Jedro

Ob (nedvomno) že uvedenem postopku, ki se je začel na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo (in ki jo je organ tudi že vsebinsko obravnaval), prvostopni organ ni imel podlage, da tožnikovo zahtevo zavrže, temveč bi moral po tem, ko je prejel pravnomočno odločitev pristojnega organa o ugotovitvi državljanstva za bivšega lastnika razlaščenega premoženja, pred izdajo končnega akta izdati poročilo v skladu z določbo 65. člena ZDen in ga posredovati tožniku v morebitne pripombe oziroma dati tožniku možnost, da se glede na takšen način rešenega predhodnega vprašanja o tem in morebitnih drugih ugotovljenih dejstvih izjavi in šele po pridobitvi tožnikove izjave oziroma poteku danega roka za izjavo glede na rezultat ugotovitvenega postopka izdati odločbo o stvari, ki je predmet postopka, torej izdati odločbo o tožnikovi zahtevi za denacionalizacijo glede na ugotovljena dejstva in okoliščine, upoštevajoč pri tem določbe ZDen.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Celje, št. 36300/083/93 (0360) z dne 8. 10. 2009, se odpravi ter se zadeva vrne tej upravni enoti v ponovni postopek.

Toženka Republika Slovenija je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350 EUR, povečani za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni organ je s sklepom, št. 36300/083/93 (0360) z dne 8. 10. 2009, zavrgel zahtevo za denacionalizacijo tožnika za vračilo zaplenjenega premoženja, vpisanega v vl. št. 96, k.o. A. Drugostopni organ je z odločbo, št. 4903-19/2009 z dne 10. 6. 2010, pritožbo tožnika zavrnil in ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo nepremičnega premoženja, vpisanega v k.o. A. Po ugotovitvi, da bivši lastnik ni bil vpisan v evidenco jugoslovanskih državljanov, je organ zaprosil za izdajo ugotovitvene odločbe po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu ZDen). Pristojni upravni organ je o ugotovitvi državljanstva odločal dvakrat, z zadnjo odločbo, št. 20100-722/93 z dne 15. 10. 2003, pa je ponovno ugotovil, da bivši lastnik ni državljan RS in se po predpisih, ki so na območju RS veljali od 28. 8. 1945, ni štel za jugoslovanskega državljana. Odločba je postala pravnomočna 6. 10. 2006. Glede na navedeno ter ob upoštevanju določbe 9. člena ZDen je organ na podlagi določbe 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZUP/86) odločil, kot izhaja iz izreka sklepa. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da so se sicer v postopku na prvi stopnji zgodile pomanjkljivosti, ki pa niso vplivale na odločitev v zadevi. Odločitev prvostopnega organa, da B.B. ni upravičeni vlagatelj zahteve za denacionalizacijo, je namreč sprejeta na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Glede na določbo 9. člena ZDen je državljanstvo za opredelitev upravičenca pravno pomembno dejstvo, ki ga kot predhodno vprašanje rešuje pristojni organ po predpisih, veljavnih v času podržavljenja, in od katerega je odvisno, ali bo vložnik zahteve sploh aktivno legitimirana stranka. Glede na takratno veljavno pravno ureditev državljanstva B.B. ni moglo biti priznano jugoslovansko državljanstvu po 9. 5. 1945. Na odločitev pristojnega upravnega organa, ki je o državljanstvu odločal, pa je bil prvostopni organ vezan. Ugotavljanje državljanstva predstavlja samostojen postopek, v katerem je imel tožnik možnost sodelovati ter tam uveljavljati morebitne ugovore o časovni pravilnosti oziroma nepravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki jih zato v tem postopku ne more več uveljavljati. Pritožbene navedbe o kršitvi pravil upravnega postopka pa so utemeljene. Prvostopni organ je res kršil pravila postopka s tem, ko v zadevi ni izdal poročila o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve, in je nepravilno oblikoval tudi izrek sklepa, ko je zahtevo zavrgel. Ker je bil postopek že uveden, bi moral prvostopni organ izpeljati posebni ugotovitveni postopek, izdati poročilo po določbi 65. člena ZDen, nato pa, ker se je vsebinsko že lotil zadeve, namesto sklepa izdati odločbo. Vendar pa glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje drugostopni organ meni, da ugotovljene kršitve v postopku niso bistvene in po naravi niso take, da bi utegnile vplivati na odločitev o zadevi, saj tudi v primeru, če bi bil postopek izpeljan povsem pravilno, prvostopni organ ne bi mogel sprejeti drugačne odločitve, kot da bi zahtevo zavrnil. Glede na navedeno je zato drugostopni organ pritožbo tožnika zoper citirani sklep zavrnil. Tožnik je v tožbi navedel, da toženka ne bi smela zahteve za denacionalizacijo zavreči, ampak bi jo lahko, če je smatrala, da ni pogojev za vračilo premoženja, le zavrnila. Drugostopni organ je sicer kršitev prvostopnega organa ugotovil, vendar pa sklepa ni odpravil, ker naj ta kršitev ne bi bila taka, da bi vplivala na odločitev o stvari. S takim postopanjem pa je tudi drugostopni organ bistveno kršil pravila postopka, saj so procesni učinki zavržene ali zavrnjene vloge popolnoma različni. Odločbo je treba že iz tega razloga odpraviti. Nadalje pa je navedel, da določba 9. člena ZDen vsebuje pogoje za pridobitev statusa upravičenca: 1. da gre za fizično osebo iz določbe 3., 4. in 5. člena ZDen, 2. da je bila ta fizična oseba v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljan, 3. da je bilo tej fizični osebi po 9. 5. 1945 državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Razlaščencu je bilo premoženje brez odškodnine podržavljeno z odločbo zaplembene komisije, izdano na temelju Odloka AVNOJ-a, ki je naveden kot predpis v določbi 3. člena ZDen. Ta predpis je v določbi 1. člena določal, da z dnevom, ko stopi odlok v veljavo, preide v državno svojino vso premoženje oseb iz določbe 2. odstavka 1. člena, kar pomeni, da je z dnem pričetka veljave odloka prišlo ex lege do zaplembe premoženja. Odlok je bil objavljen v Uradnem listu DFJ, št. 2/45 dne 6. 2. 1945. To pomeni, da je treba kot datum podržavljenja premoženja upoštevati 6. 2. 1945. Prvostopni organ, ki je odločal o državljanstvu, državljanskega statusa na dan 6. 2. 1945 ni ugotavljal, je pa njegovo državljanstvo na dan 6. 2. 1945 razvidno iz obrazložitve ugotovitvene odločbe, kjer organ navaja, da je bilo ugotovljeno, da je upravičenec na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojen v takratno občino Celje. Domovinska pristojnost je na temelju takratne določbe 15. člena Zakona o občinah pomenila tudi državljanstvo Kraljevine Jugoslavije. ZDen ne zahteva ugotovitve obstoja jugoslovanskega državljanstva od 28. 8. 1945 dalje, ampak na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945. Prav tako ne zahteva ugotovitev obstoja državljanstva DFJ po določbah Zakona o državljanstvu DFJ oziroma FLRJ kot zmotno navaja toženka, ampak ugotovitev obstoja jugoslovanskega državljanstva. Na dan 9. 5. 1945 in za čas po 9. 5. 1945 do 28. 8. 1945 pa prvostopni organ, pristojen za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu, jugoslovanskega državljanstva za razlaščenca ni ugotavljal. Zato je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, posledično pa je prišlo do napačne uporabe materialnega prava. Na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945 je na območju nekdanje Jugoslavije državljanstvo priznaval in urejal Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS vse do 12. 9. 1945, ko je pričel veljati Zakon o državljanstvu DFJ. Razlaščenec je tako imel jugoslovansko državljanstvo vse do 12. 9. 1945, saj mu ga je priznaval Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS. S tako odločitvijo je podana tudi kršitev določbe 22. člena Ustave RS. Kot pravilno ugotavlja drugostopni organ, pa je razlaščenec dne 12. 9. 1945 na temelju določbe 1. odstavka 35. člena ZDrž DFJ kot jugoslovanski državljan po dotedanjih predpisih ex lege pridobil državljanstvo DFJ. Novela ZDrž iz leta 1948 je na temelju določbe 3. člena stopila v veljavo šele 4. 12. 1948. Ali je bilo z njeno uveljavitvijo dne 4. 12. 1948 razlaščencu jugoslovansko državljanstvo zaradi nelojalnosti odvzeto, pa je drugo vprašanje, ki s postopkom denacionalizacije in izpolnjevanjem pogojev po določbi 9. člena ZDen nima nobene zveze, poleg tega pa določba 3. odstavka 63. člena ZDen izrecno prepoveduje ugotavljanje obstoja nelojalnega ravnanja. Navedel je še, da bi vprašanje državljanstva lahko organ, pristojen za denacionalizacijo, sam reševal, vendar je glede na izrecno določbo 3. odstavka 63. člena ZDen bil dolžan reševanje tega vprašanja prepustiti pristojnemu organu za notranje zadeve. V primeru, kadar pristojen organ za notranje zadeve, predhodnega vprašanja ni rešil v okviru zahtevanega in posledično ni ugotavljal državljanstva niti v času podržavljenja in niti na dan 9. 5. 1945 in po 9. 5. 1945, kot to zahteva določba 9. člena ZDen, potem njegova odločba ne more služiti kot podlaga zaključku, da pogoji za pridobitev statusa upravičenca niso podani. Tega pa z zmotnim razlogovanjem ne more sanirati tudi drugostopni organ, saj je tudi sam napačno uporabil materialno pravo in posledično sprejel napačne zaključke. Ne prvostopni in ne drugostopni organ tako nista upoštevala določbe 7. člena ZUP/86 in je tudi iz tega razloga podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Glede na navedeno je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov postopka, ki jih tudi specificira.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju tožnikove zahteve za vračilo zaplenjenega premoženja, vpisanega v vl. št. 96, k.o. A. Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ po ugotovitvi, da se bivši lastnik podržavljenega premoženja B.B. ni štel za jugoslovanskega državljana (pravnomočna ugotovitvena odločba Upravne enote Celje, št. 20100-722/93 z dne 15. 10. 2003), s sklepom zavrgel zahtevo za denacionalizacijo. Svojo odločitev je oprl na določbo 2. odstavka 125. člena ZUP/86, po kateri izda pristojni organ sklep, če iz vložene strankine zahteve vidi, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka. Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja, da je takšen način odločitve prvostopnega organa napačen. Ob (nedvomno) že uvedenem postopku, ki se je začel na podlagi vložene zahteve za denacionalizacijo (in ki jo je organ tudi že vsebinsko obravnaval), prvostopni organ ni imel podlage, da tožnikovo zahtevo zavrže, temveč bi moral po tem, ko je prejel pravnomočno odločitev pristojnega organa o ugotovitvi državljanstva za bivšega lastnika razlaščenega premoženja (na katero je sicer vezan glede na določbo 3. odstavka 63. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 – odl. US, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 66/00, 66/00 – obv. razl., 11/01 – odl. US, 54-I/02 – odl. US in 18/05 – odl. US)), pred izdajo končnega akta izdati poročilo v skladu z določbo 65. člena ZDen (ta določba namreč predpisuje obvezno izdajo poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve po končanem ugotovitvenem postopku) in ga posredovati tožniku v morebitne pripombe oziroma dati tožniku možnost, da se glede na takšen način rešenega predhodnega vprašanja o tem in morebitnih drugih ugotovljenih dejstvih izjavi (določba 143. člena ZUP/86) in šele po pridobitvi tožnikove izjave oziroma poteku danega roka za izjavo glede na rezultat ugotovitvenega postopka izdati odločbo o stvari, ki je predmet postopka (določba 202. člena ZUP/86), torej izdati odločbo o tožnikovi zahtevi za denacionalizacijo glede na ugotovljena dejstva in okoliščine, upoštevajoč pri tem določbe ZDen. Ker tega prvostopni organ ni storil, je s tem bistveno kršil pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (določba 2. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10). Sodišče ob tem še pojasnjuje, da če v izpodbijani upravni akt ne bi poseglo in bi ga pustilo v veljavi, bi to za tožnika pomenilo izgubo možnosti vložitve izrednih pravnih sredstev pod v ZUP/86 določenimi pogoji, kar bi bilo (tudi) v nasprotju z načelom varstva pravic občanov in varstva javnih koristi.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in vrnilo zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ postopati, kot zgoraj navedeno, in ponovno izdati odločbo o stvari.

Sodišče pa še pripominja, da se glede na ugotovljeni razlog bistvene kršitve pravil postopka za odpravo izpodbijanega upravnega akta ni spuščalo v presojo ostalih tožbenih ugovorov, jih bo pa moral presoditi prvostopni organ, ko bo ponovno odločal o zadevi.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika pa je sodišče sprejelo na podlagi določbe 3. odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.