Jedro

Zagotoviti varno streho na poslovnem objektu je dolžnost lastnika poslovne stavbe, ki jo lahko prenese na najemnika, kar mora biti v najemni pogodbi izrecno določeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 84.079,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1997 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 197.886,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2006 do plačila.

Zoper sodbo prvostopnega sodišča se je pritožila tožeča stranka, v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagala razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče pasivne legitimacije ne more utemeljevati z lastništvom, ampak so pravna podlaga za plačilo odškodnine določila 154., 170., 173., 174. in 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Na dan škodnega dogodka je bilo na strehi poslovne stavbe, ki se nahaja na višini 25 metrov in spodnji del katere je pokrit z gladko ravno bakreno pločevino, več kot 25 cm južnega snega, zato je le ta predstavljala nevarno stvar za za ljudi in avtomobile in sicer posebej ob dejstvu, da na strehi ni bilo nameščenih snegobranov, kot to določajo gradbeni predpisi. V skladu s 174. členom ZOR za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za imetnika pa se poleg lastnika stvari šteje tudi tisti, ki ima pravico razpolaganja oziroma kateremu je bila stvar dana v začasno uporabo, kar pomeni, da je imetnik oziroma lastnik stvari glede odgovornosti izenačen s tistim, ki mu je stvar dana v začasno uporabo. Na podlagi 170. člena ZOR za škodo, ki jo tretji osebi pri delu povzroči delavec, odgovarja organizacija, v kateri je ta delavec delal. Tožena stranka oziroma njen pravni prednik je bil najemnik poslovnih prostorov, njegovi delavci pa niso poskrbeli za ustrezno varovanje pred padcem snega, kar bi zelo enostavno storili tako, da bi z verigo ali vrvjo fizično preprečili dostop do nevarnega območja pred streho.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, nasprotovala pritožbenim navedbam, kot pravno zmotnim ter predlagala potrditev pravilne odločitve sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT (kar sedaj predstavlja 834,59 EUR), kar glede na določilo 443. člena ZPP pomeni, da gre za spor majhne vrednosti in sodišče prve stopnje je postopek pravilno vodilo po določilih 442. člena do 458. člena ZPP, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti. Na podlagi določila I. odstavka 458. člena ZPP tako sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz I. odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa pred sodiščem druge stopnje ni več dovoljeno razpravljati o dejstvih, ki sta jih tekom postopka zatrjevali pravdni stranki in ki jih je v izpodbijani odločitvi ugotovilo prvostopno sodišče, razen če bi bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj se sme sodba, s katero je končan takšen spor izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (II. odstavek 458. člena ZPP).

Pritožbene navedbe o tem, da streha, s katere je padel sneg, ki je poškodoval tožnikov osebni avto, zaradi obstoja specifičnih okoliščin v času škodnega dogodka predstavlja nevarno stvar, so pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje v skladu z določilom I. odstavka 337. člena ZPP pri svojem odločanju ne sme upoštevati, saj tožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku pred prvostopnim sodiščem.

Glede na ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bila poslovna stavba in dvorišče na parc. št. ..., vpisani pri vl. št. ... k.o. C., s strehe katere je padel sneg na osebni avto tožnika, v času tega škodnega primera v lasti M. d.d. L.., tožena stranka oziroma njen pravni prednik (I. d.o.o.) pa je bila le njen najemnik, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odgovorna za škodo, povračilo katere zahteva tožnik.

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zvezi z nastankom materialne škode zaradi zdrsa snega s strehe zgoraj navedene poslovne stavbe toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku, ki je bil takrat najemnik poslovnih prostorih, v katerih je opravljal svojo dejavnost, očital, da ni poskrbel za namestitev snegobranov in postavitev prometnega znaka o prepovedi parkiranja ter da so njegovi zaposleni dovolili parkiranje ob tej poslovni stavbi.

Vzdrževanje poslovnih stavb oziroma poslovnih prostorov pa na podlagi 14. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Uradni list SRS št. 18/1974 in Uradni list RS št. 102/2002, v nadaljevanju ZPSPP), kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, bremeni lastnika stavbe oziroma prostorov, če se stranki najemne pogodbe nista dogovorili drugače Obveznost zagotoviti varno streho na poslovnem objektu je torej dolžnost njenega lastnika, ki jo lahko prenese na najemnika, kar mora biti v najemni pogodbi izrecno določeno.

Upoštevaje ugotovitev prvostopnega sodišča, na katero je sodišče druge stopnje zaradi omejenih pritožbenih razlogov v tej zadevi vezano, da takšen prenos lastnikove obveznosti na najemnika v konkretnem primeru ni bil dogovorjen, je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka, pravni prednik katere je bil najemnik poslovnih prostorov, ni odgovorna za škodo zaradi opustitev dolžnosti vzdrževanja in čiščenja strehe poslovne stavbe in torej ni podana njena legitimacija (kot najemnika) v tem odškodninskem sporu.

Glede na navedeno pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo prvostopnega sodišča, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere na podlagi II. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik s svojo pritožbo ni bil uspešen, zato ni upravičen do povračila stroških v zvezi z njo (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).

Prav tako pa tudi tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni v ničemer prispeval k dodatni razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in zato ne predstavlja potrebnega pravdnega stroška v smislu I. odstavka 155. člena ZPP.