Jedro

Tožnik je z gibanjem po (nevarnih) območjih z rumenimi in črnimi oznakami, čeprav je premikajočo se obračalno mizo videl in slišal, sam povzročil nevarno situacijo, ki je vodila v nastanek škodnega dogodka, zato ni podana odškodninska odgovornost prve tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni solidarno plačati 31.257,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 1. 2018 do plačila, ter da sta mu dolžni v istem roku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki izreka sodbe je odločilo, da mora tožnik toženima strankama v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 7.880,42 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče A.A.. Ta bi potrdil njegove navedbe glede neustreznih delovnih razmer in protipravnega načina dela pri prvi toženi stranki. Uveljavlja, da so izpovedi direktorja prve tožene stranke in prič B.B. ter C.C. zaradi zaposlitve pri prvi toženi stranki in sorodstvenih vezi pristranske. Poleg tega sta izpovedi prič B.B. in C.C. o tem, kaj je tožnik počel neposredno pred škodnim dogodkom, med seboj v nasprotju. Vztraja pri navedbah, da je prva tožena stranka od njega pričakovala oziroma zahtevala kršitev predpisov s področja varstva pri delu. Tudi direktor prve tožene stranke je delo pogosto opravljal v nasprotju s temi predpisi oziroma je takšno delo vsaj dopuščal. V tem kontekstu bi moralo sodišče prve stopnje razumeti tožnikovo izpoved, da so bili delavci "opozorjeni na varno delo, zdaj pa kakor se pač držiš". Uveljavlja, da je odgovornost prve tožene stranke za škodni dogodek tudi objektivna, saj so delavci montažo opravljali med delujočimi transportnimi linijami. S sklicevanjem na določbe 6. člena OZ, 5. člena ZVZD-1 in 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih vztraja, da mu prva tožena stranka ni zagotovila varnega delovnega okolja. Delavci niso vedeli, kdaj se bo obračalna miza premaknila, premik pa so zaznali šele po tem, ko se je že zgodil. Situacija, ko se ustavljena linija občasno nepričakovano premakne, je za delavce še bolj nevarna, kot če bi linija ves čas delovala. Prva tožena stranka bi morala poskrbeti, da bi bili premiki linije predvidljivi in da bi bili delavci na njih pravočasno opozorjeni. Meni, da izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost ni bila potrebna, saj ni bilo sporno, da je tožnik z odložitvijo lesenega koluta na nevarno območje kršil predpise s področja varstva pri delu. Navaja, da je delo opravljal od 7.00 do 18.00 ure sedem dni na teden, tri do štiri tedne zapored, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 143. člena ZDR-1, tretjim odstavkom 144. člena ZDR-1 in 156. členom ZDR-1. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da te kršitve niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, saj je zaradi utrujenosti prepozno opazil premik obračalne mize, zaradi slabšega reakcijskega časa pa odloženih predmetov ni pravočasno umaknil iz nevarnega območja. Premalo okreten je bil tudi zaradi premajhnih delovnih hlač, na kar je nadrejenega delavca D.D. večkrat opozoril. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je toženima strankama priznalo stroške postopka v izjemno visokem znesku, pravilnosti te odločitve pa zaradi neobrazloženosti sodbe ni mogoče preizkusiti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženi stranki v odgovoru na pritožbo prerekata tožnikove pritožbene navedbe, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Tožnik je v tem sporu od prve tožene stranke kot delodajalke in od druge tožene stranke, pri kateri je imela prva tožena stranka zavarovano splošno odgovornost za škodo, zahteval solidarno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 31.257,24 EUR. Tožbeni zahtevek je utemeljeval z navedbami, da je prva tožena stranka objektivno in krivdno odgovorna za poškodbe, ki jih je utrpel v delovni nesreči 19. 2. 2015, ko se je v delovnem procesu električne montaže na tekočem traku za prevoz avtomobilskih karoserij premični del tekočega traku obrnil, ga potegnil za delavske hlače ter mu nogo vkleščil med tekoči trak. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo določbo 179. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec delavcu, če mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to povrniti, za utemeljenost odškodninskega zahtevka pa morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti delodajalca, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in naslednji členi Obligacijskega zakonika ‒ OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnik z gibanjem po (nevarnih) območjih z rumenimi in črnimi oznakami, čeprav je premikajočo se obračalno mizo videl in slišal, sam povzročil nevarno situacijo, ki je vodila v nastanek škodnega dogodka. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

7. Pritožba neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je kot verodostojne ocenilo izpovedi direktorja prve tožene stranke ter prič B.B. in C.C.. Čeprav so navedeni v delovnem ali pogodbenem razmerju s prvo toženo stranko, le na podlagi te okoliščine njihovim izpovedim ni mogoče odreči verodostojnosti, sicer pa je vsa za odločitev bistvena dejstva (da je obravnavanega dne delo opravljal izven nevarnega območja in da je s posegom v to območje kršil izrecna navodila za delo ter predpise s področja varstva pri delu) v izpovedi potrdil tudi tožnik. Pritožba neutemeljeno opozarja na nasprotje med izpovedma prič B.B. in C.C. o tem, kaj je tožnik počel in kje se je nahajal neposredno pred škodnim dogodkom. Ker ti priči škodnega dogodka nista videli, je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved tožnika, da se je pred škodnim dogodkom nahajal izven nevarnega območja, v to območje pa je z namenom, da bi pravočasno umaknil odložen lesen kolut z orodjem in načrti, skočil šele v trenutku, ko je zaslišal premikanje obračalne mize.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom podana objektivna odškodninska odgovornost prve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nasprotno presojo utemeljilo na ugotovitvi, da je tožnik delo opravljal izven nevarnega območja, v pritožbi pa tudi sam priznava, da vezanje štarterjev v elektro omaricah ne predstavlja dela s povečano nevarnostjo v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. Pravilna je tudi nadaljnja presoja sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost prve tožene stranke. Pritožba neutemeljeno navaja, da prva tožena stranka tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja, ker je delo opravljal ob ustavljeni transportni liniji, katere premični deli so se nekajkrat dnevno premaknili. To upoštevaje ugotovitve, da je bilo tožniku gibanje po nevarnem območju izrecno prepovedano in da za gibanje po tem območju ni bilo nobene potrebe, ni bistveno za odločitev. Posledično so neutemeljene vse pritožbene navedbe o tem, da se je obračalna miza premaknila brez predhodnega opozorila, da delavci niso vedeli, kdaj in kolikokrat se bo premaknila in da so premik mize lahko opazili šele potem, ko se je ta že pričel, saj ne vplivajo na drugačno presojo pritožbenega sodišča. 9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je prva tožena stranka od njega z namenom hitrejšega opravljanja dela zahtevala kršitev predpisov s področja varstva pri delu, s katerimi je bil sicer ustrezno seznanjen. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da te trditve niso dokazane, sicer pa ni pomembno, ali je tožnik v obdobju pred škodnim dogodkom kdaj opravljal delo v nevarnem območju. Bistvena je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da lesenega koluta, ki ga je uporabljal kot priročno mizico, obravnavanega dne ni bil dolžan odložiti v nevarno območje (tega niti ni zatrjeval), temveč bi ga lahko odložil na drugo stran elektro omarice, kjer je bilo za to dovolj prostora. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik z nepremišljenim reševanjem nevarne situacije, ki jo je z odložitvijo predmeta v nevarno območje povzročil sam, kršil določbo 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), da je pri delu dolžan spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, delo pa opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

10. Pritožba neutemeljeno navaja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi kršitev določb ZDR-1 o delovnem času, odmorih in počitku, saj je bil tožnik preutrujen za varno delo. Sodišče prve stopnje je te navedbe zavrnilo na podlagi ugotovitev, da je tožnik delo obravnavanega dne opravljal šele četrti dan zapored in da mu je bil med sicer 10 ur dolgimi delavniki zagotovljen enourni odmor za malico in več krajših odmorov. Predvsem pa je v zvezi s tem bistveno, da je tožnik s sklicevanjem na utrujenost opravičeval svoj pozen odziv na nevarno situacijo, ki jo je z nepravilno odložitvijo predmeta v delovno območje obračalne mize pred tem povzročil sam. Glede na to je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da so tožnika pri pravočasnem odzivu na premik obračalne mize ovirale premajhne delovne hlače, sicer pa pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel v stanovanju na voljo druge delovne hlače. 11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje priče A.A., ki naj bi potrdil njegove navedbe glede neustreznih delovnih razmer in protipravnega načina dela. Sodišče prve stopnje tega dokaza na podlagi pravilne presoje, da kršitve določb ZDR-1 glede delovnega časa, odmorov in počitkov že glede na tožnikovo trditveno podlago niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, in da 19. 2. 2015 ni bilo nobene "potrebe" po kršenju predpisov s področja varstva pri delu, utemeljeno ni izvedlo, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana.

12. Pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi o stroških postopka v II. točki izreka sodbe. Sicer drži, da natančna odmera stroškov iz obrazložitve sodbe ni razvidna, vendar je po ustaljenem stališču v sodni praksi pri odločanju o stroških postopka kot akcesorni terjatvi dopustno, da je v razlogih sodbe navedena le (pravilna) pravna podlaga za odločitev, natančna odmera stroškov pa je lahko razvidna iz stroškovnika v spisu. Sodišče prve stopnje je na predlogu toženih strank za povrnitev stroškov postopka na list. št. 199 v spisu jasno označilo priznane stroške postopka, zato je odločitev mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je toženima strankama glede na določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018) pravilno priznalo 800 točk nagrade za odgovor na tožbo, 3.000 točk nagrade za pripravljalne vloge, 150 točk nagrade za podajo dokaznih predlogov, 400 točk nagrade za pripravljalni narok, 800 točk nagrade za prvi narok za glavno obravnavo, 50 točk urnine in 120 točk za odsotnost iz pisarne, 400 točk nagrade za drugi narok za glavno obravnavo, 350 točk urnine in 120 točk za odsotnost iz pisarne, ter 400 točk za tretji narok za glavno obravnavo, 50 točk urnine in 120 točk za odsotnost iz pisarne, kar z 10 % povečanjem za zastopanje dveh strank znaša 7.436 točk oziroma 4.461,60 EUR, skupaj z materialnimi stroški, kilometrino in 22 % DDV pa 5.694,50 EUR. Sodišče prve stopnje je toženima strankama utemeljeno priznalo tudi 1.223,15 EUR stroškov za izvedenca in 962,77 EUR stroškov za izdelavo prevodov listin iz nemškega v slovenski jezik, kar skupaj znaša 7.880,42 EUR, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

13. Glede na vse navedeno je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, upoštevaje določbo prvega odstavka 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki sami krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in zato ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).