Jedro

Če delavec v sporu, v katerem se ugotovi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predlaga sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, mora sodišče predlog obravnavati. Poleg tega mora odločiti tudi o višini odškodnine po 118. čl. ZDR in mora upoštevati vse elemente, ki vplivajo na odmero: starost delavca, njegovo izobrazbo, trajanje zaposlitve, možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu in višino pretekle plače.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi pripoznave tožene stranke ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 26. 3. 2009 in dne 10. 4. 2009 podala tožena stranka tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi (točka I/1) in na podlagi pripoznave tožene stranke ugotovilo, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko z dne 23. 12. 2005 še zmeraj traja (točka I/2). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva, da se mu za obdobje od 9. 7. 2009 do odločitve sodišče prve stopnje priznajo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo, da mu je tožena stranka dolžna izplačati nadomestilo plače za obdobje od 9. 7. 2009 do dneva odločitve sodišča prve stopnje v bruto znesku 778,16 EUR mesečno in od navedenega nadomestila obračunati in plačati davke in prispevke ter mu izplačati neto nadomestilo, pri čemer plačilo zapade vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, od zapadlih pa neplačanih zneskov pa tožena stranka dolguje tožniku tudi zakonske zamudne obresti, vse v 15 dneh pod izvršbo, tožniku pa je tožena dolžna plačati tudi odškodnino v znesku 11.672,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (točka II). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške sodnega postopka v znesku 699,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (točka III).

Zoper točko zavrnilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter iz razloga prekoračitve tožbenega zahtevka po 3. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dne plačila oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži v plačilo povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke v roku 15 dni od dneva vročitve drugostopne sodne odločbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne plačila. Tožeča stranka izpostavlja, da zahtevka pod točko I/2 sploh ni postavila in ga tako tožena stranka ni mogla pripoznati in zato tudi sodišče ni v tem delu moglo izdati sodbe na podlagi pripoznave. Tožeča stranka je postavila zahtevek na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) torej na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dne odločitve sodišča prve stopnje. Prvostopno sodišče je s tem, ko je ugotovilo, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še zmeraj traja, prekoračilo tožbeni zahtevek ter s tem storilo kršitev iz 3. odstavka 350. člena ZPP. Tožeča stranka tudi izpostavlja, da je sodba na podlagi pripoznave po členu 316. ZPP po svoji naravi sodba, s katero se tožbenemu zahtevku ugodi, zaradi česar je popolnoma nepotrebno in tudi nepravilno oblikovanje izreka sodbe, ko sodišče prve stopnje pod točko I ugotovi na podlagi pripoznave tožene stranke, da je odpoved nezakonita, pri tem pa nepravilno ne navede, da izdaja sodbo na podlagi pripoznave in sodbo v imenu ljudstva. V posledici te kršitve je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave o zahtevku, ki sploh ni bil postavljen oz. je postavljeni zahtevek tožnika prekoračilo. Prvostopno sodišče je sicer pravilno citiralo 118. člen ZDR, ga je pa napačno interpretiralo. Navedlo je namreč, da v kolikor tožeča stranka ne želi več delati pri toženi stranki, je to njena stvar in volja ter ji zato odškodnina po 118. členu ZDR ne pripada. To je v nasprotju s to kogentno normo, ki daje delavcu na razpolago, da se odloči v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ali bo postavil reintegracijski zahtevek ali zahtevek po odškodnini namesto reintegracije. Tožeča stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo obrazložila, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnika v zvezi s tem, kakor tudi ne v zvezi z okoliščinami, relevantnimi za presojo višine odškodnine, čeprav je tožeča stranka predlagala dokaz z njegovim zaslišanjem, s tem pa je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Posledično navedenemu meni, da je potrebno spremeniti oziroma razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožba neutemeljena. Tožnik je zaščitena kategorija po 1. odstavku 115. člena ZDR in ta status je imel tožnik vse do 8. 8. 2009. Ker je sodišče o zadevi odločilo 9. 6. 2009, ni moglo slediti tožnikovemu zahtevku v smeri sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj bi bilo s tem varstvo pred odpovedjo izničeno. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške za odgovor na tožbo.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedem preizkusu je pritožbeno sodišče sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zaradi deloma napačne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje v zvezi s trajanjem delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje točke I/2 izreka sodbe sodišče prve stopnje, saj je bilo v tem delu tožbenemu zahtevku ugodeno, zato v zvezi s to točko tudi prekoračitve tožbenega zahtevka ne more uveljavljati.

Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sodba na podlagi pripoznave po svoji naravi sodba, s katero se tožbenemu zahtevku ugodi. ZPP v 1. odstavku 316. člena določa, da izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek. Tako je pravilna pritožbena ugotovitev, da je sodišče prve stopnje popolnoma nepotrebno v izrek izpodbijane sodbe v točkah I/1 (ki ni pod pritožbo) in v točko I/2 zapisalo „na podlagi pripoznave tožene stranke se ugotovi ...“. Utemeljeno pritožba tudi opozarja na napačno interpretacijo 118. člena ZDR. Po 1. odstavku tega člena, lahko sodišče, če ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je že s tožbo zahteval ugotovitev nezakonitosti delovnega razmerja in je že v tožbi navedel, da ne želi nazaj k takemu delodajalcu, ki tako ravna s svojimi zaposlenimi, saj mu je delovno razmerje tožena stranka odpovedala v času, ko je bil tožnik na dopustu za nego in varstvo otroka. Tako je tožnik podal predlog, da sodišče ugotovi trajanje njegovega delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Temu predlogu tožnika sodišče ni ugodilo, pri čemer pa ni navedlo razlogov za takšno odločitev, zapisalo je le, da je stvar in volja tožnika, če ne želi več delati pri toženi stranki in da mu zgolj iz tega razloga odškodnina po 118. členu ZDR ne pripada. Sodišče prve stopnje bi moralo predlog tožnika obravnavati, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, nezakonita in odločiti tudi o višini odškodnine po 118. členu ZDR. Pri tem mora sodišče upoštevati vse elemente, ki lahko vplivajo na njeno odmero, t.j. tožnikovo starost, izobrazbo, trajanje zaposlitve pri toženi stranki, možnost zaposlitve pri drugem delodajalcu in višino tožnikove mesečne plače. Na podlagi teh ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v točki II. Zadevo je v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v 355. členu ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker sodišče prve stopnje sploh ni izvajalo dokaznega postopka v smeri predloga tožnika na ugotovitev obstoja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in odškodnine po 118. členu ZDR, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku zaslišati tožnika in izvesti druge potrebne dokaze ter odločiti o tožnikovem predlogu, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje. Odločiti pa bo moralo tudi o višini odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR, pri čemer naj upošteva vse že naštete elemente, ki lahko vplivajo na njeno odmero. Pri tem pritožbeno sodišče še navaja, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka v točki I/2 izreka sodbe, s tem ko je v tem delu ugotovilo, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi med toženo in tožečo stranko z dne 23.12.2005 še zmeraj traja, saj bo v novem sojenju o tem predlogu tožnika ponovno odločalo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, s katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v ponovno sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom, za končno odločbo.