Jedro

Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)1 pri nepremoženjski škodi praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje tako ustali, da je mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka2. Da se je zdravstveno stanje ustalilo, je potrebno presojati z vidika povprečnega oškodovanca, ki je utrpel enake posledice in ne z vidika konkretnega oškodovanca, to je tožnika. Po ustaljeni sodni praksi je namreč sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, presoja, ali je po nastopu škodnega dogodka ravnal v skladu s splošnim pravilom iz 18. člena ZOR, to je s potrebno skrbnostjo. Ob takem izhodišču je zato odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera ob primerni skrbnosti moral in mogel vedeti za obseg škode, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožencu nastala v nezgodi 28.7.1997, ker tožnik ni trpel takih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, da bi mu pripadala odškodnina in ker sta zahtevka za fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju ter za strah zastarala. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi povrniti 119,82 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu, pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da sta zahtevka zastarana. Tožnik se je namreč najprej obrnil na toženo stranko in ta je v medsebojni korespondenci tožniku priznala temelj zahtevka ter isto izrecno ponovila tudi v odgovoru na tožbo. S priznanjem temelja je po prepričanju tožeče stranke sklicevanje na zastaranje neutemeljeno. Tožena stranka je zastaranje postavljala na trditev, da je bila tožba vložena 22.9.2000, dejansko pa je bila vložena 11.8.2000 in še to zgolj iz razloga, ker je tožena stranka odlašala z odgovorom na zahtevek. Ker teče zastaranje od dneva, ko je oškodovanec zvedel za celotne posledice škodnega dogodka, za presojo slednjega ni odločilna ugotovitev obeh izvedencev, temveč je odločilno tožnikovo subjektivno vedenje o zaključenem zdravljenju in zaključenih posledicah. Izvedenec dr. M. dopušča možnost, da tožnik še vedno trpi lahke bolečine. Napačna je zato ugotovitev sodbe, da je tožnik izvedel za dokončne posledice 7.8.1997, saj je tožnik trpel bolečine in strah tudi še kasneje. Sicer pa je odrek zastaranju mogoče ugotoviti tudi iz poravnalne ponudbe tožene stranke. Ta okoliščina pomeni po mnenju tožeče stranke priznanje tožbenega zahtevka do te višine, zato tožeča stranka meni, da je sodba v izpodbijanem delu napačna in predlaga razveljavitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek za odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju ter strahu zastaran. Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)3 pri nepremoženjski škodi praviloma sovpada s trenutkom, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje tako ustali, da je mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka4. Pri tem ni nujno, da je zdravljenje že v celoti končano. Zadošča že, da je oškodovančevo stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Da se je zdravstveno stanje ustalilo, je potrebno presojati z vidika povprečnega oškodovanca, ki je utrpel enake posledice in ne z vidika konkretnega oškodovanca, to je tožnika. Po ustaljeni sodni praksi je namreč sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec izvedel za škodo, presoja, ali je po nastopu škodnega dogodka ravnal v skladu s splošnim pravilom iz 18. člena ZOR, to je s potrebno skrbnostjo. Ob takem izhodišču je zato odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera ob primerni skrbnosti moral in mogel vedeti za obseg škode, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo. Iz razlogov sodbe tako izhaja, da sta oba izvedenca ugotovila, da je bilo zdravljenje (in nevšečnosti, povezane z njim) končano 7.8.1997, največ do takrat je lahko tožnik trpel strah kot posledico prometne nezgode in takrat je tožnik tudi lahko vedel za obseg škode v zvezi s fizičnimi bolečinami. S temi ugotovitvami, ki pravilno povzemajo izvedeni dokazni postopek, se pritožbeno sodišče strinja. Tožnik je sicer lahko trpel lažje fizične bolečine tudi še kasneje, vendar to dejstvo ob vsem povedanem na zaključek, da je bil obseg škode znan najkasneje 7.8.1997, ne vpliva. Subjektivni triletni zastaralni rok je torej začel teči 7.8.1997 in se je iztekel 7.8.2000, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdi.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil zastaralni rok pretrgan s priznanjem temelja odgovornosti v odgovoru na tožbo z dne 18.10.2000, torej že po izteku zastaralnega roka. V času, ko je terjatev že zastarana, ni več mogoče govoriti o pripoznavi dolga, ampak kvečjemu o odpovedi zastaranju. Po določbi 1. odstavka 366. člena ZOR se pismena pripoznava zastarane obveznosti šteje za odpoved zastaranju. Odgovora na tožbo, v kateri je tožena stranka sicer priznala temelj, hkrati pa ugovarjala zastaranje, ni mogoče šteti za pisno pripoznavo zastarane obveznosti, posebej še, ker je v nadaljevanju zahtevku po višini ugovarjala zgolj podrejeno. Ker se tožena stranka zastaranju ni odpovedala, zastaralni rok pa je že potekel, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je terjatev zastarala in zato ni več iztožljiva. Dodati je še, da je tožena stranka na prvem naroku popravila datume iz odgovora na tožbo, tako, da je zatrjevala, da je tudi zahtevek, vložen 11.8.2000, zastaran. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami o poravnalni ponudbi, je najprej ugotoviti, da take ponudbe ni v spisu, tožena stranka je edino navajala, da ne more postaviti ponudbe, dokler ne dobi zdravstvene dokumentacije. Navedbe o poravnalni ponudbi, ki naj bi predstavljala pisno pripoznavo zastarane obveznosti ali morebiti pripoznavo dolga po 387. členu ZOR, predstavljajo pritožbeno novoto. Tožeča stranka ni niti obrazložila, zakaj je te navedbe podala šele v pritožbi, zato jih pritožbeno sodišče na podlagi določbe 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni moglo upoštevati.

Pritožbeno sodišče je sodbo pregledalo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.