Jedro

Če stečajni dolžnik pri vnovčevanju svojega premoženja prodaja tudi pogodbeno terjatev do dolžnika X in se z njim dogovori za zmanjšanje terjatve in za drugačni rok plačila, pomeni tak dogovor spremembo pogodbe o višini terjatve in roka plačila, ne pa posebnega odplačnega pogodbenega odstopa terjatve od stečajnega dolžnika kot cedenta na dolžnika X kot cesionarja.

Revizija ima tedaj prav, da ne gre pri navedeni "pogodbi o odplačnem prenosu terjatev" ne gre za pravni institut prenovitve iz 348. člena ZOR, saj se stranki v okviru obstoječe obveznosti nista dogovorili niti za drugačen predmet niti za drugačno pravno podlago, temveč sta le obseg obveznosti in rok plačila soglasno spremenili. Stranki sta tako dosegli sporazum o likvidaciji kreditnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 106.440,00 SIT v 8 dneh po prejemu pismenega odpravka te sodbe.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče utemeljenost revizije presojalo po ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka izročiti akceptni nalog št... za znesek 1,087.640,40 SIT, ki ga je predložila Agenciji za plačilni promet, podružnici v Mariboru dne 16.6.1998. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za izročitev navedenega akceptnega naloga.

Proti tej sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo spodbijane sodbe tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po kreditni pogodbi št... z dne 7.12.1995 je tožeča stranka dobila od tožene stranke kredit in sicer tolarsko protivrednost 150.000,00 DEM za dobo 3 let, pri čemer je tožeča stranka izročila toženi stranki kot sredstvo zavarovanja njene terjatve med drugim tudi sedaj sporni bianco akceptni nalog.

Ko se je 1996. leta začel nad toženo stranko stečajni postopek, je tožena stranka v okviru vnovčevanja stečajne mase prodajala tudi svoje terjatve, med drugim tudi terjatev do tožeče stranke, izvirajočo iz kreditne pogodbe z dne 7.12.1995. V tem okviru sta se tožeča in tožena stranka dogovorili, da bo tožeča stranka plačala ves še preostali neplačani kredit zmanjšan za 20%. To sta stranki "tehnično" izvedli tako, da je po Pogodbi o odplačni cesiji terjatev z dne 7.10.1998 toženka cedirala na tožnico svojo terjatev do nje kot cesionarja, tožnica pa se je zavezala plačati dolg v roku 30 dni. Stranki sta se posebej dogovorili v 4. členu pogodbe, da bo točno višino tožničinega dolga sporočila tožena stranka. Tako ugotovljeni dolg v višini 5,597.816,85 SIT je tožeča stranka plačala toženi stranki dne 5.12.1997. Iz opisanega dejanskega stanja, kot sta ga nespornega ugotovili sodišči druge in prve stopnje, izhaja, da je bilo med tožečo stranko in toženo stranko le eno dolžniško upniško razmerje na podlagi citirane kreditne pogodbe z dne 7.12.1995. V teku stečajnega postopka nad toženo stranko sta stranki soglasno spremenili to pogodbo le v toliko, da se je tožeča stranka zavezala preostali dolg plačati takoj oziroma najkasneje v 30 dneh s tem, da se njen dolg zmanjša za 20%.

Revizija ima tedaj prav, da ne gre pri navedeni "pogodbi o odplačnem prenosu terjatev" z dne 7.10.1998 za nov, drugačen pravni posel, kot to materialnopravno napačno zaključuje sodišče druge stopnje, temveč gre le za navedeni spremembi prvotne kreditne pogodbe. Ne gre za pravni institut prenovitve iz 348. člena ZOR, saj se stranki v okviru obstoječe obveznosti nista dogovorili niti za drugačen predmet niti za drugačno pravno podlago, temveč sta le obseg obveznosti in rok plačila soglasno spremenili. Stranki sta tako dosegli sporazum o likvidaciji kreditnega razmerja, kar sta ponesrečeno izvedli oziroma poimenovali kot pogodbo o odplačnem prenosu terjatev; za cesijo v danem primeru sploh ne more iti, saj se po opredelitvi cesije iz prvega odstavka 436. člena ZOR (in po logiki stvari) terjatev prenaša na novega upnika, ne pa na dolžnika.

Načelno je tedaj tožena stranka lahko uporabila za poplačilo s strani tožeče stranke še neplačane terjatve iz kreditne pogodbe v zavarovanje dani bianco akceptni nalog, ki ga je prejela ob sklenitvi kreditne pogodbe. Poleg tega pa revizija opozarja, da sta stranki v navedeni pogodbi o odplačnem prenosu terjatev v 7. členu tudi zapisali, da se tožena stranka zavezuje izročiti tožeči stranki v roku 8 dni po plačilu celotne kupnine vse listine, s katerimi razpolaga, in ki se nanašajo na terjatve, ki so predmet te pogodbe. To pomeni, da sta stranki tudi s to pogodbo predvideli možnost uporabe spornega akceptnega naloga kot inštrumenta zavarovanja terjatve v primeru, če bi tožeča stranka svojega dolga v celoti ne poravnala.

Sodišče prve stopnje je kot neizpodbijano dejansko stanje ugotovilo nadalje tudi, da je tožena stranka v skladu z "cesijsko" pogodbo z dne 7.10.1998 sporočila tožeči stranki prenizek znesek še neplačanega kredita, ker je pomotoma dvakrat upoštevala znesek 782.640,70 SIT, ki ga je tožeča stranka plačala 14.8.1997, in se po dogovoru strank za ta znesek zniža tožničin dolg. Tožena stranka je o tem tožečo stranko obvestila 20.1.1998 in po izračunu še zapadlih zamudnih obresti zahtevala od nje še doplačilo sedaj spornega zneska 1,087.640,40 SIT, čemur pa tožeča stranka ni sledila. Zato je tožena stranka za ta še dolgovani znesek izpolnila akceptni nalog in ga predložila agenciji za plačilni promet v vnovčenje (do česar pa ni prišlo zaradi začasne odredbe, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru na predlog tožeče stranke).

Takega dejanskega stanja tožeča stranka ne spodbija, kot to posebej ugotavlja sodišče prve stopnje, in kar tudi sodišče druge stopnje izrecno povzema.

Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je bila tožeča stranka, zaradi napačnega dvakratnega upoštevanja plačila varščine, obogatena v smislu določila 210. člena ZOR. Takšen zaključek je utemeljen, saj gre za neupravičeno obogatitev po prvem odstavku 210. člena ZOR, če prehod sredstev oziroma premoženja nima podlage ne v pravnem poslu ne v zakonu (za ravno obratno dejansko situacijo, ko nekdo dvakrat plača isti dolg, je v 212. členu ZOR določeno, da ima prizadeti "pravico zahtevati nazaj po splošnih pravilih o neopravičeni pridobitvi").

Glede na tako stanje stvari je bilo treba reviziji tožene stranke ugoditi in spremeniti sodbo sodišča druge stopnje tako, da se je pritožba tožeče stranke proti sodbi sodišča prve stopnje zavrnila kot neutemeljena in potrdila sodba sodišča prve stopnje.

V skladu s takšno odločitvijo je glede na uspeh v postopku bilo treba naložiti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 106.440,00 SIT, kar se nanaša na 54.000,00 SIT za sodno takso za revizijo in na 52.440,00 SIT za nagrado pooblaščenca.