Jedro

Tožeča stranka je bila z gospodarsko recesijo seznanjena, saj gre za pravno osebo, ki (so)deluje na trgu, in torej ne gre za osebo brez kakršnegakoli poslovnega znanja. Glede na navedeno bi se novim pogojem poslovanja na trgu lahko prilagodila. Zato ni mogoče zaključiti, da je plačilna nezmožnost oziroma upad prometa pri tožeči stranki in s tem povezana nesposobnost pridobivanja prihodkov zgolj posledica objektivnih razlogov, na katerih tožeča stranka ni imela nobenega vpliva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Posebni davčni urad zahtevek davčnega zavezanca za odlog plačila davčnih obveznosti iz odločbe o inšpekcijskem nadzoru št. DT 0610-229/2011-02-220-04,01 z dne 10. 10. 2011 zavrnil. V obrazložitvi se sklicuje na 102. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode iz določbe prvega odstavka 102. člena ZDavP-2 je na podlagi šestega odstavka istega člena določil minister s Pravilnikom v 40. členu. V nadaljevanju citira tudi 41. in 42 člen Pravilnika. Pojasnjuje, da je najprej ugotavljal, ali zavezanec izpolnjuje prvega izmed predpisanih kriterijev za ugotavljanje hujše gospodarske škode iz 102. člena ZDavP-2. Gre za vprašanje, ali je davčni zavezanec trajneje nelikviden oziroma ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov. Zavezanca je davčni organ opozoril, da mora za svoje trditve predložiti dokazila, česar pa slednji ni storil. Iz dokumentacije, ki jo je predložil, ni mogoče realno oceniti finančnega stanja zavezanca. Dejstvo, da zavezancu na konca meseca ne ostane dovolj finančnih sredstev za poplačilo davčnega dolga, ali da je končno stanje na poslovnem računu manjše od davčnega dolga, ne dokazuje dejstva, da je zavezanec nelikviden. V kolikor je porabil sredstva v druge namene, to pomeni, da je svoja sredstva drugače razporedil. Plačilo davčne obveznosti pa ima prednost pred ostalimi obveznostmi zavezanca. Možnost odloga oziroma obročnega plačila dolga na podlagi 102. člena ZDavP-2 je predvidena kot skrajna možnost za poplačilo dolga, ne pa kot eden izmed načinov plačila oziroma kreditiranja zavezanca.

Ker je davčni organ ugotovil, da zavezanec ni dokazal, da je trajneje nelikviden, je preveril še, ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov. Pri tem davčni organ pojasnjuje, da gospodarska kriza ni razlog, ki bi ga bilo mogoče upoštevati kot splošno znano dejstvo, saj se ni dotaknila vseh družb, niti se ni dotaknila vseh družb v enakem obsegu. Iz predložene dokumentacije davčnega zavezanca izhaja, da so bili povprečni mesečni prihodki zavezanca le neznatno večji v preteklem letu. Tako je težko zaključiti, da je zavezanec izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov. Zavezanec ni predložil takšnih dokazil, iz katerih bi bilo njegove trditve mogoče preveriti. Izkaz poslovnega izida je bil namreč pripravljen le do 31. 8. 2011, pri tem pa ni bil razdeljen na mesečna obdobja. Ker je davčni organ ugotovil, da zavezanec ni izkazal niti stanja trajnejše nelikvidnosti v primeru takojšnega plačila davčne obveznosti, niti da je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, davčni organ ni preverjal, ali so izpolnjeni tudi drugi, tretji in četrti pogoj iz 102. člena ZDavP-2, saj so določeni kot pogoji, ki lahko le kot kumulativno izpolnjeni, pripeljejo do pozitivne odločitve. Zato je vlogo tožnika kot neutemeljeno zavrnil. Pri tem poudarja, da je v skladu s 76. členom ZDavP-2 zavezanec za davek tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Poudarja še, da se davčni zavezanec ne more uspešno sklicevati na spremembo v lastniški strukturi in poslovno politiko družbe. Dolg zavezanca je nastal iz njegovega poslovanja, ki predstavlja redni poslovni riziko subjekta, ki opravljala gospodarsko dejavnost na trgu. Ne gre za okoliščine, na katere zavezanec nima nobene možnosti vplivanja.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-31-4/2012-2 z dne 5. 4. 2012 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da namen instituta odloga plačila davčnega dolga ni v omogočanju ugodnejšega načina plačila dolga vsem zavezancem, ki so nelikvidni ali so izgubili sposobnost pridobivanja dohodka, ampak le tistim, ki so brez svoje krivde izgubili sposobnost pridobivanja dohodka ali so postali nelikvidni. Temeljna naloga davčnega organa je odmera, pobiranje in izterjava davčnega dolga. Zaradi navedenega gospodarska kriza ne more biti zadosten razlog, da bi se vlogi lahko ugodilo. Strinja se z odločitvijo davčnega organa, da iz predloženih dokazil ni mogoče ugotoviti utemeljenosti vloge. Tudi sama predložitev izpiskov iz TRP ne bi zadoščala za ugoditev vlogi. V konkretnem primeru zavezanec ni predložil listin, na podlagi katerih bi se lahko ugotovilo, da je trajneje nelikviden niti da je izgubil sposobnost pridobivanja dohodkov na podlagi razlogov, na katere ni mogel vplivati. To pa pomeni, da ne izpolnjuje vseh pogojev določenih v Pravilniku, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, da bi bilo njegovi vlogi mogoče ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da se je njegov promet v letu 2011 v primerjavi s prometom preteklega leta oziroma preteklih let drastično zmanjšal. V mesecih od junija do oktobra ne dosega niti približnih zneskov predhodnih obdobij. Zaradi splošne krize na ekonomskem področju in na poslovnih trgih je prišlo do velikega obsega poslovne nediscipline na strani poslovnih partnerjev tožnika. Tožnik je tako prepričan, da mu tožena stranka ne more utemeljeno očitati, da je sam vplival na nastanek plačilne nesposobnosti. Upad prometa je logična posledica splošne krize na ekonomskem področju. Tožnik je odvisen od večjega števila zaposlenih delavcev, ki za specifične naročnike izvajajo specifična dela. S plačilom davčnih obveznosti bi postal nelikviden, torej na kratek rok nesposoben poravnavati že zapadle obveznosti oziroma obveznosti, ki bodo v kratkem zapadle v plačilo. Prepričan je, da bi bil pogoj plačilne nesposobnosti, kot je opredeljen v 41. členu Pravilnika, nedvomno izpolnjen. Iz predloženih dokazov tožnika jasno izhaja, da njegova sredstva niti približno ne zadostujejo za poplačilo davčnih obveznosti. Takojšnje poplačilo davčnih obveznosti bi onesposobilo tožnikovo poslovanje in ga pahnilo v stečaj. Meni, da lahko sodišče iz opisanega položaja in do sedaj predloženih dokazov jasno ugotovi, da bi plačilo obveznosti v enkratnem znesku povzročilo finančni zlom tožnika. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku na odlog plačila davčnih obveznosti ugodi ter mu povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na stališču, da v obravnavanem primeru tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za odlog plačila davka po 102. členu ZDavP-2. Po omenjenem členu lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v najmanj 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi plačilne nezmožnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razloga, na katerega davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog in obročno plačevanja davkov omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejše kriterije in način ugotavljanja hujše gospodarske škode v skladu s 102. členom ZDavP-2, določa Pravilnik v določbah 40. do 43. člena. Po 40. členu Pravilnika ugotavlja davčni organ kriterije na podlagi podatkov, pridobljenih iz lastnih evidenc, evidenc drugih organov, ki jih lahko pridobi ter predloženih dokazov davčnega zavezanca, iz katerih so podrobneje razvidne okoliščine za nastanek hujše gospodarske škode. Prvi odstavek 41. člena Pravilnika določa, da se šteje, da je davčni zavezanec plačilno nezmožen, če ni sposoben pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti (nelikvidnost). Davčni zavezanec to dokazuje z dokazili o sprejetih ukrepih za zagotovitev plačilne zmožnosti, ki jih predpisuje 12. člen Zakona o finančnem poslovanju podjetij, v skladu z drugim poglavjem Zakona o finančnem poslovanju podjetji in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tako davčni zavezanec nelikvidnost dokaže z dokazili o sprejetih ukrepih o finančnem prestrukturiranju iz 35. člena ZFPPIPP, ki ni starejši od dveh mesecev, ter z izpiski o prometu in stanju na transakcijskih računih za zadnje tri mesece pred vložitvijo vloge. Drugi odstavek 41. člena Pravilnika določa, da se šteje, da je davčni zavezanec izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, če je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov, zaradi katerega od dogodkov iz 42. člena Pravilnika. Davčni zavezanec je dolžan izkazati pričakovano izgubo prihodkov. Izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov pa dokazuje z dokazili o nastanku dogodkov iz 42. člena Pravilnika. Tretji odstavek istega člena še določa, da se lahko davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju drugih pogojev dovoli odlog ali obročno plačilo davka tudi, če še ni plačilno nezmožen, pa bi tako stanje nastopilo, če bi davek, za katerega želi odlog ali obročno plačilo, že zapadel v plačilo. Tožnik meni, da je zaradi splošne krize na ekonomskem področju in na poslovnih trgih, na katerih tožnik opravlja svojo dejavnost, prišlo do upada prometa pri tožniku, za kar pa sam ni kriv. Zato meni, da konkretno dejansko stanje ustreza dejanskemu stanju, kot je opredeljeno v 42. členu Pravilnika. Tožnik kakršnihkoli dokazil v zvezi s slednjim ni predložil. Zgolj ugotovitev, da je upad prometa pri tožniku logična posledica splošne krize na ekonomskem področju, pa po mnenju sodišča ne predstavlja konkretnega dejanskega stanja iz 42. člena Pravilnika, pač pa gre za splošno gospodarsko krizo, ki prizadene vse in vsakogar, ne pa zaradi izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgih ravno tožnika. Pri presoji vpliva davčnega zavezanca na nastanek plačilne zmožnosti ali na izgubo sposobnosti pridobivanja dohodka se v skladu z 42. členom Pravilnika šteje, da davčni zavezanec ni mogel vplivati na nastanek plačilne nezmožnosti ali izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi primerov, ki jih v tem členu Pravilnik navaja primeroma. Razlogi se lahko nanašajo na poslovne odnose davčnega zavezanca z drugimi subjekti, ki ne izpolnjujejo svojih pogodbenih obveznosti. Gre pa lahko tudi za druge razloge, ki lahko povzročijo nastanek plačilne nezmožnosti davčnega zavezanca oziroma izgubo sposobnosti pridobivanja prihodkov, če zavezanec na njihov nastanek dejansko ni mogel vplivati. Tožeča stranka je bila z gospodarsko recesijo seznanjena, saj gre za pravno osebo, ki (so)deluje na trgu, in torej ne gre za osebo brez kakršnegakoli poslovnega znanja. Zato bi se novim pogojem poslovanja na trgu lahko prilagodila. Glede na navedeno ni mogoče ugotoviti, da je plačilna nezmožnost oziroma upad prometa pri tožeči stranki in s tem povezana sposobnost pridobivanja prihodkov zgolj posledica objektivnih razlogov, na katerih tožeča stranka ni imela nobenega vpliva.

V 43. členu Pravilnika so navedeni tudi kriteriji, kdaj davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda. Ta predpostavka je izpolnjena če je trajneje nelikviden ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Pri tem drugi odstavek omenjenega člena določa, da mora dejstvo, da bo odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode, zavezanec izkazati s pojasnili, poslovnimi strategijami in plani, poslovnimi odločitvami, predvidenimi finančnimi tokovi, pričakovanimi prilivi, pogodbami s poslovnimi partnerji, kreditnimi pogodbami ter drugimi dokazili, katerih izvedba in finančni učinki se bodo pokazali v kasnejših obdobjih. Nič od tega tožnik ni predložil. Trditev, da tožniku grozi hujša gospodarska škoda, na katero ni mogel vplivati, je torej tudi preuranjena, saj iz njegove tožbe ni razvidno, kakšne ukrepe in poslovne strategije je sprejel, da bi se hujši gospodarski škodi izognil ali jo vsaj omilil. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih je v obrazložitvi navedel prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ odgovoril na pritožbene navedbe tožeče stranke. Nanje se v izogib ponavljanju sodišče v svoji obrazložitvi v celoti sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.