Jedro

Če nabavi storilec za nelikvidno gospodarsko družbo delovne priprave za nadaljevanje proizvodnje, da bi na tak način rešil gospodarsko družbo pred stečajem, pa mu to ne uspe, neplačila obveznosti za nabavljene delovne priprave ni mogoče pripisati njegovemu goljufivemu namenu.

Izrek

Pritožbi obdolženega B. D. se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se obdolženi B. D. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e , da je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil s prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto uslužbence družbe D. ter jih s tem zapeljal, da so storili nekaj na škodo premoženja te družbe, s tem, da je kot direktor družbe P. po tistem, ko je v družbi D. večkrat nabavil različno blago in vsakokrat zagotovil plačilo računov ter ustvaril vtis poštenega poslovnega partnerja, v mesecu juniju 1996 prikril, da je prišla njegova družba v takšne težave, da ne more več izpolnjevati obveznosti do svojih dobaviteljev, ter tako dosegel, da so mu uslužbenci družbe D. v obdobju od 10.6.1996 do 1.10.1996 na podlagi njegovih posameznih naročil izdajali različne izdelke za proizvodnjo in nadaljnjo prodajo v prepričanju, da bo družba P. tudi te račune poravnala, in sicer so mu na podlagi njegovih sedmih naročil izdali trgovsko blago v skupni vrednosti 532.452,00 SIT, za katera pa ni zagotovil plačila skladno s prvotnim namenom,ko je zasledoval le cilj, da pridobi naročeno trgovsko blago, in je že ob naročitvi vedel, da računi ne bodo poravnani, ter je tako pridobil na škodo družbe D. premoženjsko korist v znesku 532.452,00 SIT; S čimer naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po I. odst. 217. člena Kazenskega zakonika.

Po I. odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka vključno s potrebnimi izdatki obdolženega B.D. ter potrebnimi izdatki in nagrado zagovornika odvetnika R.M. proračun.

Po III. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku se oškodovana gospodarska družba D. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 532.452,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega računa do plačila napoti na pravdo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po I. odstavku 217. člena Kazenskega zakonika. Izrečena je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Obdolžencu je bilo naloženo plačilo povprečnine v znesku 35.000,00 SIT na račun stroškov kazenskega postopka. Oškodovani gospodarski družbi D. pa je dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 532.452,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega računa do plačila. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec po zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo in izdajo oprostilne sodbe ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je utemeljena. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenemu stališču, da goljufivi namen pri obdolženčevem nakupu delovnih potrebščin za proizvodnjo v gospodarski družbi ni dokazan, kakor tudi ni dokazano, da so bile te stvari namenjene za nadaljnjo prodajo. Nasprotno: z zagovorom in listinami, priloženimi pritožbi, je obdolženec dokazal vrnitev kupljenih stvari v nabavni vrednosti 219.368,00 SIT, ki so očitno ostale v njegovi lasti kljub stečaju nad njegovo gospodarsko družbo. Če bi bile te stvari resnično namenjene za prodajo, potem bi bile nedvomno že prodane. Ob dokazanih finančnih težavah obdolženčeve gospodarske družbe zato njegov poskus v nadaljevanju proizvodnje, za kar je potreboval delovne priprave, ki jih je naročil in prevzel pri oškodovani gospodarski družbi, ni mogoče oceniti z goljufijo. Glede na izvedene dokaze je mogoč tudi zaključek, da bi bil ta dolg poravnan, če bi obdolžencu uspelo rešiti gospodarsko družbo. Ni prezreti, da je sam predlagal stečaj, ko je bilo že očitno, da obstanek družbe ni več mogoč. Sodišče druge stopnje poudarja, da vsako neplačilo še ne pomeni goljufije. Glede na obrazloženo tako obdolžencu ni mogoče dokazati goljufivega namena. Zato je sodišče druge stopnje v skladu s pooblastilom iz V. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku izpodbijano sodbo spremenilo tako, kakor je navedeno v izreku te sodbe. Izreka o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku sta posledica oprostilne sodbe. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe v obdolženčevo korist je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.