Jedro

Odločitev ni ustrezno obrazložena, zato je mogoče pritrditi pritožniku, da je razlog za razveljavitev v resnici nestrinjanje višjega sodišča z materialnopravno presojo, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga pa odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razveljaviti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne višjemu sodišču v novo odločanje o pritožbi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo IV P 497/2017 z dne 17. 6. 2019 spremenilo tako, da je otroka udeležencev, ki je bil s to sodbo zaupan v vzgojo in varstvo mami, zaupalo obema udeležencema v skupno starševstvo. Odločilo je, da je otrokovo stalno prebivališče na naslovu matere, kamor se mu vročajo tudi pisanja. Nadalje je spremenilo stike med otrokom in očetom, določilo način izvrševanja skupnega starševstva in znižalo višino preživnine s 180 na 80 EUR. V preostalem je predlagateljev predlog, predlog nasprotne udeleženke pa v celoti zavrnilo.

2. Višje sodišče je ugodilo pritožbi nasprotne udeležnke, razveljavilo odločitev glede zaupanja otroka v skupnost starševstvo, s tem povezanimi stiki in preživnino in glede zavrnitve materinega predloga za zvišanje preživnine ter je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.1 Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločitev.

3. Predlagatelj vlaga pravočasno pritožbo po 357.a členu ZPP. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje vprašanje spremenjenih okoliščin na strani staršev presojalo in ugotavljalo v okviru izčrpno izvedenega dokaznega postopka. Ne gre za nobenega od položajev, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo sámo odločiti. Pri tem bi bilo v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje, medtem ko se bo sedaj postopek podaljšal. Postopek, kot je obravnavani, pa bi moral biti zaradi varstva koristi otrok hiter. Od novele ZPP-E dalje velja, da mora pritožbeno sodišče, če je le mogoče, odločiti sámo, meritorno in dokončno. Višje sodišče sploh ni navedlo razlogov, zakaj tega ne bi moglo storiti. Očitek nepravilne uporabe materialnega prava je v resnici nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča pomeni kršitev strankine pravice do sojenja v razumnem roku.

4. Nasprotna udeleženka je na pritožbo odgovorila in predlaga pa njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V nepravdnem postopku se določbe ZPP smiselno uporabljajo, če zakon ne določa drugače (42. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1). V postopku s pritožbo zoper sklep se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo (366. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo,2 da je po prvem odstavku 355. člena ZPP razveljavitev prvostopenjske odločitve in vrnitev zadeve v novo odločanje pred sodišče prve stopnje izjema. Praviloma mora o zadevi dokončno odločiti pritožbeno sodišče. Sodišča morajo namreč zagotavljati učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ta je lahko ogrožena ravno v primeru, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.

8. Razveljavitev prvostopenjske odločbe je mogoča le, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Okoliščine, ki omogočajo tak izjemen poseg, so zlasti tiste, zaradi katerih pritožbena obravnava ne bi pomenila ustreznega sredstva za zagotavljanje sojenja brez nepotrebnega odlašanja ali pa bi bila neekonomična z vidika človeških ali finančnih virov. Novo odločanje pred sodiščem prve stopnje je potrebno tudi takrat, če bi bilo sicer nesorazmerno poseženo v kakšno drugo ustavno pravico, zlasti pravico do pravnega sredstva, na primer, če bi pritožbeno sodišče prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje.3 V tem primeru bi bilo kršeno ustavnopravno načelo instančnosti.4 Toda pravica do pritožbe stranki ne zagotavlja, da mora biti vsaka dokazna in vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč.5 Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Samo če pravega sojenja na prvi stopnji ni (bilo), ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.6

9. V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče opisalo materialnopravni okvir, za katerega je ocenilo, da je pravilen, in sodišču prve stopnje očitalo, da je zaradi nepravilnega materialnopravnega pristopa dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Vrhovno sodišče v tej fazi ne more in ne sme presojati, ali je materialnopravno stališče višjega sodišča pravilno ali ne, saj to presega pritožbenega razloge iz 357.a člena ZPP,7 mora pa pretehtati, ali so za razveljavitev prvostopenjskega sklepa v resnici obstajali razlogi ali pa bi višje sodišče lahko odločilo sámo.

10. Višje sodišče je svojo odločitev o razveljavitvi obrazložilo v 10. točki izpodbijanega sklepa. Navedlo je, da bodo z razveljavitvijo odločitve udeležencem zagotovljena pravice do poštenega sojenja na vseh stopnjah, do izjave in do pritožbe, hkrati pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nato je dodalo, da »_bo moralo sodišče v novem postopku izhajati iz zgoraj navedene materialnopravne določbe DZ in ugotoviti, ali je predlog za novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter za novo ureditev stikov in spremembno preživnine utemeljen, enako ponovno odločiti o nasprotnem predlogu za zvišanje preživnine_.«

11. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da so razlogi, s katerimi je pritožbeno sodišče obrazložilo svoj razveljavitveni sklep, vsebinsko povsem prazni. Ne iz povzetega dela obrazložitve niti nasploh iz odločbe ne izhaja, katera so tista manjkajoča dejstva, ki so pritožbenemu sodišču onemogočala, da bi sámo sprejelo odločitev v zadevi. Ker je tako, Vrhovno sodišče sploh ne more opraviti presoje izpodbijane odločitve v smislu 357.a člena. Ker odločitev ni ustrezno obrazložena, je mogoče pritrditi pritožniku, da je razlog za razveljavitev v resnici nestrinjanje višjega sodišča z materialnopravno presojo, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje. Iz tega razloga pa odločbe sodišča prve stopnje ni mogoče razveljaviti.8

12. Nadalje Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sicer res, da sodišče prve stopnje stališča o možnosti spremembe odločitve o vzgoji in varstvu, stikih in preživnini ni podkrepilo neposredno s sklicevanjem na četrti odstavek 138. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ)9 in ni izrecno zapisalo, da je ugotavljalo, ali je v družinskem odnosu prišlo do bistvene spremembe ali ne. Vendar je iz razlogov prvostopenjske odločbe mogoče izluščiti, da se je s spremembami pravno odločilnih okoliščin ukvarjalo.

13. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse predlagane dokaze in udeleženca sta soglašala, da odloči na podlagi dotedanjih navedb in dokazov spisu ter v smeri že doseženih soglasij med njima.10 Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče ugotavljalo, ali in kaj se je od spremenilo, odkar je sprejelo prvotno odločitev.11 Nesporno je bilo, da v odnosu med staršema večjega napredka ni, kot tudi, da nobeden od staršev otroka ne ogroža. Vendar je med ugotovljenimi okoliščinami (ki poleg dejstev, da je od prvotne odločitve preteklo 15 mesecev in gre za majhnega otroka,12 pri katerem je potek časa še pomembnejši, zlasti ob zatrjevanju, da mama stike otežuje ter otroka odtujuje od očeta) kot razloge za spremembo odločitve mogoče prepoznati: podporo centra za socialno delo v korist skupnega starševstva, ki temelji na podlagi opazovanja izvrševanja dosedanje ureditve, zlasti v smeri povečanja količine časa, ki ga otrok preživi z očetom,13 ter da sta starša določen napredek že dosegla, kar kaže na to, da sta dogovarjanja zmožna.14

14. Če je višje sodišče menilo, da ugotovljene okoliščine niso take, da bi kot celota pripeljale do materialnopravnega sklepa, da gre za bistveno spremembo, potem bi lahko pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da bi očetov predlog zavrnilo. Če pa ni bilo prepričano v pravilnost teh ugotovitev oziroma v njihovo popolnost, potem bi moralo ravnati tako, da bi razpisalo pritožbeno obravnavo, na kateri bi te (v svoji odločbi sicer ne izrecno zapisane pomanjkljivosti) odpravilo, nato pa odločilo v zadevi. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi primernostjo oblike vzoje in varstva, kot je bilo povzeto, že opravilo dokazni postopek, njegovo dopolnjevanje in/ali dopolnjevanje dokazne ocene ne bi pomenila ugotavljanja samostojnega sklopa dejstev in pravnih vprašanj. Vrhovno sodišče še sodi, da tako ravnanje postopka ne bi podaljšalo bolj, kot bi ga podaljšala vrnitev zadeve v odločanje sodišču prve stopnje.

15. Vrhovno sodišče je na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču druge stopnje v novo odločanje.

16. Odločitev o stroških je pridržana za končno odločitev (četrti odstavek 163. člena ZPP).

1 Pravilno bi bilo »v nov postopek«, kajti od uveljavitve Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) se o teh vprašanjih odloča s sklepom (prvi odstavek 31. člena ZNP-1), zato se v pritožbenem postopku uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o pritožbi zoper sklep (v zvezi s tem primerjaj 3. točko 365. člena ZPP). 2 Nazadnje v zadevi VS RS Cp 30/2022 z dne 7. 12. 2022. Glej tudi sklepe VS RS Cp 9/2022 z dne 18. 5. 2022, Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019, Cp 32/2019 z dne 5. 9. 2019 in Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018. 3 Ta možnost sicer ni neomejena. Drugi odstavek 355. člena ZPP namreč v tovrstnih primerih prepoveduje razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. 4 Pravica do pritožbe pritožniku omogoča višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti, tako da lahko uveljavlja dejanske, materialne in postopkovne napake pri sojenju na prvi stopnji. 5 Zato tudi sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji še ne pomeni kršitve te pravice. Tako tudi Betetto, N., Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe, Odvetnik, št. 5 (98), str. 11. 6 Tako VS RS v sklepu Cp 23/2019 z dne 11. 4. 2019. 7 Drugi odstavek 357.a člena ZPP določa: Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona). 8 Novela ZPP-D je prinesla pomembno okrepitev funkcije pritožbenega sodišča, vendar je bila nepravilna uporaba materialnega prava od nekdaj razlog za spremembo izpodbijane odločitve, ne za njeno razveljavitev. Več o tem glej Zobec, J., Ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji, Pravni letopis 2009, Znanstvena revija Inštituta za primerjalno pravico pri Pravi fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 2009. 9 Čepravno je določb povzelo v 5. točki obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 10 Glej dokazni sklep v 6. točki obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 11 Nebistvene spremembe je ugotovilo v uvodnem delu 8. točke obrazložitve svojega sklepa. V zvezi s tem glej tudi ugotovitve v 11. točki obrazložitve. 12 Otrok je rojen ... 2016 ter je bil ob predhodni odločitvi sodišča (17. 6. 2019) star malo manj kot tri leta, ob odločitvi sodišča prve stopnje v tej zadevi (11. 5. 2022) pa malo manj kot 6 let. 13 Glej 9. in 10. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 14 Glej sklepni del 12. točke obrazložitve, in sicer na vrhu 13. strani obrazložitve.