Jedro

Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija (DFJ, FLRJ ali SFRJ) ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila zahtevo A.A. in B.B. za denacionalizacijo nepremičnin na naslovu ... in ..., ki so bile v deležu 1/2 podržavljene C.C. na podlagi Odloka Avnoj. C.C. ni štel za jugoslovanskega državljana ter je od leta 1946 pa vse do svoje smrti dne 2. 4. 1949 živel v Avstriji in sicer kot oseba nemške narodnosti z neugotovljenim državljanstvom. Po določbi drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) niso do denacionalizacije upravičene osebe, ki so imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Navedeno ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Takšen predpis predstavlja tudi Finančna in izravnalna pogodba (FIP), ki sta jo dne 27. 11. 1961 sklenili Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija, ter se je nanašala na poravnavo škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, tudi z območja nekdanje FLRJ. Ker je C.C. umrl pred uveljavitvijo FIP, so pravico do odškodnine po njem na podlagi FIP pridobile njegove pravne naslednice in sicer druga žena D.D. ter hčerki E.E. in F.F. Imenovane so imele na dan 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ter na dan podpisa FIP dne 27. 11. 1961 avstrijsko državljanstvo. Ker so imenovane na podlagi FIP imele pravico dobiti odškodnino od tuje države, druga dva otroka G.G. in H.H., ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 9. člena ZDen, ni mogoče šteti za upravičenca na podlagi 12. člena ZDen za premoženje, ki je bilo podržavljeno C.C. V tem postopku pa ni mogoče upoštevati potrdil tujih organov, da družina ni prejela odškodnine v Avstriji, ker v skladu z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen upravni organ sam ugotavlja morebitno pravico zahtevati odškodnino od tuje države za odvzeto premoženje.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori glede namena FIP pa odgovarja, da navedeni predpis ne velja le za odškodovanje zaradi preganjanja s strani nacionalsocializma, temveč velja tudi za izgnance in preseljenjce, ki so to postali brez določenih razlogov. Prav tako iz besedila predpisa izhaja, da v njem niso opredeljeni le dogodki druge svetovne vojne, na katero je bila vezana pravica do odškodnine, temveč so navedeni predvsem pogoji v zvezi z osebnimi stanji oseb, ki pridejo v poštev za uveljavljanje različnih pravic, še posebej pogoji v zvezi z državljanstvom, narodnostjo in naselitvijo na ozemlje Republike Avstrije. Pravice so na podlagi FIP na splošno priznane osebam, ki ustrezajo pogojem državljanstva in nemške narodnosti in so se naselile na ozemlju Republike Avstrije do 1. januarja 1960. Tožnik v tožbi ugovarja, da upravna organa v postopku nista upoštevala potrdil avstrijskih državnih organov, da pravni nasledniki C.C. niso prejeli odškodnine od države Avstrije, čeprav imajo te listine v skladu z določbami ZUP in pogodbe med FLRJ in Republiko Avstrijo dokazno moč domače javne listine. Tožnik pa tudi ugovarja uporabi FIP v konkretnem primeru, saj premoženje ni bilo odvzeto s strani nacionalsocializma, niti v obdobju med 13. 3. 1938 in 8. 5. 1945. Prav tako FIP velja le med podpisniki pogodbe, med katerimi pa ni Slovenija. Upoštevanje pogodb v državi, ki je ni podpisala, pa ni v skladu s pravno ureditvijo v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da so nekateri dediči na dan 27. 11. 1961 imeli avstrijsko državljanstvo in 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji, ne more biti v škodo edine denacionalizacijske upravičenke na podlagi 12. člena ZDen G.G. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba (sedaj Slovenski državni holding) v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločba pravilna, saj so v zadevi izkazane okoliščine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen, ki preprečujejo denacionalizacijo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali Pogodba med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja (FIP) in na njeni podlagi sprejeti predpisi, predstavlja predpis, ki ga je dolžan upoštevati upravni organ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, torej ali je podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije. Prav tako je sporno vprašanje glede pravne narave potrdil tujega državnega organa.

V zvezi z navedenimi spornimi vprašanji je že zavzelo pravno stališče Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014. Pri tem je navedlo: - Za razlago 10. člena ZDen je ključnega pomena določilo, ki v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen, če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena ZDen je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji. - Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče izključiti bilateralnih pogodb dveh tujih držav, kar je FIP, pri kateri bivša Jugoslavija ni sodelovala. FIP in njegovi izvedbeni akti so lahko podlaga za izključitev oseb iz denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen.

- Kot premoženjsko škodo v smislu 1. člena FIP pregnanska škoda zajema tudi škodo, ki je nastala pregnancem zaradi izgube premoženja v posledici druge svetovne vojne tudi na ozemlju Jugoslavije. Med pregnance in preseljence so vključene tudi osebe z območja FLRJ.

- Denacionalizacije ni mogoče presojati zgolj z vidika splošnega odškodninskega prava, temveč njena ureditev temelji na posebnih in specifičnih rešitvah. ZDen tako ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države.

- Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državni na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.

Na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so bile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov. Po ustaljeni upravno sodni praksi določba drugega odstavka 10. člena ZDen velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen. Pravica dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen tako izključuje upravičenost do denacionalizacije tudi za pravne naslednike iz 12. člena ZDen.

Zvezna Republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. 3. 1938 do 8. 5. 1945 (preambula FIP). Nemčija se je zavezala, da bo udeležena na stroških finančnih izdatkov, nastalih v korist oseb nemške pripadnosti, ki bodo nastali glede na v prvem odstavku 2. člena opredeljeni zakonski ureditvi na strani Republike Avstrije, ki ureja z dogodki v 2. svetovni vojni tem osebam nastalo premoženjsko škodo (1. člen FIP). Za izvedbo FIP je Republika Avstrija sprejela UVEG in Zakon o prijavi škode (Anmeldegesetz), v 2. členu pa se FIP sklicuje na uporabo (avstrijskega) Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (KVAG). Odškodovanje za osebe, ki spadajo v krog upravičencev, je torej Avstrija uredila v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila je vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino škode, vključujoč socialne kriterije in drugo). V prilogi 1 (točka A) k FIP so opredeljene skupine oseb, ki so upravičene do pravic po FIP, med drugim so upravičenci pregnanci in priseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebej tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, in so imeli 1. januarja 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave, ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev bivali ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno prebivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz C točke priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da upravni organ ne bi smel upoštevati določb FIP, ker gre za predpis, ki ga ni sklenila Jugoslavija oziroma Slovenija. Določba drugega odstavka 10. člena ZDen kot akte, na podlagi katerih upravni organ ugotavlja, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014 navedlo, da je mednarodne sporazume tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane (npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjsko pravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o oškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji). Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopali na strani agresorjev v 2. svetovni vojni (tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLRJ Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji; Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Podsdamski sporazum). S temi pogodbami se je realiziralo načelo mednarodnega javnega prava, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

V skladu s presojo vrhovnega sodišča v citirani sodbi so navedeni mednarodni akti zgolj generično in primeroma navedeni, zato ni pomembno, na podlagi kakšnega pravnega akta tuje države je bila oseba (da je na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen izključena kot upravičenka do denacionalizacije) upravičena dobiti ali imela pravico dobiti (ali samo zahtevati) odškodnino za odvzeto premoženje. Ključen za presojo je prvi odstavek navedene določbe, ki v celoti izključuje vračanje premoženja po ZDen: „če je oseba dobila ali imela pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države“. Drugi stavek drugega odstavka 10. člena je zgolj napotilna norma za organe, ki odločajo o denacionalizaciji, da ti to upoštevajo po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno razlago določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru FIP), pri katerih bivša Jugoslavija (DFJ, FLRJ ali SFRJ) ni sodelovala. Bistveno je, da so osebe imele možnost od tuje države pridobiti odškodnino za premoženje, ki jim je bilo podržavljeno v smislu določb ZDen. To stališče je bilo sprejeto že v dosedanji upravno sodni praksi, po kateri uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen že upoštevalo avstrijski UVEG, ki je bil izvedbeni predpis FIP (glej paragraf 20 UVEG). To sodbo je Vrhovno sodišče RS (v razširjenem senatu kot drugostopenjsko sodišče) potrdilo s sodbo II Up 35/99 z dne 20. 1. 2000. V sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 pa je vrhovno sodišče upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen. Glede na to, je tako tudi FIP (in njegovi izvedbeni akti) lahko podlaga za „izključitev osebe iz denacionalizacije„ na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, če je seveda na podlagi določb te pogodbe pridobila oziroma imela pravico pridobiti odškodnino za premoženje, podržavljeno (odvzeto) v Sloveniji.

Neupošteven je tudi tožbeni ugovor, da odškodnina po FIP ne zajema premoženja izven teritorija Avstrije, saj je iz C točke priloge 1 razvidno, da so bile med pregnance in priseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ.

Premoženje, ki je bilo odvzeto C.C. je tudi bilo podržavljeno v relevantnem obdobju po FIP. Temelj podržavljenja je bil namreč Odlok Avnoj, v takem primeru pa velja, da je to premoženje prešlo v državno last z dnem uveljavitve Odloka Avnoj, to je dne 6. 2. 1945, ne glede na to, kdaj je bila izdana odločba o podržavljenju. Glede škode, ki je bila predmet odškodovanja po FIP, pa je Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 zavzelo stališče, da ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel razlaščenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Ugotavljanje ali je bila v tujini predvidena odškodnina primerna in ali je zajela vse kategorije podržavljenega premoženja, bi preseglo namen zakonodajalca, ki ga je skušal doseči z ZDen. To bi namreč pomenilo določanje odškodnine po tujih predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Z navedenim soglaša tudi to sodišče, saj je v zadevi bistveno, da je imel razlaščenec oziroma njegovi pravni nasledniki v tuji državni na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji.

Vrhovno sodišče je v sodbi opr. št. X Ips 85/2013 tudi zavzelo stališče v zvezi s potrdili avstrijskega Zveznega ministrstva za finance o obveznosti Republike Avstrije glede plačila škode priseljencem in pregnancem. Pri tem je navedlo, da gre za potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oz. 7. člena Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, je upravni organ dolžan ta predpis kot veljaven upoštevati. Če pa se v potrdilu navaja, da po tem predpisu ni obstajala pravica do odškodnine, gre le za mnenje, na katerega upravni organ ni vezan.

Sodišče se v zvezi s tožbenim ugovorom glede predloženih potrdil avstrijskih državnih organov v celoti sklicuje na prej navedeno stališče vrhovnega sodišča, ki je skladno tudi z navedbo Ustavnega sodišča v zadevi Up 547/02, da o tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, slovenski organi odločajo sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ, pristojen za denacionalizacijo, dolžan sam v skladu z ureditvijo, kot jo določa ZDen, ugotavljati, ali so bili pravni nasledniki razlaščenca upravičeni do odškodnine od Republike Avstrije.

Gre namreč za reševanje predhodnega vprašanja v konkretnem primeru. To predhodno vprašanje pa po izrecnem zakonskem pooblastilu rešujejo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami. Navedeno pa ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države.

Na podlagi vseh navedenih okoliščin se sodišče strinja z zaključki upravnega organa, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za uporabo določb FIP, kar pa zadošča za zavrnitev zahteve za denacionalizacijo na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.