Jedro

Pogoji, ki jih določa samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pravic za priznanje pravice do delne nadomestitve stanarine, se ugotavljajo v upravnem postopku; obrazložitev odločbe mora imeti vsebino, določeno v 2. odstavku 209. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za varstvo okolja in urejanje prostora Republike Slovenije z dne 15.7.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo občine z dne 5.8.1991, po kateri tožnik od 1.8.1991 ni upravičen do delne nadomestitve stanarine. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na 12. in 14. člen samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialno varstvenih pravic (Uradni list SRS, št. 27/89) in ugotavlja, da znaša dogovorjena raven socialne varnosti v tožnikovem primeru, ker ta živi sam, 3.677,00 SIT, to je 55 odstotkov povprečnega mesečnega čistega osebnega dohodka na zaposlenega v republiki v minulem letu zvišano za 10 odstotnih točk. Ker pa je iz obvestila o pokojnini za mesec junij 1991 razvidno, da znaša tožnikova pokojnina, če se odšteje dodatek za pomoč in postrežbo, solidarnostni prispevek in preživnina, prevedena na lansko raven z deflatorjem 0,77 3.879,00 SIT, tožena stranka zaključuje, da tožnik presega raven socialne varnosti, zato je odločitev organa prve stopnje pravilna.

V tožbi tožnik opisuje svoj težak socialni položaj in med drugim navaja, da je pokojnina edini dohodek, ki ga ima, saj je 100 % invalid zaradi slepote, plačevati mora preživnino za sina, ki se je z materjo odselil, tako da mora sam kriti tudi vse ostale stroške bivanja v stanovanju, za katero se je najemnina v razdobju januar 92 - maj 92 povečala za 350 %, za preživljanje bi mu tudi ob subvencionirani najemnini ostal le dodatek za pomoč in postrežbo, zaradi dolgotrajnosti postopka pa je njegov dolg neplačane najemnine tako narastel, da ga še v dveh letih ne bi mogel poravnati. Meni, da obračun ni pravilen. Predlaga, da ga sodišče oprosti plačila taks, izpodbijano odločbo pa odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V stvari gre za priznanje pravice do delne nadomestitve stanarine (oz. sedaj najemnine). Odločba prve stopnje z dne 5.8.1991 je bila izdana v postopku, v katerem se glede na zakon o postopku za uveljavljanje socialnovarstvenih pravic (zakon - Uradni list RS, št. 23/91), kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (11. člen), pri samem odločanju pa uporabljajo materialnopravne določbe samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (SS - Uradni list SRS, št. 26/84, 14/89 in 27/89 - prečiščeno besedilo). Med drugim to pomeni, da se pogoji, ki jih navedeni sporazum določa za priznanje pravice do delne nadomestitve stanarine, ugotavljajo v upravnem postopku, obrazložitev odločbe pa mora imeti vsebino, določeno v 2. odstavku 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Pri navedbi dejanskega stanja ne gre samo za sklep o dejanskem stanju. Navedena morajo biti vsa dejstva in okoliščine, po katerih se je ugotavljalo, ali oseba, ki to pravico uveljavlja, izpolnjuje pogoje za njeno priznanje in če ne, zakaj ne. Če obrazložitev odločbe take vsebine nima, stranka niti nima možnosti, da razloge izpodbija, pa tudi sodišče ne more preizkusiti zakonitosti take odločbe.

V tem primeru odločba prve stopnje z dne 5.8.1991 glede dejanskega stanja navaja le, da tožnik presega dogovorjeno raven socialne varnosti. Obrazložitev izpodbijane odločbe je sicer nekoliko popolnejša, toda tudi iz nje ne izhaja, kako in na kakšni podlagi je tožena stranka ugotovila v 12. členu samoupravnega sporazuma določeno raven socialne varnosti za priznanje pravice do delne nadomestitve stanarine za leto 1990 v znesku 3.677,00 SIT in primerjani znesek tožnikovih mesečnih dohodkov v znesku 3.879,00 SIT, ki ga je ugotovila z deflatorjem 0,77 iz tožnikovih pokojninskih prejemkov za mesec junij 1991, pri tem pa niti ni navedla, da bi bil to deflator, izračunan na podlagi zviševanja pokojninskih prejemkov iz leta 1990 v razmerju do pokojninskih prejemkov meseca junija 1991, ki jih je vzela za podlago. Za uporabo deflatorja, brez natančne obrazložitve, iz katere bi izhajalo, da predstavlja znesek 3.879,00 SIT stvarni tožnikov mesečni dohodek iz leta 1990, v 14. členu navedenega sporazuma ni podlage. Zato ni mogoče presoditi, ali tožnik po 1.8.1991 res ni bil več upravičen do delne nadomestitve stanarine, zlasti še, ker je iz predloženih upravnih spisov razvidno, da je bila tožniku navedena pravica po 1.5.1992 spet priznana.

Ker torej dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso bile popolno ugotovljene in so bila kršena pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, sodišče ne more rešiti spora. Zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo, enako kot zakon o splošnem upravnem postopku, kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Predloga za oprostitev plačila taks sodišče ni obravnavalo, ker taksna obveznost glede na uspeh v upravnem sporu ni nastala (5. člen zakona o sodnih taksah).