Jedro

Čeprav pritožnik pravilno povzema določbe členov 16 in 17 prej navedenega pravilnika, pa nato v nadaljevanju napačno razloguje, da bi v konkretnem primeru, ko je storilcu prekrška na kraju bil predočen in pokazan izmerjen rezultat, za ugotavljanje storilčeve odgovornosti morala biti s strani prekrškovnega organa predložena tudi slikovno dokumentirana meritev hitrosti. Pritožnik povsem spregleda, da v konkretnem primeru ni šlo za samodejni merilnik hitrosti v cestnem prometu, temveč je meritev bila opremljena z nesamodejnimi merilniki, ki meri hitrost iz nepremične točke, kot sta pojasnila oba zaslišana policista D. O. in M.A., zato so vse navedbe pritožbe v smeri, da je sodišče prve stopnje napačno razlogovalo določbe členov 16 in 17 pravilnika, neutemeljene, kot je bilo pritožniku določno pojasnjeno že v točki 13) izpodbijane sodbe, kar kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek poslej v celoti glasi: ″Ob reševanju storilčeve zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Šentjur pri Celju opr. št. 50001188705513 z dne 28. 4. 2020, se citirani plačilni nalog v odločbi o sankciji delno spremeni tako, da se storilčevo ravnanje poslej opredeli kot prekršek po 2. točki šestega odstavka člena 46 Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in se mu namesto globe v višini 250,00 EUR poslej za ta prekršek izreče globa v višini 120,00 EUR.

II. Sicer se storilčeva zahteva za sodno varstvo zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog storilca potrdi.″

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v hitrem postopku o prekršku storilčevo zahtevo za sodno varstvo (ZSV) zoper plačilni nalog (PN) uvodoma navedenega prekrškovnega organa z dne 28. 4. 2020 kot neutemeljeno zavrnilo in posledično odločilo, da citirani PN ostane v veljavi, storilcu pa je naložilo v plačilo še sodno takso v višini 90,00 EUR.

2. Taki odločitvi storilec nasprotuje s sicer pravočasno vloženo pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnih določb zakona, pritožuje pa se tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (ta pritožbeni razlog je nedopusten!). Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva s0dišču prve stopnje.

3. Pritožba sicer ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno v odločbi glede izrečene sankcije (globe) spremeniti po uradni dolžnosti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

4. V predmetni prekrškovni zadevi je bil storilcu izdan 28. 4. 2020 PN zaradi prekrška po 3. točki petega odstavka člena 46 ZprCP z izrekom globe v višini 250,00 EUR in pa 3 (treh) kazenskih točk (KT), PN pa je bil izdan v skladu z določbo člena 57 ZP-1 in storilcu vročen na kraju samem. Prekršek je bil ugotovljen z uporabo ustreznega tehničnega sredstva oziroma naprave, to je merilnika hitrosti PRO laser 4, serijska št. LF 08598. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe četrtega odstavka člena 65 ZP-1 dopolnilo dokazni postopek prekrškovnega organa in v njem zaslišalo poslujoča policista D. O. in M. A., prebralo pa je tudi zapisnik o izvajanju meritev, potrdilo o strokovni usposobljenosti policista A. za uporabo navedenega laserskega merilnika, dokazno ocenilo pa je tudi potrdilo Urada RS za meroslovje za merilno napravo, s katero je bila ugotovljena prekoračitev hitrosti storilca v kritičnem času. Prvo sodišče je sicer nameravalo zaslišati tudi storilca, vabilo ga je na zaslišanje, vendar se storilec zaslišanja ni udeležil, poučen pa je bil tudi o tem, da bo sodišče v skladu z drugim odstavkom člena 115 ZP-1 odločilo o njegovi ZSV tudi, če se naroka za zagovor ne bo udeležil, ker njegovo zaslišanje za pravilno odločitev ni nujno.

5. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je prvo sodišče ugotovilo, da je v konkretnem primeru bila meritev hitrosti vozilu, ki ga je vozil storilec v kritičnem času opravljena z nesamodejnim merilnikom hitrosti iz nepremične točke. Pri tem je izhajalo iz Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (v nadaljevanju: pravilnik), v katerem je določen način merjenja hitrosti s samodejnimi merilniki hitrosti in z nesamodejnimi merilniki hitrosti. V tej zvezi se je opredelilo do storilčevih navedb v vloženi ZSV, ko je trdil, da policisti pri meritvi hitrosti njegovemu vozilu v kritičnem času niso pravilno upoštevali določbe navedenega pravilnika in da se izmerjena hitrost ne bi smela upoštevati kot dokaz v cestnem prometu. Pravilno je izhajalo iz določbe člena 16 navedenega pravilnika, ki za nesamodejne merilnike hitrosti določa, da morajo imeti takojšnji prikaz rezultata in da mora biti rezultat meritve prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Slednje pa je v konkretnem primeru, kot izhaja iz zapisnika o izvajanju meritev hitrosti in iz izpovedb obeh poslujočih policistov O. in M. A. bilo tudi storjeno, česar pa storilec v vloženi ZSV tudi ni problematiziral, saj je bil na kraju samem ustavljen, izmerjena hitrost na napravi pa mu je bila pokazana. Zato je prvo sodišče zaključilo, da je s takim poslovanjem poslujočih policistov bilo povsem zadoščeno ureditvi iz členov 16 in 17 navedenega pravilnika. V izpodbijani sodbi pa je sodišče navedlo tudi ustrezne razloge za storilčevo krivdo (točka 19 izpodbijane sodbe).

6. Taki odločitvi sodišča prve stopnje storilec nasprotuje s ponavljanjem neargumentiranih očitkov iz vložene ZSV z navedbo, da policija v konkretnem primeru za ugotavljanje njegove odgovornosti ni zbirala in zbrala legitimnih dokazov, ki morajo biti zbrani v skladu s splošno veljavnimi pravicami in normami, sodišče prve stopnje je poslovalo pristransko, kljub temu, da je zaslišalo poslujoča policista, kar ne bi smelo, svojo odločitev pa je oprlo tudi na zapisnik, ki nima zabeleženega podanega pouka o pravicah kršitelja.

7. Kot je v izpodbijano sodbo povzelo že sodišče prve stopnje, je ugotavljanje storitve očitanega prekrška bilo izvedeno po določbah hitrega postopka o prekršku, ko so policisti v skladu z določbami ZPrCP in v skladu z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) izvajali meritev hitrosti v cestnem prometu, kar so zabeležili tudi v zapisniku o izvajanju meritev hitrosti dne 28. 4. 2020 iz katerega izhaja, da je bila hitrost vožnje storilčevemu vozilu izmerjena v položaju posamezno vozilo (PV), čemur pa je storilec že v vloženi ZSV enako, kot sedaj v pritožbi nasprotoval s tezo, da je vozil v koloni. Povedano pomeni, da se je ta postopek izvajal v okviru pooblastil, ki jih imajo policisti v zvezi s kontrolo hitrosti v cestnem prometu po določbah ZPrCP, kjer se morebitna prekoračitev hitrosti med drugim ugotavlja zgolj na podlagi zapisa v nesamodejnim merilniku hitrosti v cestnem prometu. Za take primere nobeden izmed navedenih zakonov ne predpisuje vodenje in sestavo zapisnika s podpisom, kot v pritožbi vztraja pritožnik (in kot je to primeroma v postopku preizkusa alkoholiziranosti), temveč takšen zapisnik predstavlja zgolj evidenco meritev, ki se opravljajo v določenem času, zato tak zapisnik tudi nima značaja javne listine po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar tudi ne predvideva zapisa nobenega pravnega pouka o pravicah kršitelja in njegovega podpisa, kot napak trpi pritožba. Vendar pa to še ne pomeni, da sodišče takega zapisnika kot listinski dokaz, ki ga je sodišču predložil prekrškovni organ, ne bi smelo upoštevati in ga dokazno ocenjevati. Sodišče je zato tak zapisnik kot listino, s katero je prekrškovni organ še dodatno utemeljeval zakoniti potek opravljenih meritev v kritičnem času, smelo dokazno oceniti v povezavi z drugimi dokazi, ni pa, kot napačno razloguje pritožba, zgolj na podatkih v tem zapisniku gradilo svoje zaključke, temveč je odločitev sprejelo na podlagi vseh izvedenih in ocenjenih dokazih tako, kot je določeno v določbah člena 68 ZP-1, kjer je uzakonjeno načelo materialne resnice.

8. Kot že rečeno, je ugotavljanje storitve očitanega prekrška potekalo po določbah hitrega postopka o prekršku, zato so povsem napačna razlogovanja pritožbe v smeri, da v konkretnem primeru ni bil dovoljen hitri postopek o prekršku, temveč redni sodni postopek, kajti storilcu je z izpodbijano sodbo bila izrečena globa in pa stranska sankcija 3 KT, kar pomeni, da v skladu z določbo 6. alineje drugega odstavka člena 52 ZP-1 za obravnavo tovrstnih prekrškov zakonodajalec predvideva hitri, ne pa redni postopek o prekršku, zato je očitek o kršitvi določbe drugega odstavka člena 52 ZP-1 neutemeljen.

9. Materialnopravno zmotno je tudi razglabljanje pritožbe o prikazu merilnega rezultata. Čeprav pritožnik pravilno povzema določbe členov 16 in 17 prej navedenega pravilnika, pa nato v nadaljevanju napačno razloguje, da bi v konkretnem primeru, ko je storilcu prekrška na kraju bil predočen in pokazan izmerjen rezultat, za ugotavljanje storilčeve odgovornosti morala biti s strani prekrškovnega organa predložena tudi slikovno dokumentirana meritev hitrosti. Pritožnik povsem spregleda, da v konkretnem primeru ni šlo za samodejni merilnik hitrosti v cestnem prometu, temveč je meritev bila opremljena z nesamodejnimi merilniki, ki meri hitrost iz nepremične točke, kot sta pojasnila oba zaslišana policista D. O. in M.A., zato so vse navedbe pritožbe v smeri, da je sodišče prve stopnje napačno razlogovalo določbe členov 16 in 17 pravilnika, neutemeljene, kot je bilo pritožniku določno pojasnjeno že v točki 13) izpodbijane sodbe, kar, kot pravilno sprejema tudi pritožbeno sodišče. 10. Glede na zgoraj navedeno je že sodišče prve stopnje storilcu kot vložniku ZSV odgovorilo na vse njegove očitke v vloženi ZSV. Storilec pa v pritožbi ponavlja identične in neargumentirane očitke, na katere je v zadostni meri odgovorilo že prvo sodišče, zato je pritožba storilca neutemeljena. Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, zato v skladu z določbo drugega odstavka člena 66 ZP-1 pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ni dopusten, vse pritožbene navedbe v smeri nepravilno opravljene meritve hitrosti s strani obeh policistov pa pomenijo grajo dokazne ocene izvedenih dokazov in so naperjene zoper dejansko stanje v izpodbijani sodbi, katerega pa v pritožbenem postopku ni več mogoče izpodbijati s pritožbo.

11. Pritožnik na načelni ravni, brez potrebne argumentacije problematizira tudi izrečeno sankcijo, pritožbeno pa je izrečeno sankcijo v izdanem PN poseglo v okviru uradnega preizkusa, saj je ugotovilo, da se je v času po storitvi prekrška spremenil zakon, na podlagi katerega je storilcu bila izrečena sankcija in sicer tako, da je novejši zakon za storilca milejši. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 123/21 z dne 27. 7. 2021 in se uporablja od 11. 8. 2021 dalje, je bila namreč spremenjena (tudi) določba člena 46 ZPrCP tako, da sedaj prekoračitev dovoljene hitrosti vožnje za več kot 10 km/h do vključno 20 km/h v naselju predstavlja prekršek po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZP-1 in se voznika, ki prekorači s prometnim pravilom ali prometnim znakom dovoljeno hitrost na cesti v naselju kaznuje z globo 120,00 EUR, če prekorači hitrosti za več kot 10 do vključno 20 km/h, vozniku motornega vozila pa se izrečejo tudi tri (3) KT. V času storitve prekrškov pa je za tovrstno ravnanje v 3. točki petega odstavka člena 46 ZprCP bila predpisana sankcija in sicer globa 250,00 EUR in pa 3 KT.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi devetega odstavka člena 163 ZP-1 in ob upoštevanju določbe drugega odstavka člena 2 ZP-1 izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o sankciji tako, da je ob reševanju storilčeve ZSV po uradni dolžnosti storilčevo ravnanje opredelilo po 2. točki šestega odstavka člena 46 ZPrCP in mu namesto globe v višini 250,00 EUR izreklo globo v višini 120,00 EUR, v preostalem pa je izdani PN ostal nespremenjen, saj se je v tem delu storilčeva ZSV zavrnila kot neutemeljena.

13. Ker je tako ob reševanju storilčeve ZSV bilo delno odločeno v njegovo korist, je posledično odpadla tudi storilčeva taksna obveznost za postopek ZSV, pa tudi obveznost plačila sodne takse za pritožbeni postopek (drugi odstavek 147. člena ZP-1).