Jedro

Kosovski Romi, ki govorijo albanski jezik in so pripadniki muslimanske vere (sami sebe imenujejo Aškali), po poročilih mednarodnih organizacij niso preganjani na Kosovu in zato niso podani razlogi za zaščito po ZAzil. Združitev družine se v konkretnem primeru (žena in otrok sta slovenska državljana in živita v Republiki Sloveniji) ne ureja z ZAzil, pač pa po določbah Zakona o tujcih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.7.2004 (1. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003, UPB-1) zavrnila kot neutemeljeno tožnikovo prošnjo, ker je v postopku ugotovila, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil in odločila, da mora tožnik v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da tožnik v Republiki Sloveniji ni zaprosil za azil, ker bi bil v izvorni državi preganjan iz razlogov, določenih v ZAzil, temveč zato, da bi si v Republiki Sloveniji uredil status tujca zaradi združitve z družino. Po vložitvi prošnje za priznanje azila (23.7.2002) je v L. sklenil dne 17.9.2002 zakonsko zvezo s slovensko državljanko V.B., s katero ima tudi mladoletno hčerko. Zato se sodišče prve stopnje pridružuje stališču tožene stranke, da iz tožnikove izpovedbe, dane na zaslišanju dne 16.10.2002 ne izhaja, da je bil v izvorni državi preganjan, zaradi česar naj bi svojo državo zapustil. Tožnik za svoje navedbe, da so mu v letu 1999 ubili sorodnike, ni predložil nobenih dokazov in so zato te navedbe po oceni sodišča prve stopnje neverodostojne. Na svojem zaslišanju je zgolj pavšalno zatrjeval, da so v njegovo hišo prihajali neznanci, ki so mu grozili. Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljene tudi vse tožbene ugovore. Tožena stranka je preverila, kakšen je položaj v občinah P. in K. na Kosovu za pripadnike romske narodnosti. Pri tem je ugotovila, da jim v navedenih občinah ne grozi takšno preganjanje, da njihova vrnitev ne bi bila varna. Tožnik se ne more na splošno sklicevati na preganjanje Romov na Kosovu. Ker je tožena stranka ugotovila, da govori albanski jezik in je muslimanske veroizpovedi, je dobro integriran v okolje.

Tožnik je vložil dve pritožbi.

V pritožbi, ki jo je v njegovem imenu vložila odvetnica M.K.T., uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Poudarja, da je zaradi svoje romske narodnosti preganjan v izvorni državi. Bil je izpostavljan grožnjam, da ga bodo ubili, njegove sorodnike pa so celo ubili. Zato se je bil prisiljen skrivati. Stališče UNHCR je, da so manjšine na Kosovu, med katerimi so tudi Romi, izpostavljene nadlegovanju in nasilju, kljub prisotnosti varnostnih sil. Izbruh nasilja na Kosovu marca 2004 jasno kaže, da je varnost neetničnih Albancev s Kosova resno ogrožena.

UNHCR govori o tem, da so kosovski Romi v izrazito nevarni situaciji. Vrnitev teh pripadnikov naj bi bilo zgolj na podlagi prostovoljne odločitve posameznika. V izvorno državo se ne more vrniti, saj bi bil izpostavljen slabemu in ponižujočemu ravnanju.

V drugi pritožbi, ki jo je v njegovem imenu vložila pooblaščenka N.M.P., preklicuje pooblastilo odvetnici M.K.T., ker naj bi ga v zadevi zastopala slabo. Prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbi ugodi in se mu prizna pravica do azila v Republiki Sloveniji. Navaja, da je v Slovenijo pribežal v letu 1999. Prišel je ilegalno in brez dokumentov. Sedaj živi že pet let skupaj s svojo ženo in dvema mladoletnima otrokoma, ki so slovenski državljani. Na Kosovo se nima kam vrniti, tam je njegovo življenje tudi ogroženo. V Sloveniji ima družino, ki je ni dovoljeno ločevati. Azil mu pripada zaradi dejanske ogroženosti in iz humanitarnih razlogov. Sklicuje se na poročilo OSCE o Kosovu, ki ga prvostopno sodišče kontradiktorno navaja kot varnosten stabilen položaj, kar očitno ni, ker iz njega izhaja, da je sedaj na Kosovu manj kot polovica Romov kot v letu 1999. Tožena stranka v postopku ni upoštevala psihološkega elementa, saj travmatizirana žrtev težko govori in se izraža o travmatskih doživetjih, še posebej pred organom oblasti. Neizpodbitno dejstvo je, da so Albanci ubili štiri njegove sorodnike in se boji, da ubijejo tudi njega. Na koncu pritožbe prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Prvostopno sodišče je svojo odločitev obrazložilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožena stranka v pravno korektno izvedenem postopku za priznanje azila v Republiki Sloveniji pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila v Republiki Sloveniji po določbah 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Razlogi, ki jih tožnik navaja za priznanje azila v Republiki Sloveniji, niso relevantni v smislu Ženevske konvencije ter evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal, da bi bil preganjan v svoji občini P. oziroma K. na Kosovu zaradi svoje vere, rase, političnega prepričanja ali narodnostne pripadnosti. Tožnik v nasprotujočih si izjavah zatrjuje, da je prišel v Slovenijo v juliju 2002 oziroma da je pribežal v Slovenijo že leta 1999, kar ne daje verodostojnosti njegovim izjavam. V letu 1999 naj bi mu ubili sorodnike, njemu pa grozili. Tožnik je ob svojem zaslišanju nadalje izpovedal, da je Rom, vendar ne klasičen Rom, ki govori romsko. Govori albansko, je pripadnik muslimanske vere in je po lastni izjavi torej Aškal. Po poročilih mednarodnih organizacij, na katere se opirata tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje, pa na Kosovu, še zlasti pa v občinah P. in K., tako integriranih Romov (Aškalov), kot je tožnik, ne preganjajo. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča pri tožniku ne obstajajo razlogi, relevantni za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene ugovore o pravici tožnika do celovitosti družine, ki naj bi se urejala v postopku za priznanje azila. Ob svojem zaslišanju je tožnik tudi izpovedal, da si želi ostati v Sloveniji pri svoji ženi in otroku, ki sta slovenska državljana. Tožena stranka je tožniku že pravilno pojasnila in obrazložila, da je združitev družine možno urejati po Zakonu o tujcih. Pritožbeno sodišče se pridružuje temu stališču in še dodaja, da ZAzil sicer priznava pravico do celovitosti družine, vendar zakon daje pravico do azila le ožjim družinskim članom tiste osebe, ki ji je priznan status begunca (3. člen ZAzil), vendar v obravnavani zadevi ni podano takšno dejansko stanje.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo na podlagi določbe 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.