o policiji v II. odstavku 2. alinei 81. člena (pravilno: 3. alinei) določa, da so posebni pogoji delo ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih. Pravica do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času je zapisana tudi v 23. členu 1. odstavka ZSPJS. Sodišče tudi ni upoštevalo, da javnim uslužbencem pripada za delo v delovnem času, ki je zanj manj ugoden, dodatek za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik. Glede na določbo 1. odstavka 142. člena ZDR, po kateri polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden, se polni delovni čas izčrpa od ponedeljka do petka ter je za to sobota dela prost dan. V izpodbijani sodbi drži zgolj navedba, da v predpisih ni predpisana sama višina dodatka za delo ob sobotah. Zgolj zaradi tega tožniku ni mogoče odreče pravice do izplačila takšnega dodatka. Primerljiv kriterij za ugotovitev višine je višina dodatka za nočno delo in za delo v nedeljo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo dodatka za delo ob sobotah za čas od 1. 4. 2001 do 1. 4. 2006 v višini 50 % od osnove plače, ki jo je prejemal v navedenem obdobju ter za delo ob sobotah v nočnem času še 30 % dodatek za nočno delo. Svoj zahtevek utemeljuje na podlagi 81. člena Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS št. 49/98 in nadaljnji), ki določa kot poseben delovni pogoj tudi delo ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zahtevek zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da ni pravne podlage, na podlagi katere bi tožniku pripadal dodatek za delo ob sobotah. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Niti Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS št. 18/91 in nadaljnji), ki v 39. členu določa višino dodatka za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, niti Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji), ki v 32. členu določa dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času, ne določata, da delavcu pripada dodatek za delo v soboto. 81. člen ZPol v 2. odstavku 3. alinee le določa, da predstavlja poseben delovni pogoj tudi delo ob sobotah, nedeljah praznikih in drugih dela prostih dnevih. Po določbi 4. odstavka 23. člena ZSPJS se dodatki, med katere spadajo tudi dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času, izplačujejo v višini, določeni z zakonom, uredbo vlade ali kolektivno pogodbo za javni sektor. Tretji odstavek 81. člena ZPol določa, da delo v neenakomernem delovnem času oziroma v izmenah vključuje opravljanje delovne obveznosti ob sobotah, nedeljah, praznikih in drugih dela prostih dnevih ter delo v popoldanskem in nočnem času s prerazporeditvijo delovnega časa v okviru določene redne mesečne oziroma letne delovne obveznosti. V konkretnem primeru gre torej za naravo delo, ki se opravlja tudi ob sobotah, vendar to ne pomeni, da je mesečna kvota delovne obveznosti večja, kot to določa 142. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je sobota glede na določbo 1. odstavka 142. člena ZDR dela prost dan, ker se polni delovni čas izčrpa že od ponedeljka do petka. Šele Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS št. 57/2008 je v drugem odstavku 42. člena določila, da se šteje za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času tudi delo, če je polni delovni čas javnega uslužbenca razporejen na več kot pet zaporednih dni v tednu. V takem primeru znaša dodatek 10 % urne postavke za vse opravljene ure v šestem in sedmem delovnem dnevu. Za sporno obdobje pa pravne podlage za priznanje dodatka za delo ob sobotah ni bilo, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo zatrjevani razlogi, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je priglasil stroške pritožbe in ker s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sam (1. odstavek 165. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu z določili 5. točke 31. člena v zvezi z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali dopusti revizijo. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se revizija ne dopusti.