Jedro

Plačilo kupnine je bistvena sestavina pogodbe in ker se pogodbeni stranki nista zedinili o tem, da bo toženec tožniku plačal dobavljeno -blago je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo 26. člen ZOR in zavrnilo tožbeni zahtevek, saj med pravdnima stranka ni bilo pogodbenega ali drugega razmerja, ki bi imelo za posledico dolžnost plačila vtoževanega zneska.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani je po predlogu tožeče stranke dne 21.3.1994 izdalo plačilni nalog, opr. št. I Pl 124/94. Po ugovoru tožene stranke je v rednem pravdnem postopku presojalo utemeljenost izdanega plačilnega naloga in na koncu je Okrajno sodišče v Ljubljani razveljavilo izdani plačilni nalog in zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen. Zato je tožeči stranki naložilo plačilo 120.175 tolarjev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do plačila. Sodišče druge stopnje je nato delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo izrek o plačilu pravdnih stroškov, tako da je tožeči stranki naložilo plačilo 105.910 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 6.10.1998 dalje do plačila. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in odločilo, da morata pravdni stranki kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92), ker je napačno povzelo vsebino ugovora tožene stranke, pritožbeno sodišče pa se v to ni spuščalo, čeprav je tožena stranka opozorila na napako. Druga napaka, ki jo graja revident, naj bi bila v zapisu, češ da je tožnik vedel, da je toženec plačal betonske kvadre družbi U. d.o.o., s katero je včasih tudi sam posloval. Toda tožnik tega nikoli ni izpovedal, ker ga ni zanimalo, saj že od leta 1988 dalje ni posloval s podjetjem U., ker je bilo slab plačnik. Da je temu res tako, je dokazal s kopijami knjig prihodkov in odhodkov v letih 1989 do 1993, v katerih ni naveden noben poslovni dogodek med njima, toda pritožbeno sodišče tega ni upoštevalo. Glede ostalih navedb se sklicuje na II. točko pritožbe. Kršitev materialnega prava vidi revident v razlogih sodbe pritožbenega sodišča, češ da je tožnik po 453. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/79 do 57/89) izpolnil obveznost družbe U. d.o.o.. Navaja, da se po 453. členu ZOR prevzame izpolnitev s pogodbo med dolžnikom in nekom tretjim, s katero se ta dolžniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku, v konkretnem primeru pa ni prišlo do sklenitve pogodbe, niti v pisni, niti v ustni obliki.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Čeprav je 14. julija 1999 začel veljati Zakon o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur. list SRS, št. 26/99), je tudi revizijsko sodišče v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977. Razlog za tako odločanje je v prvem odstavku 498. člena, po katerem je treba nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP 1999 na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje nista storili očitanih bistvenih kršitev pravdnega postopka. V zvezi z očitkom, češ da prvostopenjsko sodišče ni pravilno povzelo vsebine toženčevega ugovora in pritožbeno sodišče na to ni reagiralo, revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija izkrivlja dejstva. Pritožbeno sodišče je namreč v petem odstavku na drugi strani utemeljitve svoje sodbe natančno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pri navajanju vsebine toženčevih ugovorov povzelo tiste ugovore, ki jih je napisal v ugovoru z dne 6.4.1994 in v pripravljalni vlogi, ki je prispela na sodišče 28.9.1998. S tem, da je korektno povzeta vsebina, se strinja tudi revizijsko sodišče. Tudi očitek, češ da sta sodišči v nasprotju s tožnikovo izpovedjo navedli, češ da je tožnik izpovedal, da je vedel, da je toženec plačal betonske kvadre družbi U. d.o.o, s katero je tožeča stranka včasih tudi sama poslovala, ni resničen. Ločiti je treba povzemanje izvedenih dokazov (npr. izpoved pravdne stranke) od dokazne ocene, ki jo sodišče opravi potem, ko izvede vse dokaze in pravdnima strankama pojasni svojo odločitev. Pritožbeno sodišče, ki se ob odločanju o rednih pravnih sredstvih še ukvarja z dejanskim stanjem, je pritožnikovo zmoto argumentirano pojasnilo v prvem odstavku na tretji strani utemeljitve sodbe. Revizijsko sodišče se pri odločanju o izrednih pravnih sredstvih ukvarja samo še z materialnim pravom in nekaterimi bistvenimi kršitvami postopka in je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pri odločanju o utemeljenosti revizije upošteva samo tisto, kar je napisano v reviziji in kar mora upoštevati po uradni dolžnosti, ne upošteva pa sklicevanja na navedbe stranke, ki so v dotlej vloženih pravnih sredstvih v spisu.

Tudi materialno pravo sta sodišči pravilno uporabili. Ker je tožeča stranka zahtevala plačilo kupnine za dobavljeno blago (betonske zidake in vogelnike), sta sodišči presojali, če so podani elementi, ki so pomembni za nastanek kupne oz. prodajne pogodbe, s katero se prodajalec zaveže, da bo kupcu izročil določeno stvar, kupec pa se zaveže plačati kupnino (454. člen ZOR). Plačilo kupnine je bistvena sestavina pogodbe in ker se pogodbeni stranki nista zedinili o tem, da bo toženec tožniku plačal dobavljeno blago (ki ga je pred tem že plačal podjetju U. d.o.o.), je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo 26. člen ZOR in zavrnilo tožbeni zahtevek, saj med pravdnima stranka ni bilo pogodbenega ali drugega razmerja, ki bi imelo za posledico dolžnost plačila vtoževanega zneska. Vprašanje, če je med pravdnima strankama obstajalo kako drugo pravno razmerje in katero, za odločitev v tem sporu ni pomembno. Zato se revizijsko sodišče, glede na zatrjevana in ugotovljena dejstva, strinja s tožnikovo trditvijo v reviziji, da je dvomljiva obrazložitev pritožbenega sodišča, češ da je tožeča stranka prevzela izpolnitev po 453. členu ZOR, toda opredelitev razmerja, ki je obstajalo med pravdnima strankama, ni potrebno in ne more spremeniti sodbe v tej zadevi.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker tudi niso podani razlogi, katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP 1977 sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov, saj revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).