Jedro

Z zakonom določenega roka za izpolnitev obveznosti izvoza blaga organ ne more podaljšati, ker ta možnost v zakonu ni predvidena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Carinarnice C. z dne 18.7.1994, s katero je bila tožeči stranki naknadno obračunana carina in davščina za izravnavo davčne obremenitve za blago toplo valjano pločevino 370 x 4 mm, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 19.6.1992 v skladu s 50. členom Carinskega zakona (dalje: CZ, Uradni list SFRJ, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 20/90). V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožeča stranka navedeno blago uvozila z obvezo izvoza blaga v enem letu po prestopu carinske črte. Tožeča stranka ni izpolnila prevzete obveze izvoza blaga v predpisanem roku in vrednosti v smislu 50. člena CZ, zato je v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, v skladu s predpisi bila obračunana carina in davščina za izravnavo davčne obremenitve. Enoletni rok za izvoz blaga zakon določa kot pogoj za uporabo 50. člena CZ in ga ni mogoče spreminjati ne glede na spremenjene razmere na trgu. Ob uvozu je tožeča stranka uveljavljala ugodnosti po 50. členu CZ, zato pri obračunu uvoznih dajatev po uradni dolžnosti zaradi neizpolnitve prevzete obveze na dan poteka roka za izvoz, ni mogoče uveljavljati drugih ugodnosti kot so bile uveljavljene ob uvozu, saj gre le za naknadni obračun carine in drugih dajatev po istem temelju in ne spremenjenem. Na odločitev tudi ne morajo vplivati zatrjevane informacije s strani carinarnice o anuliranju 50. člena CZ, ker nobena informacija ne more spremeniti predpisa.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Po razpadu Jugoslavije je tožeča stranka izgubila enega najpomembnejših dobaviteljev trakov - Železarno s področja bivše SFRJ, zato si je morala zagotoviti oskrbo iz uvoza in sicer je uvoz trakov iz drugih držav gradila na predvidenem in dogovorjenem izvozu cevi na območje teh in še drugih držav in je realno pričakovala, da bo izvoz realiziran v roku enega leta. V navedenih državah pa je zaradi spreminjajočih režimov uvoza in tudi sicer znanih nestabilnih razmer prišlo do odpovedi že dogovorjenih poslov. To okoliščino bi bilo treba upoštevati tako, da bi se tožeči stranki omogočilo podaljšanje roka za realizacijo izvoza. Tožena stranka ni upoštevala, da so s strani carinarnice bile dane informacije, da se bodo obveznosti razdolževanja po 50. členu CZ, s sprejetjem slovenske zakonodaje anulirale. Ker je bilo to področje kodificirano šele leta 1995, predstavlja navedena obremenitev za tožečo stranko finančno breme, ki ga ne more pokriti oziroma ohraniti proizvodnjo v rentabilnem obsegu in zagotoviti delo zaposlenim delavcem. Smiselna uporaba takšnih predpisov bivše SFRJ, ki uničujejo slovensko gospodarstvo, nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da ji ni mogoče priznati 50 % znižane carinske stopnje iz naslova uvoza blaga, ki se ne proizvaja v Sloveniji. To ugodnost bi tožeča stranka uveljavljala, če ne bi računala na izpolnitev pogojev za oprostitev celotne carine po 50. členu CZ.

Noben predpis, niti CZ, izrecno ne določa, da pri naknadni odmeri carine tega ni mogoče več upoštevati. Zato je v tem smislu napačno uporabljeno materialno pravo oziroma so bila kršena pravila postopka. V zvezi s tem še opozarja na določbo 93. člena novega Carinskega zakona, ki predvideva možnost podaljševanja rokov in naknadnega odobravanja drugih carinskih postopkov. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je ob uvozu toplo valjane pločevine v letu 1992 uveljavljala samo ugodnosti po 50. členu CZ in tako uvozila navedeni material brez plačila uvoznih dajatev. Sporno tudi ni, da prevzete obveznosti izvoza v roku enega leta od uvoza ni izpolnila. Odločilne dejanske okoliščine torej niti niso sporne, zato je neutemeljen tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po presoji sodišča je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabljena določba 50. člena CZ. Tožeča stranka sicer meni, da predpisi bivše SFRJ, ki uničujejo slovensko gospodarstvo, nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije (1. odstavek 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I), vendar ne navaja, v čem naj bi bili uporabljeni predpisi v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. Namen carinskih predpisov je v bistvu zaščita domačega gospodarstva v celoti in ne le posameznega gospodarskega subjekta, in s tega vidika je treba presojati tudi smiselno uporabo njegovih določb, kot določb republiških predpisov. Zato je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da določbe, na katere je oprla svojo odločitev, ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Po določbi 50. člena CZ se za uvoz surovin in repromateriala ne plača carina, če se to blago v celoti uporablja v proizvodnji blaga za izvoz, ki se najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozi v tujino. V primeru, če blago ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti in predpisanih rokih, se plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin (2. odstavek 50. člena CZ). Ker tožeča stranka ni izvozila blaga v predpisanem roku, so bile utemeljeno obračunane uvozne dajatve po predpisih, ki so veljali na dan poteka roka za izvoz. Same višine obračunanih dajatev na tej podlagi pa tožeča stranka niti ne izpodbija. Na odločitev tudi ne morejo vplivati neugodne razmere na trgu, ki so po zatrjevanju tožeče stranke vplivale na neizpolnitev obveznosti izvoza, niti iz tega razloga ni mogoče podaljšati roka za izvoz, ker CZ tega ne omogoča. Upoštevajoč namen CZ, ki ga le-ta zasleduje, je namreč treba njegove določbe razlagati restriktivno. Možnost podaljšanja roka za izvoz bi zato v zakonu morala biti posebej predvidena. Ker mora organ pri odločanju upoštevati veljavni predpis, se tožeča stranka glede podaljšanja roka za izvoz tudi ne more uspešno sklicevati na 93. člen Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95), ki se uporablja od 1.1.1996 dalje. Prav tako ni mogoče upoštevati posplošene trditve, da tožena stranka ni upoštevala danih informacij, da se bodo obveznosti prevzete po 50. členu CZ anulirale s sprejetjem slovenske zakonodaje za to področje. Tudi če bi carinski organ take informacije posredoval, bi bile te brezpredmetne, ker zakone sprejema Državni zbor Republike Slovenije in ti začnejo veljati šele po njihovi objavi.

Zmotno je tudi stališče tožeče stranke, da bi pri naknadnem obračunu uvoznih dajatev, tožena stranka morala upoštevati oziroma ji priznati vsaj 50 % znižano carinsko stopnjo iz naslova uvoza blaga, ki se ne proizvaja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka namreč pravilno ugotavlja, da v obravnavani zadevi gre le za naknadni obračun uvoznih dajatev zaradi neizpolnitve prevzete obveze izvoza, zato ne more tožeča stranka naknadno uspešno uveljavljati znižane carinske stopnje na drugi dejanski in pravni podlagi. Carinske oprostitve in olajšave mora namreč uvoznik uveljavljati ob uvozu (31. člen CZ). V deklaraciji pa mora poleg drugih podatkov vpisati tudi podatke, ki so podlaga za uveljavitev olajšav ali za plačilo davščin pri uvozu blaga in hkrati mora predložiti tudi listine, s katerimi dokazuje pravico do olajšave (4. odstavek 254. in 255. člen CZ). Po mnenju sodišča je tožena stranka tako tudi pravilno uporabila materialno pravo.

Uveljavljano bistveno kršitev pravil postopka tožena stranka ni obrazložila in takih kršitev tudi sodišče ni ugotovilo.

Glede na povedano je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z že navedenim ustavnim zakonom.