Jedro

V konkretni zadevi je izdaja soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste vezana na izdajo soglasja za izvedbo novega cestnega priključka na lokalno cesto na isti lokaciji. Ker pogoj za dovoljenost priključka ni izpolnjen, že iz tega razloga izdaja zahtevanega soglasja ni mogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Piran (v nadaljnjem besedilu prvostopenjski organ ali tožena stranka) odločila, da se zahteva A. A. (v nadaljevanju tožnik ali stranka) za izdajo soglasja za izvedbo novega cestnega priključka na lokalno cesto št. LC 312281 na parc. št. 000 k.o. ... in podpornih zidov na parc. št. 111 in 222, obe k.o. ..., zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je stranka zaprosila za izdajo soglasja za ureditev novega cestnega priključka na parcelah, kjer si želi izvesti dostopno pot ter zaradi strmega terena zgraditi podporne zidove. Vlogi je priložila projektno dokumentacijo, ki jo je izdelalo podjetje A., d.o.o. iz ... Prvostopenjski organ je v postopku dne 24. 4. 2017 že izdal odločbo, s katero je zavrnil izdajo soglasja, to odločitev pa je potrdil drugostopenjski organ dne 11. 7. 2017. Upravno sodišče RS je nato s sodbo, št. III U 177/2017-9 z dne 10. 5. 2018, odločbo prvostopenjskega organa, št. 3711-108/2015-15 6-64 z dne 24. 4. 2017, odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ dne 15. 6. 2018 izdal novo negativno odločbo, ki je bila z odločbo drugostopenjskega organa št. 3711-108/2015-25 z dne 15. 6. 2018 odpravljena ter zadeva ponovno vrnjena prvostopenjskemu organu v novo odločanje, v katerem je nato prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo znova zavrnil predlagano izdajo soglasja.

2. Priključke nekategoriziranih cest ter individualne priključke na občinske ceste ureja Zakon o cestah (ZCes1). V skladu z drugim odstavkom 99. člena ZCes-1 upravljalec občinskih cest izda navedeno soglasje, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic na zmogljivost ceste in varnost prometa na njej. V nadaljevanju povzema določbo 32. člena Odloka občinskih cestah v Občini Piran (v nadaljnjem besedilu Odlok), ki določa, da je gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljena le s soglasjem pristojne občinske službe za ceste (prvi odstavek 32. člena Odloka). Pristojna občinska služba za ceste izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza (drugi odstavek 32. člena Odloka). V 39. členu pa Odlok določa, da se priključki nekategoriziranih cest, dovoznih cest in pristopov do objektov ali zemljišč na občinske ceste lahko gradijo in rekonstruirajo le s soglasjem pristojne občinske službe za ceste. S soglasjem se določijo tehnični in drugi pogoji graditve in vzdrževanja priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. Pri izdaji soglasja za priključitev nekategoriziranih dovoznih cest na občinsko cesto soglasodajalec upošteva usmeritev, da se ustrezni del priključka na občinsko cesto asfaltira. Stroški graditve in rekonstrukcije priključka na občinsko cesto, vključno s postavitvijo potrebne prometne signalizacije, krije investitor. Pri izvedbi tehničnega pregleda zgrajenega priključka mora sodelovati pristojna občinska služba za ceste zaradi ugotovitve skladnosti priključka s tehničnimi in drugimi pogoji, določenimi v soglasju.

3. V nadaljevanju prvostopenjski organ ugotavlja, da lokalna cesta LC 312281 predstavlja edino dostopno pot - prometnico do mesta Piran. Na lokalni cesti je že izveden odcep - cestni priključek za garažno hišo Fornače s kapaciteto 850 parkirnih mest. Junija 2017 je bila sprejeta celostna prometna strategija Občine Piran, ki predvideva dograditev garažne hiše Fornače z dodatnimi 250 parkirnimi mesti v neposredni okolici te garažne hiše, zato obstaja potreba po ohranitvi, lasti in uporabi Občine Piran vseh zemljišč v neposredni bližini garažne hiše, in sicer zaradi javnega interesa po ureditvi tega območja, saj gradnja parkirnih mest posledično pomeni večjo obremenitev lokalne ceste. Iz celostne prometne strategije Občine Piran izhaja, da je v poletnih mesecih garažna hiša popolno zasedena, kar dodatno potrjuje pomen lokalne ceste in njeno prometno ureditev. Zaradi uvoza v parkirno hišo se morajo vozila odpeljati do krožišča pred Piranom in je cesta posledično obremenjena v obe smeri. Ob povratku iz smeri Pirana vozniki čakajo na uvoznem pasu, da se sprosti mesto v garažni hiši, zato je v takšnih primerih uvozni pas v celoti zaseden. Pričakovati je, da vozniki, ki spregledajo uvoz v garažno hišo in ne poznajo cestne ureditve tega območja, ob povratku iz smeri Pirana ne bodo pričakovali cestnega priključka na uvozni pas. Izpostavlja, da je bilo na obravnavanem odseku v neposredni bližini izvoza in uvoza v garažno hišo že več prometnih nesreč, kar posledično pomeni realno in povečano možnost nastanka prometnih nesreč na tem odseku, s tem pa škodljivo posledico za varnost prometa. Iz priložene PGD izhaja, da bo vključevanje potekalo neposredno na uvozni pas garažne hiše Fornače preko obstoječega pločnika lokalne ceste, ki ga bo treba ustrezno znižati ter odstraniti obstoječo cestno ograjo.

4. V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na Pravilnik o cestnih priključkih na javne ceste (v nadaljevanju Pravilnik), ki se uporablja na podlagi 125. člena ZCes-1 in v prilogi 1 določa način določitve polja preglednosti, v kateri je dolžina preglednosti pri vključevanju na glavno prometno smer (v nadaljevanju GPS) iz cestnega priključka tista razdalja, ki omogoča vozniku, oddaljenemu 3,0 m od roba GPS, zadovoljiv pregled nad prometnim dogajanjem na GPS. Iz grafike projektne dokumentacije je razbrati, da znaša predvidena širina prehoda za pešce 3,0 m. Zaradi povečanega števila pešcev na pločniku ne more biti točka preglednosti postavljena tik ob prehodu za pešce, saj bi se del vozila že nahajal na prehodu za pešce. Glede na tipične dolžine avtomobilov, bi se točka preglednosti prestavila iz 3,0 m na 4,0 m (3,0 m širina prehoda za pešce plus 1,0 m lokacija voznika v avtomobilu). V obeh primerih bi voznik v avtomobilu imel preglednostno točko postavljeno na območju, ki je v nasprotnem prečnem naklonu lokalne cest. Posledično bi bila preglednost manjša. Hkrati pa je med vozilom in lokalno cesto v območju preglednosti prisotna cestna ograja višine 1,0 m, ki ima na razdalji 10,00 cm pokončne prečke, kar dodatno otežuje varni pogled na cesto, odstranitev ograje pa ni možna, ker služi varnosti pešcem v prometu.

5. V nadaljevanju navaja, da je povprečni letni dnevni promet (v nadaljnjem besedilu PLDP) za obravnavano cesto več kot 5.000 vozil dnevno (vir: prometna študija št. 748-PROM, marec 2008, izdelovalec: B., d.o.o. ..., ..., v nadaljnjem besedilu prometna študija). V študiji sicer ni razčlenjeno po kategorijah, za katere tipe vozil gre. Pravilnik v 9. členu določa, da se območji dveh zaporednih priključkov ne smeta prekrivati. Predvideni priključek se priključuje na območje voznega pasu garažne hiše Fornače. Najmanjša oddaljenost med priključki na cesti v naselju, kjer je PLDP večji od 5.000 vozil, znaša dvakratnik zaustavitvene razdalje.

6. Pravilnik o projektiranju cest (v nadaljnjem besedilu Pravilnik o projektiranju), ki se uporablja v skladu z določbo 125. člena ZCes-1, določa zaustavitvene razdalje, in sicer je zaustavitvena razdalja pri hitrosti 50,00 km/h in niveleti + 4%, 43,00 m, pri niveleti + 8- pa 40,00 m. Lokalna cesta ima niveleto + 6 %, zato se za zaustavitveno razdaljo upošteva vmesna vrednost, in sicer 41,50 m, kar pomeni, da mora biti razdalja med priključki najmanj 83,00 m. Trenutna razdalja med predvidenim priključkom in uvozom v garažno hišo znaša 65,00 m. 7. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja, da je bilo treba zaradi povečanega števila obiskovalcev mesta Piran ob popolni zasedenosti garažne hiše ukrepati z začasno zaporo lokalne ceste LC 312281 od krožišča nad Piranom, kjer so redarji usmerjali promet, kar izhaja iz podatkov delnega poročila Medobčinskega redarstva Občine Piran in Občine Ankaran z dne 28. 5. 2018. Nadalje navaja, da je celotno območje predvidenih del zelo strmo, saj se v pasu 8,5 m teren spusti s kote 25,00 mnv na 18,70 mnv. Predvideni posegi pa lahko poslabšajo trenutno ravnovesno stanje celotne brežine, ki zadostno stabilnost dosega zaradi vegetacije na celotnem območju, saj koreninski sistem deluje kot povezovalni element, ki preprečuje drsenje zemljine. Z izgradnjo cestnega priključka zaradi gradbenih del in izkopov, bi se zaradi odstranitve koreninskega sistema vegetacije ob večjih neurjih, ki so pogost pojav, pojavila nevarnost drsenja terena, kar bi vplivalo na stabilnost in varnost lokalne ceste. V preteklih letih se je v neposredni bližini že sprožilo več plazov. Navedene okoliščine, ki izhajajo iz temeljito raziskanega dejanskega stanja, kažejo, da bi predlagani cestni priključek imel škodljive posledice za zmogljivost lokalne ceste in varnost prometa na njej.

8. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Župan občine Piran z odločbo, 3711-137/2014 z dne 14. 5. 2019, zavrnil. Po tem, ko je preveril pritožbene navedbe tožnika, je svojo odločitev utemeljil predvsem na določbah 32. člena Odloka in prvem odstavku 99. člena ZCes-1 ter na izpolnjevanju minimalnih tehničnih zahtev za umestitev, oziroma načrtovanje, projektiranje, gradnjo in vzdrževanje cestnih priključkov na javne ceste, z namenom zagotavljanja prometne varnosti in predpisane prepustnosti, ki jo določata Pravilnik in Pravilnik o projektiranju. Zavrnil je tožbene ugovore, ki se nanašajo na izračun zaustavitvene razdalje v konkretnem primeru ter v posledici na izpolnjevanje tehničnih zahtev za vzpostavitev predvidenega priključka. Kot neutemeljeno pa je tudi zavrnil tožnikovo navedbo, da priključek dejansko že obstaja. Iz projektne dokumentacije izhaja, da je treba priključek šele zgraditi, obstoj priključka pa tudi ni razviden iz fotografije dejanskega stanja, na kateri je jasno vidna ograja, ki razmejuje območje ceste. Zavrnil je tudi ugovor, ki se nanaša na premoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik v zvezi s pridobitvijo projektne dokumentacije, saj to ni predmet tega postopka.

9. Tožnik je prvotno vložil tožbo na podlagi 3. alineje prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi molka drugostopenjskega organa v zvezi s pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Tekom postopka je drugostopenjski organ izdal odločbo, s katero je pritožbo tožnika zavrnil. Po izdaji drugostopenjske odločbe je na podlagi poziva sodišča v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZUS-1 tožnik tožbo dopolnil. 10. V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ sicer citiral določbe splošnih in podzakonskih predpisov, vendar je njegova odločitev v nasprotju z dejanskim stanjem, ki je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Ne drži, da je lokalna cesta št. LC 312281 edina dostopna pot v Piran, saj je ta dostop možen tudi preko Ulice IX. korpusa, kar je toženi stranki znano. Ugovarja ugotovitvi, da predstavlja potencialna hipotetična dograditev garažne hiše z dodatnimi 250 parkirnimi mesti avtomatično večjo obremenitev ceste. Ta obremenitev se bo dejansko zmanjšala, saj bi se lahko na sredini piranskega klanca promet preusmeril v garažno hišo. Morebitna 100 % zasedenost parkirne hiše pa ne pomeni dodatnega obremenjevanja ceste, saj vozila na delu ceste, ki je nižje od planiranega novega cestnega priključka, na garažno hišo sploh ne bodo vozila. Kot špekulativno navaja razlago, da naj bi obiskovalci spregledali garažno hišo in bi se zaradi tega povečal promet. Trditi, da nekdo ne bo pričakoval cestnega priključka na uvoznem pasu v garažno hišo samo zato, ker vstopa vanjo s spodnje strani preko obračališča in neposredno z zgornje strani, nima nobene dokazne opore. Cestni priključki so voznikom vidni in ni razloga, da bi katerikoli voznik na tem mestu spregledal predvideni cestni priključek, oziroma je verjetnost spregleda priključka enaka kot na kateri drugi cesti v Republiki Sloveniji.

11. V zvezi z zasedenostjo uvoznega pasu v garažno hišo navaja, da ta zasedenost ni izkazana in preverljiva, pa tudi kolikor bi vozila stala na uvoznem pasu v garažno hišo, to ne pomeni, da se investitor ne bi mogel sam vključiti na uvozni pas in nato kasneje na cesto v smeri proti Portorožu, pri čemer bi se investitor vključeval v stoječ promet, in glede na to ni nobene možnosti nastanke nesreče. Poleg tega navaja, da ni izkazano, da bi bilo na uvozu ali izvozu v garažno hišo več prometnih nesreč. Na spletnem naslovu, ki ga citira prvostopenjski organ, ni razbrati nobenih takih podatkov, zato ta trditev ni preverljiva. Obstoj novega cestnega priključka pa tudi ne pomeni povečane možnosti nastanke prometnih nesreč, saj bo povezoval zgolj objekt investitorjev in po njem ne bo potekal obsežen mestni ali primestni promet. Izpostavlja, da imajo vozila na lokalni cesti prednost pred vozili, ki se vključujejo, kar pomeni, da tudi kolikor bi kak voznik spregledal cestni priključek, zaradi tega ne bi nastala nobena posledica, saj investitor v primeru približujočega se vozila zagotovo ne bo speljal na lokalno cesto in mu pri tem zaprl pot. 12. Iz fotografije, ki se nahaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da je z mesta priključka vidljivost več kot dobra, saj je kljub ograji, ki bi v širini 3,0 m morala biti odstranjena, videti vse do obračališča, ki je na koncu klanca oddaljeno več kot 300 m. Posledično ni mogoče govoriti o slabi vidljivosti, navedena razdalja pa je zadostna. Kot zavajajoče opredeljuje navedbe glede prestavitve točke preglednosti na 4,0 m od roba obstoječega pločnika. Navaja, da so avtomobili res dolgi 4,0 m, vendar pa se voznik nahaja v kabini, ki je v poziciji voznika morda 1,5 m oddaljena od sprednjega dela vozila. Širina prehoda za pešce 3,0 m ne vpliva na točko preglednosti, ker ima voznik, ne glede na širino prehoda, v smeri tako proti Piranu kot proti Portorož vidljivost več kot 100 m in zato že ko se približuje prehodu za pešce vidi, ali je tam prisoten pešec ter kakšno vozilo na uvoznem pasu. Varnost pešcev se zaradi odstranitve ograje ne bo v ničemer zmanjšala, kar je razvidno iz slike 2, na katero se sklicuje prvostopenjski organ.

13. Ugovarja tudi podatkom, da je dnevni promet za obravnavano cesto večji kot 5.000 vozil na dan. Gre za podatek, ki se nanaša na vsa vozila, ne samo na osebne avtomobile in gre tu najmanj za 50 % koles z motorjem, koles in motornih koles, ki cesto obremenjujejo manj od avtomobilov.

14. V nadaljevanju ugovarja tudi ugotovljeni zaustavitveni razdalji in navaja, da zaustavitvena razdalja vozila, ki vozi 50 km/h v klanec, ni 41,5 m, temveč približno 15 m. Na ravni suhi cesti znaša zavorna pot 27,7 m, v klanec pa je še precej krajša. Tudi kolikor bi se upoštevalo razdaljo 27,4 m, znaša dvakratnik te razdalje 54,8 m, kar je manj kot 65 m, kolikor meri razdalja med predvidenim priključkom in uvozom v garažo. Tudi po kriterijih prvostopenjskega organa so torej pogoji glede najmanjše oddaljenosti med priključki izpolnjeni. Niveleta, ki jo omenja prvostopenjski organ, je nagnjena navzgor, medtem ko je prvostopenjski organ v odločbi upošteval podatke, kot bi se vozila gibala navzdol. Glede na to predvidena zavorna pot ne more znašati 41,5 m in so izračuni glede razdalj med priključki neuporabni, do njih pa bi se lahko predelil predlagani izvedenec cestnoprometne stroke.

15. Izpodbijana odločba se delno sklicuje na poročilo Medobčinskega redarstva z dne 28. 5. 2018, četudi tožniku ni bila dana možnost, da se z njim seznani, zaradi česar je v zvezi s tem dokazom storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zatrjuje, da dne 1. 5. 2018 ni bilo nobene zapore ceste, saj bi jo sicer opazil. Nadalje ugovarja navedbam glede odstranitve vegetacije in posledicam te odstranitve kot nedokazanim in neresničnim podatkom. Enako to velja tudi za podatek glede sproženih plazov v bližini, saj je na mestu novega priključka teren utrjen in ne drsi, kar je razvidno iz fotografije številka 2, ki se nahaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

16. Dodatno navaja, da so na tem cestnem odseku že obstoječi priključki proti centralni komunalni čistilni napravi ter proti hišam na naslovu ... 33 in 34, ki so dejansko nepregledni in strmi in za katere je tožena stranka dala soglasje ter izdajo tega ni problematizirala, kljub temu, da je uvoz bistveno težji kot pri tožniku, enako tako pa tudi vidljivost. Toženi stranki očita, da izpodbijana odločba glede nastanka škodljivih posledic za zmogljivost ceste ni obrazložena, zato se je ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

17. Problematika spornega priključka se rešuje že od leta 1996, ko je tožnik s pravnim prednikom tožene stranke sklenil dogovor o izvedbi dovoza z glavne ceste do objekta na naslovu ... ter v skladu z navodili pridobil vso ustrezno projektno dokumentacijo. Upravni organ pa je sedaj povsem arbitrarno, brez vsakršne argumentacije vlogo tožnika za izdajo soglasja zavrnil in mu s tem kršil pravico do pravnega sredstva iz 25. člena ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena, vse Ustave RS, s tem pa mu povzročil premoženjsko škodo v vrednosti pridobitve projektne dokumentacije, do sedaj v višini 5.000,00 EUR.

18. Po izdaji drugostopenjske odločbe je tožnik v dopolnitvi tožbe navedel, da drugostopenjski organ ni odpravil zatrjevanih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V odločbi je navedel, da je v konkretnem postopku relevantno zgolj to, ali so izpolnjeni pogoji, ki jih določa Pravilnik v prilogi 1 (določitev polja preglednosti) ter Pravilnik o projektiranju v 18. členu. Izpostavlja, da mu tožena stranka v nobeni fazi upravnega postopka ni omogočila, da se izjasni glede uporabe tretjega odstavka 18. člena Pravilnika, s čimer mu je kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Drugostopenjski organ je svojo odločitev oprl na drugo materialno pravo, torej odločitev temelji na drugačni pravni oceni, z vidika katere so za odločitev bistvena predvsem druga dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ni navajala. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zatrjuje, da za izračun zaustavitvene razdalje ni treba izračunavati zavornih poti, ampak da se zgolj uporabi tabelo iz tretjega odstavka 18. člena Pravilnika, pri čemer v izpodbijani odločbi ni določno navedla, katere predpostavke je uporabila pri odčitavanju te tabele.

19. Očita tudi napačno uporabo Pravilnika o projektiranju. V tabeli tretjega odstavka 18. člena Pravilnika so navedeni naslednji nagibi nivelete: -12 %, -8 %, -4 %, + - 0 %, +4 %, +8 % in +12 %. V tej tabeli, na katero je tožena stranka oprla svojo odločitev, ni nivelete -6 %, kar pomeni, da tožena stranka ni pravilno uporabila tabele in so izračuni napačni. Zaustavitvene razdalje v dolžini 41,50 m ni v tabeli, zato je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, kar je izpodbojni razlog iz 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Za svoje zatrjevanje predlaga izvedbo dokazov, ki se nahajajo v upravnem spisu, izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, ogled na kraju samem ter postavitev izvedenca cestne stroke, ki se bo izjasnil tako glede nevarnosti priključka za cesto, kot tudi glede predvidene zavorne razdalje ter glede preglednosti cestnega priključka.

20. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in njeno dopolnitev vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

21. Sodišče je dne 17. 2. 2022 v zadevi v navzočnosti pooblaščenca tožnika odvetnika B. B. ter pooblaščenke tožene stranke C. C. opravilo javno glavno obravnavo. Glavno obravnavo je opravilo v odsotnosti tožnika, ki je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen, svoje odsotnosti pa ni opravičil. 22. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožnika vztrajal pri tožbenih navedbah in pri predlaganih dokazih, umaknil pa je dokazni predlog za zaslišanje tožnika. Pooblaščenka tožene stranke je vztrajala pri navedbah iz odgovora na tožbo in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

23. Sodišče je v dokaznem postopku dopustilo in izvedlo dokaz dokaz z vpogledom v upravne spise zadeve, zavrnilo pa je izvedbo predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca cestnoprometne stroke, ki naj bi ugotovil zaustavitveno razdaljo ter polje preglednosti na kraju predvidenega novega cestnega priključka. Sodišče namreč ugotavlja, da minimalne tehnične zahteve za umestitev oziroma načrtovanje cestnih priključkov na javne ceste določata Pravilnik in Pravilnik o projektiranju. Kakor bo kasneje obrazloženo, ta dva pravilnika določata tudi način ugotavljanja polja preglednosti ter zaustavitvene razdalje, katerih vrednosti so definirane v 18. členu Pravilnika o projektiranju. Glede na navedeno, po mnenju sodišča izvedenec ne more ugotoviti drugačne minimalne zaustavitvene razdalje in polja preglednosti, kot to zmotno meni tožnik, tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni ugovarjal napačni uporabi Pravilnika ter Pravilnika o projektiranju, ki sta bila uporabljena tako v izpodbijani odločbi kot v odločbi drugostopenjskega organa. Iz enakega razloga je sodišče zavrnilo tudi izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem ter izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca geodetske stroke. Sodišče dodaja, da je predlagani dokaz z imenovanjem izvedenca geodetske stroke glede nagiba nivelete GPS tudi tožbena novota, ki v skladu z 52. členom ZUS-1 ni dopustna. Tožnik namreč v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni ugovarjal ugotovljeni vrednosti nagiba nivelete, ampak le napačnemu upoštevanju nagiba nivelete.

K točki I izreka:

24. Tožba ni utemeljena.

25. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do pritožbenih navedb tožnika. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

26. Med tožnikom in toženo stranko je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja upravljavca lokalnih javnih cest, to je Občine Piran, za poseg v varovalni pas lokalne ceste LC 312281 (v nadaljnjem besedilu lokalna cesta) zaradi izvedbe novega cestnega priključka na lokalno cesto in podpornih zidov na bližnjih parcelah št. 111 in 222, obe k.o. ... . V konkretni zadevi je izdaja soglasja za poseg v varovalni pas ob občinski cesti vezana na izdajo soglasja za izvedbo novega cestnega priključka na lokalno cesto na isti lokaciji.

27. Po določbi drugega odstavka 97. člena ZCes-1 so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Upravljavec občinske ceste izda soglasje iz drugega odstavka 97. člena ZCes-1, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. Glede na to, da je tožnik pri prvostopenjskemu organu vložil tako zahtevo za izdajo soglasja za izvedbo novega cestnega priključka na lokalno cesto, kot tudi zahtevo za izdajo soglasja upravljavca občinske ceste za poseg v prostor varovalnega pasu občinske ceste, je izdaja soglasja za poseg v varovalni pas ob občinski cesti, kljub temu, da sta o zahtevi tekla dva postopka, vezana na obstoj pogojev za izdajo soglasja za izvedbo novega cestnega priključka, saj v primeru neizpolnjevanja pogojev za izdajo soglasja za izvedbo novega cestnega priključka v posledici tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas ob občinski cesti.

28. Po določbah prvega odstavka 99. člena ZCes-1 se lahko priključki nekategoriziranih cest ter individualni priključki na občinske ceste (za kar gre v konkretnem primeru) gradijo in rekonstruirajo le s soglasjem upravljalca občinskih cest, pri čemer se lahko s soglasjem določijo tehnični in drugi pogoji gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanje priključka ter njegova opremljenost s prometno signalizacijo. Upravljalec občinskih cest izda soglasje, če ugotovi, da to ne bo imelo škodljivih posledic na zmogljivost ceste in varnost prometa na njej. Smiselno enako določa tudi Odlok, ki v 39. členu med drugim določa izdajo soglasja priključkov na lokalne ceste.

29. Minimalne tehnične zahteve za umestitev oziroma načrtovanje, projektiranje, gradnjo in vzdrževanje cestnih priključkov na javne ceste z namenom zagotavljanja prometne varnosti in predpisane prepustnosti določata Pravilnik in Pravilnik o projektiranju. Pri umestitivi, načrtovanju in projektiranju priključkov na javne ceste se glede sestave, vsebine in oblike projektne dokumentacije uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo izdelovanje projektne dokumentacije, določbe predpisov o javnih cestah in varnosti cestnega prometa, določbe predpisov o projektiranju cest in prometni signalizaciji in opremi cest ter tehnične specifikacije za ceste, katerih uporaba je predpisana kot obvezna, če s Pravilnikom ni določeno drugače (četrti odstavek 1. člena Pravilnika).

30. Območje priključka na javno cesto ureja 2. člen, pogoje za določitev lokacije priključka pa 3. člen, vse Pravilnika. Območje priključka na javno cesto je del javne ceste, določen z mejami, znotraj katerih se spreminjajo elementi in dimenzije prečnega profila javne ceste (glavne prometne poti) ali znotraj katerih se spreminjajo označbe na vozišču na glavni prometni smeri. V primeru, da se elementi GPS za potrebe izvedbe priključka ne spreminjajo, območje priključka na GPS sega do skrajnih meja polja preglednosti (1. alineja prvega odstavka 2. člena Pravilnika). Priključek na javno cesto se lahko izvede le na tistih lokacijah, na katerih je zagotovljena ustrezna preglednost in na katerih ne bo prišlo do poslabšanja prepustnosti javne ceste pod predpisano mejo. Preglednost se določa v skladu z določbami priloge 1, ki je sestavni del Pravilnika ter z določbami drugih predpisov s področja javnih cest. Pri preveritvi ustrezne lokacije novo predvidenega priključka, je treba upoštevati gostoto priključkov glede na kategorije ceste in prometno obremenitev ter potek ceste (v ali zunaj naselja). Kriteriji za oddaljenost med priključki so navedeni v 9. členu Pravilnika in v predpisih o kategorizaciji cest (prvi, drugi in sedmi odstavek 3. člena Pravilnika). Upoštevaje četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 9. člena Pravilnika, mora biti najmanjša oddaljenost med priključki večja od dvakratne zaustavitvene razdalje, določene s Pravilnikom o projektiranju cest. Preglednost cest določa 18. člen Pravilnika o projektiranju, ki v tretjem odstavku določa minimalno zaustavitveno razdaljo, ki je določena v odvisnosti od projektne hitrosti in nagiba nivelete ceste, kot je razvidno iz tam navedene preglednice. V nivojskem križišču ali priključku je treba zagotoviti polje preglednosti, ki ga določata zaustavitveni razdalji na prednostni cesti in odmik vozila na neprednostni cesti od roba vozišča prednostne ceste. Iz navedenega izhaja, da je najmanjša oddaljenost med priključki vezana na dvakratno zaustavitveno razdaljo, določeno s Pravilnikom.

31. Med tožnikom in toženo stranko ni sporno, da gre v predmetni zadevi za priključitev na lokalno cesto, na kateri je projektna hitrost 50 km/h in da je predvideni priključek od uvoza v garažno hišo oddaljen 65 m. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je nagib nivelete v konkretnem primeru + 6 %, čemur tožnik v postopku ni ugovarjal. V postopku je ugovarjal le temu, da tožena stranka ni upoštevala, da se lokalna cesta na odseku priključka dviguje, kar pa po oceni sodišča, glede na to, da je bil za izračun upoštevan nagib nivelete + 6 %, ne drži. Za tožnika je sporen tudi podatek, da naj bi bil PLDP večji od 5.000 vozil na dan, in to zato, ker meni, da ni razvidno, katera vozila je izdelovalec prometne študije upošteval pri določitvi PLDP. Sodišče pojasnjuje, da PLDP opredeljuje Tehnična specifikacija za ceste TSC 06.511: 2009, ki jo je sprejelo Ministrstvo za promet. Ta v 3. poglavju ''Pomen izrazov'' PLDP opredeljuje kot na osnovi podatkov štetja prometa izvedeno povprečno dnevno število motornih vozil (in torej ne vozil, ki niso motorna vozila), ki so v določenem letu prevozila izbrani prerez vozišča. Iz navedenega izhaja, da za določitev PLDP ni bistven podatek o vrstah motornih vozil, ki se upoštevajo v povprečno dnevno štetje, kakor zmotno meni tožnik, iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe pa tudi sicer ne izhaja, da bi tožnik PLDP v upravnem postopku ugovarjal. Ugovarjal je zgolj temu, da v prometni študiji ni razčlenjeno, za katere tipe vozil gre, kar, kot je bilo že navedeno, v konkretnem primeru na odločitev v zadevi ne more vplivati. Za določanje razdalje sicer razvrstitev ugotovljenega števila vozil na reprezentativna motorna vozila, kot je to določeno v točki 4.1 Tehnične specifikacije za ceste TSC, ni pomembna.

32. Upoštevaje preglednico iz tretjega odstavka 18. člena Pravilnika o projektiranju, znaša minimalna zaustavitvena razdalja pri nagibu nivelete + 4 % (kar pomeni dejansko 4 % vzpon) in projektni hitrosti 50 km/h, 43 m, pri nagibu nivelete + 8 % pa 40 m. Tožnik ima sicer prav, da preglednica ne določa minimalne zaustavitvene razdalje pri + 6 % nagiba nivelete, vendar je po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno ocenil, da je ta razdalja, glede na določene razlike med posameznimi odstotki nivelete, 41,5 m. Dvakratnik ugotovljene minimalne zaustavitvene razdalje torej znaša 83 m. Glede na nesporno ugotovljeno razdaljo med predvidenim priključkom in uvozom v garažno hišo, ki znaša 65 m, tudi po mnenju sodišča pogoj za dovoljenost priključka po določbi 9. člena Pravilnika ni izpolnjen in že iz tega razloga izdaja zahtevanega soglasja ni mogoča. 33. Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem zatrjevane kršitve materialnega zakona podane z okoliščinami, na katere se sklicuje.

34. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega, sodišče ni ocenjevalo pogoja določitve linije neoviranega pregleda od položaja oči voznika na sredini voznega pasu v višini 1m nad voziščem glede na obstoječo ograjo za pešce, ki se nahaja na levi strani predvidenega cestnega priključka, saj to zaradi neizpolnjevanja v predhodnih točkah te obrazložitve opisanega pogoja Pravilnika, za odločitev v zadevi ni odločilno. V zvezi z zatrjevanjem tožnika, da tožena stranka ni sledila sodbi tega sodišča opr. št. III U 177/2017 z dne 10. 5. 2018, sodišče pojasnjuje, da je sodišče toženi stranki v desetem in enajstem odstavku te sodbe očitalo pomanjkljivo obrazložitev, saj ni pojasnila, na podlagi katerih področnih predpisov je sprejela svoje zaključke, kar je bilo tudi razlog za odpravo takratne odločbe. Tožena stranka je v ponovnem postopku to pomanjkljivost odpravila. Glede na navedeno, tudi po oceni sodišča niso izpolnjeni pogoji za izdajo zahtevanega soglasja za poseg v varovalni pas lokalne ceste.

35. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

36. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.